Slavna Bergova opera Wozzeck ima na Salzburških slavnostnih igrah tradicijo, ki sega v leto 1951, ko je opero dirigiral Karl Böhm. Druga postavitev je bila leta 1971, ko je bil dirigent prav tako Böhm. Zadnjo predstavo leta 1997 pa je dirigiral Claudio Abbado, ko je opero režiral legendarni Peter Stein.
Matthias Goerne kot Wozzeck in Jens Larsen kot Doktor, vse fotografije Salzburger Festspiele/Ruth Walz
Stein je že na prvi pogled na odru Velike festivalske dvorane dosegel največ. Tokratna predstava je bila v Hiši za Mozarta v popolnoma drugačnem scenskem kontekstu.
Asmik Grigorian kot Marija
Letošnjo postavitev Wozzecka je režiral William Kentridge, ki so mu v Salzburgu pripravili veliko razstavo njegovih scenografij in likovnih del v kar dveh galerijah. Kentridge je bil sicer podpisan kot režiser, a je v resnici likovna zasnova njegova, čeprav je kot scenografinja podpisana Sabine Theunissen. Kentridge je imel še korežiserja Luca De Wita.
Matthias Goerne kot Wozzeck
William Kentridge je predstavi vsilil svoj koncept, ki ruši strogo strukturo Bergove opere in njegovo delitev na petnajst diferenciranih scen. Kentridge se za to ni zmenil, saj je zasnoval enovito scensko gmoto, sestavljeno iz same stare šare, kot da bi v operi v resnici živeli sami klošarji. Še doktorjeva ordinacija, kamor pride Wozzeck, se dogaja v odprti omari, ki se po koncu prizora spet zapre.
Poudarek je na vojaškem vzdušju
Kentridge je predstavi v celoti vsilil zgolj svoj likovni koncept in razlago, k čemur je dodal še video Catherine Meyburgh, video nadzor Kima Gunninga in lučne efekte Ursa Schönebauma. Vsi pa so morali služiti njegovi viziji predstave, ki je Albana Berga spretno uporabila za svoj likovno izrazni namen oziroma ustvariti glasbeno-likovo instalacijo s podobo opere.
Wozzeck se vse bolj izgublja
Alban Berg je tu precej ali preveč v ozadju. Nima tiste zgradbe in pravilne strukture v petnajstih scenah v vsakem izmed povezanih treh dejanjih po pet. Vsaka scena je zato po svojem osnovnem, glasbeno-scenskem profilu samosvoja ali Bergu vsiljena. Opera v bistvu nima Marijinega otroka, ampak mladeniča, ki drži lutko konjička. Na koncu pa sploh ni izjemnega prizora, ko pridejo otroci k Marijinemu otroku in mu povedo, da je njegova mati mrtva, on pa jezdi svojega lesenega konjička in poje Hop, hop. Ne morem verjeti, da tega na koncu v Salzburgu ni bilo. Je otrok zbolel? Dvomim, bi že našli drugega. Peta scena tretjega dejanja je bila povsem iznakažena, s tem pa konec in njegov simbolni pomen. Otrok je v Wozzecku precej bolj osrednji operni lik, ki ga tu enostavno ni.
Doktor in Stotnik si želita slave
Wozzeck in Marija v poslednjem objemu
V taki predstavi je Bergova glasba nekako izpuhtela iz procesa poslušanja, ker se je moral gledalec nenehno ukvarjati z nepotrebnimi zadevami na odru, kot so sledenje videu in filmu, risankam, video prostorskim efektom, dokomenarnim projeciranim fotografijam iz prve svetovne vojne, napisom, zemljevidom… Scena se v bistvu premakne le malo, v Bergovi operi pa bi se morala precej, saj je sestavljena iz različnih prizorov. Peter Stein je to znal perfektno narediti.
Wozzeck je po umoru Marije čedalje bolj sam in nor
Predstavo je dirigiral ruski dirigent svetovne slave Vladimir Jurowski, ki je dirigiral Wozzecka tudi v Welsh National Opera, tokrat pa je v Salzburgu debitiral. Na predstavo kot tako ni imel nikakršnega vpliva, sprejel je to, kar mu je William Kentridge vsilil. Dunajski filharmoniki igrajo odlično, a bi bilo vse še boljše, če bi bila predstava manj “škilasta” in bi imeli glavni operni junaki najmanj 80 odstotkov prostora zase, ne pa kakih dvajset (ostalih).
Wozzeck in zbor
Predstava je sicer imela dober vokalni solistični izbor s slavnim baritonistom Matthiasom Goernejem kot Wozzeckom. Goerne je odličen pevec in igralec, a je v tem scenskem okviru precej zamejen. Marija je bila litovska sopranistka Asmik Grigoria, rahlo zavrta in brez svojega psihološkega, socialnega in družinskega profila, ker igralsko aktivnega otroka ni in se ne more izraziti po svojem materinskem profilu in s tem izginejo mnogi detajli. Zanjo je Wozzeck samo Franz.
Tamburmajor pred Marijo
Solidni so bili tenorist Mauro Peter kot Wozzeckov prijatelj Andres, britanski tenorist John Daszak kot Tamburmajor, nemški tenorist Gerhard Siegel kot Stotnik in nemški basist Jens Larsen kot Doktor, a bi vsi potrebovali svoj odrski prostor, ne pa Kentridgevo likovno instalacijo, ki jo je Bergova glasba nadgradila tako, da je postalo vse skupaj zvočna likovna in video-filmska instalacija.
William Kentridge in Vladimir Jurowski med solisti po koncu predstave, foto Franz Neumayr
Dober je bil moški zbor dunajske Državne opere, nekoliko prezrta je bila scenska glasba, tako vojaška kot ona komorna v gostilni, pianino solo na odru pa je bil razglašen.
Pričakoval sem precej več, kot likovni, scenski in režijski napad name Williama Kentridgea.
Marijan Zlobec