Aribert Reimann je z opero Lear nadušil

Slavni nemški sodobni skladatelj Aribert Reimann je s svojo opero Lear v dvorani Skalne jahalne šole na Salzburških slavnostnih igrah navdušil. Iz naslova Shakespearove tragedije Kralj Lear je besedo kralj črtal. Kako naj bo nekdo kralj, ko pa se mu omrači um in okrog sebe vidi, kolikor je pri sebi, same sovražnike, sleparje in lažnivce; verjame ne nikomur, dela napake, ima privide, preganjavico, nespametno kaznuje in ukrepa ter na koncu umre.

Evelyn Herlitzius kot Gonoril in Gerald Finley kot kralj Lear, vse fotografije Salzburger Festspiele/Thomas Aurin

Norost začenja nastopati zelo hitro

Skladatelj je bil ves čas med nastajanjem predstave v Salzburgu in je spremljal študij in uprizoritve opere, ki je sicer nastajala že sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja in je stara okroglih štirideset let.

Lear je star in bolan, a še na oblasti

Reimannova opera ima več poudarkov, vprašanj in odgovorov. Pravzaprav je še najmanj odgovorov, kolikor jih ne dajejo sami operni liki s svojim bolj al manj celostnim tragičnim koncem.

Michael Maertens kot Norček

Če je sam uvod z Learovim srečanjem s tremi hčerami in vprašanjem zanje: katera me ima najraje, še nekako v mejah normalnega stanja, a že s popadki besa in reagiranj proti vsem, ki mu oporekajo, se skozi predstavo le še nadaljuje razkroj oblasti, sorodstva, vezi, političnih spreg, maščevanj, okrutnosti, vsakršnega zla, nemalo v obliki policije na odru, izpraznjenja vseh gledalcev na odru, ki se v drugem dejanju izkažejo kot zboristi in statisti, čeprav so oblečeni kot publika v avditoriju in ves čas mislimo, da so v resnici napolnili oder, ker je bilo v dvorani premalo sedežev.

Gun-Brit Barkmin kot Regan, Matthias Klink kot kentski grof in Evelyn Herlitzius kot Goneril

Aribert Reimann je napisal sodobno opero po vsebini in glasbeno moderno, a se je zavedal, da bo s svojim sporočilom še bolj pesimističen, kot je bil tedaj v bistvu realističen Shakespeare. Reimannu je libreto sicer napisal Claus H. Henneberg (opera je nastajala med letoma 1976 in 1978). Poudarek je na bolni duši in telesu, v tej operi ni nihče umsko zdrav. Vsi imajo svoje zgodbe in parcialne egoistične interese. Pojem preživetja je poveza z vsem, kar se ponuja kot priložnost ali se lahko v resnici zgodi.

Lear v dvorani Skalne jahalne šole

Reimann ni psihoanalitik, prej ekstatik, ekstremist, niti ni tolko dramatik, da bi lahko govorili o kakšni pristni glasbeni drami ali tragediji. Orgiastičnost množičnega prizora je bolj ekstremni izhod iz neke nejasne družbene situacije, ko je po svoje dovoljeno vse, ker ni jasne poti in ciljev. Kralj je nor in pred smrtjo reagira nespameto in ukazuje, da sam ne ve kaj in kako.

Lear ne zmore več sam

Reimann je napisal zelo gosto glasbo za velik orkester, tako da so se Dunajski filharmoniki razdelili na dve lokaciji; jedro orkestra s pavkami je ostalo v glasbeni jami, ves ostali velik korpus tolkal pa je dirigent preselil na balkonček na desni strani odra, kar ne moti, morda je tako še bolj efektno. Reimannova glasba na nekaj mestih morda spominja na grški tragos, na zbor v antični tragediji, ki pa ga skladatelj tu ni izkoristil dovolj. Ljudje (statisti) so tu bolj kot ljudstvo, ki opazuje propadanje kralja in kraljestva, a ostajajo nemi. Škoda, Reimanu manjka zborovska invencija Marija Kogoja, čigar Črne maske bi v dvorani Skalne jahalne šole našle idealno lokacijo za prvo uprizoritev v tujini.

Za Leara ni več rešitve

Reimann je dokazal, da je sodobna opera živa in odmevna. Vse predstave so razprodane, veliko ljudi pred dvorano nosi napise:”Iščem vstopnico”. Sodobnost je prav tako zaželjena kot Aida, Mozart, Monteverdi, Verdi ali Händel. Sodobnost že sama po sebi pove več, kot če iranska režiserka zlorabi svojo osebno zgodbo in jo “namesti” na režijo Aide. Komu to služi? Samo njej!

Orgija se pripravlja

Reimann je v svoji operi poskrbel za to, da ni glavni le kralj Lear, niti ne še njegove tri hčerke, ampak še vsi ostali. Močna je zgodba ali podzgodba ali vzporedna zgodba o polbratih Edgarju in Egmundu, Norčku, pa francoskem kralju in še štirih grofihoziroma vojvodih  (Gloster, Kent, Albany in Cornwall), pri čemer si v operi sami težko geografsko predstavljamo, za kaj geopolitično sploh gre.

Lear in Edgar

Reimann v Learu relativizira status, položaj, oblast, represijo, zlo.., ker je vsakega po malem v slehernem človeku. Vsak ima svojo mini vizijo, nek notranji vzrok in princip, svoj prav in pravico. Reimann uporablja v operi dokaj krute prizore (dvojna oslepitev grofa iz Glosterja), a ne na račun Leara samega. Močan je prizor množičnega povaljanja vseh statistov v krvi kot prevzemanja sokrivde in očividstva, ne pride pa do množičnih likvidacij.

Goneril in Edmund

Režiser Simon Stone je napravil močno, avtentično, bolj groteskno kot tragično predstavo. Vanjo je vnesel elemente obešenjaške komike, ki samo poudarjajo sleherno ujetost, iz katere vsaj za trenutek lahko ubežiš s komiko žalostnega obraza. Režiser je poudarjal individualne profile vseh opernih likov, pri čemer pa je bolj pasiviziral sleherne reakcje, kot pa da bi poudaril kakšen odpor ali upor, čeprav po samem tekstu tega niti ni tako malo. Policija nastopa po svojem represivnem principu in dela aretacije po svoji volji, zapira pa prav tako.

Regan grofa iz Glosterja oslepi

V tej dvorani je močna horizontalna scena. Scenograf Bob Cousins je izkoristil širino odra in pomanjkanje odrske vertikale tako, da je čim bolj razpotegnil in hkrati še spreminjal sceno. Najprej naredi močan vtis ogromen rožnati park, potem dež, ki pada na rože in zmoči vse, v drugem dejanju se prostor očisti, da se bo lahko umazal s krvjo, nazadnje pa dobimo nekakšen ogromen norišnični prostor, kjer ostajata sama predsmrtni Lear in njegova najmlajša hči Cordelia, oba popolnoma v belem, celo po brazu. Tista, ki ni rekla nič, kako ga ima rada, je ostala očetu edina zvesta. Ko se beli zastor pred norišnico spusti, prihaja sicer do precej statičnega epiloga, tako da bi se tu lahko vprašal, ali režiser ni našel nič bolj dramatičnega, razen “koncertne verzije” konca. Odlična je bila sodobna kostumografija Mel Page.

Lear in v lutko oblečeni Edgar

Predstavo so izvedli Dunajski filharmoniki pod dirigentskim vodstvom Franza Welserja-Mösta, ki v Avstriji opero očitno dirigira lahko le še v Salzburgu in občasno koncerte v Musikvereinu, potem ko je zapustil Državno opero, kjer je bil umetniški vodja, a očitno ni veliko ukazal in je sam odšel.

Oslepljeni glosterski grof si je nadel glavo lutke

Izvedba je bila odlična; dirigent je obvladal zanj novo partituro z lahkoto, znal je poudarjati najbolj dramske prizore kot sicer bolj redko liriko. Pevcem je dopustil polni izraz, karakter, individualnost, skratka profil pravih opernih likov, kar velja tako za sodobno opero kot je za opero “poprej”.

Leara spravijo v norišnico

Najboljši je bil kajpada interpret naslovne vloge Leara, svetovno znani kanadski basbaritonist Gerard Finley. Je idealen za to vlogo, iz nje naredi človeški profil bolj kot oblastniški, ki je tu nekako kar izpuhtel. Na koncu izhaja iz svojega notranega čutenja, potem pa niti iz njega ne več, ampak le še iz refleksov. Glasovno je močan in prepričljiv.

Lear in Cordelia

Med tremi Learovimi hčerkami je bila nemška sopranistka Evelyn Herlitzius kot Goneril najbolj glasovno iztrošena, a hkrati najbolj kruta. Nekako srednja po kvaliteti je bila nemška sopranistka Gun-Brit Barkmin, najboljša pa najmlajša nemška sopranistka Anna Prohaska kot Cordelia.

Skladatelj Aribert Reimann se priklanja, foto SF/Franz Neumayr

Odlična sta bila nemški kontratenorist Kai Wessel kot Edgar in ameriški tenorist Charles Workmann kot Edmund. Oba sta razgibala zgodbo in dogajanje popestrila.

Dirigent Franz Welser – Möst in solisti na koncu predstave, foto SF/Franz Neumayr

Estonski baritonist Lauri Vasar je bil prepričljiv glosterski grof, prav tako še avstralski basbaritonist Derek Welton kot vojvoda albanski, irsko-kanadski tenorist Michael Colvin kot vojvoda cornwallski, nemški tenorist Matthias Klink kot kentski grof, nemški basist Tilmann Rönnebeck kot francoski kralj in še najbolj izrazit Michael Maertens kot Norček, v igralski vlogi, ne pa peti.

Sodobna opera ima v Salzburgu svoje navdušence, tako da so na koncu predstave ovacije enake kot pri Aidi.

Marijan Zlobec