Slavni ameriški režiser Peter Sellars je z režijo, zlasti filmsko treh Mozartovih oper doživel svetovno slavo. Posodbil jih je. Tokrat je na Salzburških slavnostnih igrah ponovno premislil Mozartovega Titusa. Izmislil si je zgodbo, ki je verjetna, sodobna, aktualna, sicer malo groteskna, ne brez samovoljnih kombinacij, a vendar tako, da vse poteka nekako v skladu z libretom. Titus Vespasianus je namesto rimskega modrega vladarja postal črnski južnoafriški voditelj Nelson Mandela.
Marianne Crebasa kot Sekstus in Russell Thomas kot Titus, vse fotografije Salzburger Festspiele / Ruth Walz
Dobro, če ni našel nikogar mozartovsko boljšega, bi bil črni pevec v Mozartovi operi znamenje globalizacije in afrikanizacije operne kulture. Zakaj pa ne. V Salzburgu še ni črnskih obiskovalcev festivala, ni jih, začuda tudi arabskih, čeprav je Arabcev v Mozartovem mestu kar precej, a njih v hotelih v glavnem pošiljajo po nakupih, ne pa na festival. Tam bi Mozarta Arabke gledale v burkah, a to še prpide, kot veste. Angela Merkel je na to že pripravlena, namreč v berlinski operi Uner den Linden.
Marianne Crebasa kot Sekstus in klarinetist Florian Schuele
Sellars je eden najbolj inteligentnih režiserjev zadnjih desetletij. Vedno tuhta in tuhta, kaj bi pri Mozartu še lahko odkril. Po negovem sinopsisu oziroma razlagi bi se moral sicer nad Titusom zgodit atentat z razstrelitvijo avtomobila bombe, a na odru je stvar nekoliko “omilil”, in sicer le tako da ga Sikstus ustreli in do konca prvega dejanja mislimo, da ga je dokončno ubil. A potem bi bilo opere La clemenza di Tito že konec. Manjka rešilec in hitra reakcija, kot se to sedaj dogaja po Evropi. Sellars je aktualnost Barcelone in še katerega mesta poprej zamudil.
Objokovanje Titusa po atentatu
Tu je malo prehiter pogrebni začetek drugega dejanja s svečami in rožami vsakršnih beguncev, ki se že klanjajo Titusovemu žrtvovanju za narod, domovino, za vse, kar je cesarskega in človeškega v njem. Titus, zlasti na koncu opere, strogo loči med človeško dimenzijo krivde in izpovedi, pojasnila, in cesarsko, oblastniško, ki je daleč stran od čustev, srca in duše, kot že dolgo veste. Titus sumi, da ga Sekstus ni ubil kar tako, ampak da je še nekdo “zadaj”Zadaj stopi napej oziroma kot drugi po Sekstusu pred Titusa, to je Vitelia,
Golda Schultz kot Vitelia
Precej grotesko, da ne rečerm tragikomično izpade, ko zbor že objokuje Titusovo smrt, zdravnki in medicinska oskrba na operacijskem vozičku pripeljejo Titusa, torej preživelega, nazaj na oder, kjer se bo bolj kot s svojim zdravjem boril z ugotavljanjem ozadja zarote, kar je logično. Sekstus je bil takoj zajet že v prvem dejaju, on ni bil sam, kot ugotavljajo vse evropske policije ob novodobnih atentatih. Očitno se učijo po zgodbah iz rimskih časov.
Sekstusova arija Parto, parto ob spremlavi klarinetista je edini biser predstave
V bistvu je Sellarsov pristop dokaj preprost; na Titusa gleda preveč bolnišnično in nasploh antivladarsko, bolj je kot kakšen usmiljeni Samaritan, okoren, zaostal, počasen v mišljeju in razmišljanju, ato se ne zmofe odločiti prehitro, kar pa konc koncev iz njega naredi modreca.
Vitelia
Titus je kot sodobni politik v smislu: bom še malo premislil. Senat je zgolj ena “inštanca” oblasti; za smrt atentatorjev pa je potreben in nujen njegov podpis.
Vitelia in Sekstus na začetku zarote
Scena Georgea Tsypina v dvorani Skalne jahalne šole je dokaj preprosta, sodobna, abstraktna, omejena na nekaj elementov arhitekturne geometrijske in svetlobne abstrakcije (stebrički z utripajočo lučjo, ki se dvigajo izpod odra), uporaba steklenih konstrukcij, kar pa za tako prikazano operno snov zadošča. Nekaj je še policijskih ograj za “begunce” in omenjeni prizor polaganja in prižiganja sveč na levi strani odra, kar pa je že stranski scenski element. Nekaj je še vgrezov, in to je vse.
Willard White kot Publius ima vse pod nadzorom
Kostumi Robbyja Duivemana so bili sodobi, begunski, torej bolj arabsko-muslimanski in deloma vojaški (Publij) ali nič kaj oblastniški, prej bolj civilni (Titus v modri obleki). James F. Ingalls je oblikoval luč precej rafinirano, s poudarkom na rumenih in modrih barvnih efektih, medtem ko so ostajale skalne arkade v več nadstropjih osvetljene ves čas enakomerno in niso prihajale v zgodbo na aktiven način, tako kot se tu rado dogaja pri kaki drugi operi.
Dvorana Skalne jahalne šole
Peter Sellars je v svoji režiji bil bolj liričen kot dramatičen. Verjetno je dosegel dogo or z voditljem predstave, odličnim mladim dirigentom Teodorm Currentzisom iz Grčije. Nekako sta si režiser in dirigent predstavo razdelila na pol, s čimer mislim na počasne tempe, ki jih je dirigentizbiral kot nekakšen poudarek sodone psihologije počasnih premislekov, ne pa hitreg, vihravega, odločnega, bolj spontanega odločanja in vsakršnih reakcij. Ta vidik je pecej nenavaden za Mozartovega Titusa, kjer je vse bolj zgoščeno, dramatično ostreje zastavljeno, prevrat tako rekoč skrajno elementaren, Titusov odpustek pa slavnosten. V Sellarsovi režiji tega ni bilo. Titus se na koncu opere še nekako spravi z bolniške postelje in počasi odide, a bi smeli sklepati, da bo kmalu umrl, medtem ko zbor zapoje sklepno žalostinko, kar pa je dodatek iz Maurerische Trauermusik za moški zbor in orkester v c-molu, KV 477/479a in naredi konec pravzaprav tragičen.
Sekstus pred atentatom na Titusa
Dirigent Currentzis je svoj orkester in zbor musicaAeterna opere iz Perma po zasedbi ter izboru starih inštrumentov Mozarta nekoliko nadgradil. V orkestru so tako klavir s kladivci (Hammerklavier), lutnja, baročna kitara. Currentzis je izjemno sugestiven, dirigira brez dirigentske paličice, nekako spominja na Nikolausa Harnoncourta. Ko vidiš negovo levo roko, ti je takoj jasno, koliko čustev ima v sebi, česar sem vedno pogrešal pri naših dirigentih (Hubad, Nanut, Lajovic). Currentzis je služabnik glasbe, ne pa “tiran”. Nekoliko pomislekov bi imel pri njegovih zelo počasnih tempih in pavzah med prizori, kar odrsko dogajanje precej zvodeni.
A v tem smislu je, se zdi, bolj kriv sam režiser Peter Sellars.
Žalovanje za še ne umrlim Titusom
Predstava je imela eno samo vrhunsko pevko, francosko mezzosopranistko Marianne Crebassa v vlogi Sekstusa. Je vredna naslednica slavne Bolgarke Veseline Kasarove, ki smo jo videli nekoč v isti vlogi in prav tu v veliko bolj dramatični predstavi. Crebassa kot moški deluje precej deško, nedozorelo, naivno, a osebnostno čisto, čeprav je “atentatorka”. Njene kolorature so čiste in z dramskim nastavkom. Na koncu arije Parto, parto so izbruhnile velike ovacije, pravzaprav edine.
Sellars je verjetno sam izbral temnopolte pevce, da bi poudaril južnoafriški moment v Mozartovi operi. Tenorist Russell Thomas je bil kot Titus precej neroden, brezprofilni in brezosebnostni vladar, ki se ves čas iz zgodbe bolj umika kot pa naredi vtis pomembneža. Na koncu na bolniški postelji je še bolj grotesken, pa ne bi rad žalil pacientov. Titus zaslišuje najprej Sekstusa in potem posluša izpoved Vitelie kot da se je nedolgo tega prebudil po operaciji. Tako petje nikogar ne prepriča kaj dosti.
Vitelia
Slavni črnski basist Willard White kot Publius je bil sicer edini v vojaški uniformi s številnimi odlikovanji figuralno markanten, čeprav je v samem dogajanju rahlo zaostajal za vsem in je glasovno že v zatonu. Prav tako črnska pevka, sopranistka Jeanine De Bique iz Trinidada in Tobaga kot Sekstusov prijatelj Annius je imela nekaj izpostavljenih trenutkov. Črnska pevka je bila še sopranistka Golda Schultz kot Vitelia, užaljena hči odstavljenega cesarja Vitelliusa in “avtorica zarote”, hkrati pa v upanju, da jo bo novi cesar Titus vzel. Najmočnejša je bila v dilemi, kaj naj na koncu stori in Titusu vse prizna.
Dirigent Teodor Currentzis, foto Marijan Zlobec
Sekstusova sestra Servilla je bila mlada avstrijska sopranistka Christina Gansch in je korektno dopolnila to “rasno pestrost” tokratne predstave Mozartovega Titusa. Črnci – belci = 4:2. Malo nogometno.
Na koncu so bile dolge in burne ovacije, skandirajoči aplavzi, zlasti za dirigenta in njegov orkester ter zbor, med pevci pa edino za Sekstusa.
Marijan Zlobec