Slovenski pisatelj Boris Pahor bo v soboto, 26. avgusta, obhajal stočetrti rojstni dan (104 leta, da ne bo pomete), kar ga uvršča ne le med najstarejše Zemljane, Evropejce in Slovence, ampak med ljudi, ki so se v vsej zgodovini pri taki doseženi starosti z lahkoto intelektualno izražali, javno nastopali, predavali, pisali, polemizirali, kritizirali, imeli literarne nastope in srečanja, zlasti z mladimi.
Boris Pahor ob spomeniku prijatelju Edvardu Kocbeku v Ljubljani, vse fotografije Marijan Zlobec
Boris Pahor je mednarodna legenda. Velja za enega najpomembnejših živečih pisateljev v slovenskem jeziku in je tudi najbolj prevajani slovenski avtor. Njegova dela so prevedena v francoščino, nemščino, srbohrvaščino, madžarščino, angleščino, španščino, italijanščino, katalonščino, finščino, esperanto… Na prvem mestu med prevodi je Nekropola, roman o pisateljevem življenju v taborišču Natzweiler – Struthof. Večkrat so ga omenjali kot kandidata za Nobelovo nagrado za književnost. Pahor je deklarirani antifašist in pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Je vztrajni zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete. Je tudi desetletja dolgo borec za pravice vseh narodnih manjšin, še posebej v Evropi, kjer te manjšine pozna.
Boris Pahor v Fužinskem gradu
Pahor je stalni kritik slovenske oblasti glede na njen preveč pasivni in brezbrižni odnos do položaja Slovencev v zamejstvu in v tujini. V Ljubljani je začel sodelovati s Kocbekovo revijo Dejanje že okrog leta 1937/1938 in je z metropolo povezan že osemdeset let.
V svoji publicistiki je bil kritičen do jugoslovanske nacionalne politike, izrecno je kritiziral Edvarda Kardelja (Odisej ob jamboru) in bil najbolj mednarodno izzivalen ob izidu knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v kateri je v obliki intervjuja s prijateljem javnosti prvič razkril grozljivo resnico o povojnih pobojih že razoroženih domobrancev in pripadnikov drugih vojaških formacij, ki niso izhajale iz partizanskih enot.
Boris Pahor na svoj stotretji rojstni dan v Ljubljani
Slovenski zgodovinarji še do danes niso pripravili nobene celovite monografije o odmevih na izid te sorazmerno drobne brošure v sloveski, mednardni (Nemčija, Francija, ZDA…), zdomski ali t.i. sovražni emigrantski literaturi oziroma periodiki (Argentina, ZDA, Kanada…). Za povrh vsega se je izkazalo, da je bil Boris Pahor, ki mu je bila za eno leto izrečena prepoved vstopa v Slovenijo oziroma Jugoslavijo, nenehno pod nadzorom Udbe.
Boris Pahor lani v Ljubljani
Boris Pahor lahko sam zahteva soočenje vseh dokumentov, vključno z razkritjem vsega, kar so Udbi o Kocbeku in njem zabeležili ter svojim tajnim delodajalcem proti plačilu pošiljali informatorji. Zbrati je treba vse odmeve v javnosti, pregledati vsaj doslej dosegljivo osebno korespondenco o tem…To in verjetno še marsikaj čaka na poštenega zgodovinarja, ki se ne bo nikogar bal in ne bo zaradi resnicoljubnosti izgubil službe, če jo bo pred tem sploh imel. Ustanovitev posebnega sklada, financiranega iz sredstev vlade ali ministrstva za kulturo in ministrstva za znanost za tak projekt.
Boris Pahor na SAZU na začetku aprila letos
Kaj nam Boris Pahor še lahko razkrije ob svojem rojstnem dnevu?
Verjetno je še nekaj skrivnosti. Tu mislim na zahrbtno smrt oziroma partijski umor partizana Janka Premrla Vojka, na umor pesnika in pisatelja Stanka Vuka 10. marca 1944, ko se je kot krščanski socialist pripravljal na odhod v partizane, a so ga v stanovanju neznanci ubili z ženo Danico (sestra Pinka Tomažiča), hkrati tudi Draga Zajca, ki je bil na obisku. Sam bi si želel, da bi Boris Pahor bolj jasno odgovoril še o svojem odnosu ali ljubezni do Danice, še posebej, ko je bil Stanko Vuk v zaporu. Boris Pahor je o tem pisal, a bolj dvoumno, literarno.
Boris Pahor je v Dutovljah 22. junija položil mladim na dušo, naj bodo ponosni na svojo domovino Slovenijo
Morda bi nam Boris Pahor ob svojem doslej najvišjem jubileju zapisal še nekakšen osebni memorandum o slovenskem narodu in slovenski državi. Kaj je naša dolžnost in naloga, tako posameznika kot narodnega osebka, še posebej pa politike in vseh, ki odločajo o življenju in delu občanov, državljanov in Slovencev povsod po svetu na vseh stopnjah, od krajevnih skupnosti, občin do parlamenta in vlade ter ne nazadnje sodišč, tožilstev in ustavnega sodišča.
Boris Pahor pije le vodo
Kako vidi profil predsednila države (pred predsedniškimi volitvami) in kako vidi razrešitev in likvidacijo vsega kriminala, ki je v času po osamosvojitvi 1991. leta edini napredoval čez vse predstavljive dimenzije in ne kaže, da bi se stvari začele spreminjati na bolje oziroma postale normalne, torej zakonite, še manj pa, da bi bili kriminalci vseh barv, oblik, usmeritev, dejavnosti, profilov, starosti, spolov, narodnosti… sploh kdaj kaznovani, škoda pa v celoti povrnjena.
Pisatelju Borisu Pahorju pošiljam kraški pozdrav iz Ljubljane v Trst in Sežano, kjer se bo menda v soboto sestal v ožji družbi na rojstnodnevnem kosilu.
Spomenik Borisu Pahorju v Tivoliju
Žal pije samo vodo, a je kraška sedaj najboljša v svoji zgodovini. Boljša je samo še ona kapnica, ki se po kapljah nabira v kristalnih škaunah kraških jam.
Marijan Zlobec