Zelo veliko ljudi, ljubiteljev likovne umetnosti, še posebej sodobnega kiparstva, nekdanjih prijateljev akademskega kiparja Negovana Nemca, njegovih znancev, sopotnikov, kasnejših spoznavalcev njegovega obsežnega in dragocenega umetniškega opusa je prišlo nocoj v Križevniško cerkev na odprtje spominske razstave ob trideseti obletnici umetnikove smrti. Osrednji in s tem edini govor je imela umetnikova nekdanja žena, vdova Nelida Nemec, sopotnica, mati dveh njunih v javnosti znanih sinov, avtorica obsežne monografije o možu in umetniku.
Z razstave Negovana Nemca v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Na koncu je razstavo uradno odprl direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek, s katerim je Nelida Nemec v preteklosti in sedanjosti veliko sodelovala pri organiziranju in avtorstvu likovnih razstav v sklopu Festivala Ljubljana. Njen precej čustveni, čeprav se ni dotaknila niti intime niti ni spregovorila o nesrečni smrti moža po nerodnem padcu in udarcu v glavo, nezavesti, iz katere se nikoli več ni prebudil, ob tej spominski priložnosti objavljamo skoraj v celoti.
Razstava Negovana Nemca
“Skulpture, ki si jih nocoj lahko ogledujemo in doživljamo nosijo naslove kot Hrepenenje, Mladostna zvedavost, Harmonija življenja, Prebujanje, Upanje, Zagon, izklesane so iz marmorja, večinoma carrarskega, in ulite v bron: dva materiala, ki ju je Negovan v zadnjem ustvarjalnem obdobju imel najraje, čeprav je oboževal tudi druge. Na začetku les, oreh, iz katerega so bila ustvarjena vsa dela iz prve samostojne razstave leta 1972, tik za tem, ko je zaključil šolanje na ljubljanski likovni akademiji.
Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec
Že ta prva dela so nakazovala njegov odnos do sveta, ki pravzaprav ni to, kot je zapisal znameniti francoski filozof Maurice Merleau-Ponty, ”kar mislim, ampak to, kar vidim, sprejemam ga, nedvomno z njim tudi komuniciram, a si ga ne lastim, ker je neizčrpen.” In za Negovana je svet res bil neizčrpen vir njegovega ustvarjalnega iskanja, ki je hodilo po svojih poteh, neoziraje se na to, kaj je bilo v tistem trenutku modno in inovativno. Odkrival je resnico o svetu, ki ga je sam živel, svetu izkustva, ki je zanj bil polnopomenski, in resnico, ki je utelešala pomene. Zavedal se je, da je izkustvo bistveno za dojemanje umetnine. In zato je hodil svojo pot, včasih prezrto, a tudi videno in občudovano.
A to ga ni motilo: hotel se je izpovedovati, govoriti v svojem jeziku, ki je črpal samo v nem samem: zato je tudi njegov ciklus, ki je nastal na lastnem izkustvu potresa, ki je prizadel zahodni rob Slovenije, ostal nekako v zraku in kritiki niso vedeli, kam bi ga umestili. Sam je vedel: ciklus Rušenje v lesu in mavcu, v rdečem in črnem sporočilu, govori o grozi, ko se nepripravljen srečaš s smrtjo. Govori o njegovi notranji bolečini in strahu. Strahu pred neznanim, ne videnim, ne občutenim. Občutenje smrti ga je plašilo od kar pomnim. Zato je njegova izpoved ujetih človeških delov, ki so bili kot kalup delani na živem človeškem telesu, razprla vso bolečino minevanja in odhajanja. Morda tudi pozabe. Realistične, toda po živem modelu in s surrealistično vizionarsko rdečo barvo poudarjene človeške dele telesa, je kombiniral s hladnimi, črnimi in h geometriji težečimi elementi: smrt in življenje. Rdeče in črno. Kot model sem bila mesece ujeta v njegova likovna in vsebinska iskanja.
Ko je ustvarjal monumentalne stenske reliefe iz železa konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih za novogoriške poslovne prostore, si je želel, da bi jih lahko podoživljalo čim več ljudi. Saj, razvil je svojo tehnologijo, ki mu je omogočila, da se je železo tako vdalo pod njegovimi rokami, da je spregovorilo v njegovem, prepoznavnem likovnem jeziku na način, da je ”dalo vidno eksistenco tistemu, kar se vsakdanjemu gledanju zdi nevidno”. Ko je klesal mogočne bloke kamna iz lipiškega kamnoloma, je vanje prelil vse svoje telesne in duhovne energije, ki so nagovarjale z elementi vidnosti, s svetlobo, volumnom in površino, saj so videnje, telo in svet tesno prepleteni.
Galerist Primož Nemec z ženo Marijo
Globoko sporočilno je ujel tako spominjanje kot ponotranjenje. Podoživetje, ki ga je razumel kot utelešenje radikalne refleksije, je ujel s celotnim telesom: v svoje volumne, površino in obliko je vtkal lastno doživetje spomina na narodnoosvobodilni boj, na svoje ljudi, ki so se borili za svobodo in slovenski jezik. Zadnja tri leta svojega plodnega življenja je oživel pet veličastnih zgodovinskih dogodkov: v Rožni dolini, Kanalu ob Soči, Novi Gorici, Šempetru pri Gorici in Kromberku. Njegovi kamni govorijo in opominjajo: govorijo o njem in o svetu, ki nas obdaja. Sveta se je zavedal skozi medij lastnega telesa, ki je hkrati subjekt in objekt, a v njem hkrati poudaril prepletenost telesnega in duhovnega.
Viktorija Potočnik
Telo mu je bilo pomembno: od tod izhajajo vsa njegova abstrahirana videnja, ki zavibrirajo s svojo površino, ki je pri mali in srednji plastiki postala gladka, kot koža, kot spomin na dotik, božanje… Površino, ki je postala živa, ki je nežno zapela. Kamen, njegov najljubši material, kamen njegove pokrajine: ”Moram mu vdihniti življenje. Moj dialog s kamnom je pošten, pristen. Kamen pripravim, da mi prav nežno zapoje”, je leta 1983 povedal. Kamen. In telo. Telo ženske. Telo matere: ”Simbolika ženske, matere, je v interpretacijah zelo različno prikazana. Sam sem vedno izluščil samo nek element, ki ponazarja, ki asociira na njeno moč, ki pravzaprav asociira življenje.
Nelida Nemec s svojima in Negovanovima sinovoma Primožem in Matjažem
Gradim na elementu prsi. Iščem trenutek. To je lepota življenja. To je tisto življenje, ki daje sok”, je povedal dve leti pred svojim odhodom v večnost.
Kiparka Mojca Smerdu in Nelida Nemec
Razstavljena dela so iz cikla, za katerega je leta 1997 dr. Nace Šumi napisal, da se je ”Negovan izpel kot tenkočuten oblikovalec vitalistične skulpture, ki mu slovensko kiparstvo tudi danes ne more postaviti ob bok nič podobnega. S temi kamni je daleč presegel uspehe starejše generacije, prav posebej tudi Frančiška Smerduja, pesnika ženske telesnosti. Odslej zato velja, je zapisal dr. Šumi, tudi kot poglavitni avtor erotične plastike med njimi. Čeprav je seveda treba brez odlašanja pripomniti, da je erotiko pojmoval kot vzvišeno dejanje, saj je svoje plastike do konca ovijal v površino, zglajeno do visokega sijaja. Na ta način je dosegel nekakšen poduhovljen izraz…”
Veliko ljudi je prišlo nocoj v Križevniško cerkev
Rekla bi lahko, izraz njegove velike ljubezni do sveta, do življenja: do družine, do ljudi, ki so ga sprejemali in tudi do tistih, ki so ga prezrli. Ljubezen je bila njegova najmočnejša ustvarjalna energija. Z ljubeznijo je tudi meni odpiral svetove in dimenzije, ki jih sama nikoli ne bi odkrila. Ko so se najine oči srečale, ko sta najini srci zatrepetali, sem bila stara šestnajst let in pol, ko je odšel, triintrideset. Toda v tistem kratkem obdobju mi je dal veliko, ogromno, največ, kar je lahko: dva čudovita sinova in veliko, veliko ljubezni, ki je gonilo sveta. Razprl mi je svet umetnosti, predvsem likovne umetnosti in kiparstva.
Majda Širca in Mitja Meršol
Vame je dobesedno prelil ljubezen do skulpture, do trodimezionalne stvaritve, ki nastane izpod kiparjevih rok, kjer je vidna njihova sled, dotik, pritisk. Kjer se misel in hotenje izkristalizirata v oblikah in sporočilu, ki nagovori srce in dušo. Saj umetnost ni konstrukcija, obrt, marljiv odnos do nekega zunanjega sveta, kot je zapisal Merleau-Ponty. To je v resnici neartikuliran krik, ki se zdi kot glas svetlobe. Ja, kot glas ljubezni.
Slikar Danilo Jejčič s hčerko in kiparjem Mirsadom Begićem
Brane Kovič je pisal že o prvi razstavi Negovana Nemca v Galeriji Meblo leta 1972
Hvala, dragi Darko, da si omogočil ta trenutek, to srečanje sodobnega in klasičnega kiparstva, to dojemanja prostora in časa, to postavitev in predstavitev izbora Negovanovih del, ki jih sicer hranimo in predstavljamo v njegovem ateljeju v Biljah.
Nelida Nemec, Darko Brlek in hčerka Eva Marija Brlek
Hvala sodelavcem Festivala Ljubljana, ki so s posebnim odnosom in velikim spoštovanjem pripomogli k nocojšnjemu dogodku. In hvala vsem vam, dragi prijatelji, ki ste prišli in tako obudili spomin nanj. Vsakega izmed vas bi bil Negovan zelo, zelo vesel in hvaležen bi bil, da vas njegova dela radostijo in bogatijo.”
Marijan Zlobec