Narodna galerija pripravlja pregledno razstavo o slikarki Ivani Kobilca (1861–1926), najbolj priljubljeni slovenski slikarki vseh časov. Njena dela so vedno na najvišjih mestih priljubljenostih v anketah med obiskovalci Narodne galerije, zato bi si želeli Kobilčino delo predstaviti celostno in z njenimi najboljšimi deli.
Ivana Kobilca – Poletje, 1889-1890, olje na platnu. foto Arhiv Narodne galerije
Razstava bo eden izmed osrednjih dogodkov v letu 2018, ko bodo v Narodni galeriji praznovali 100. obletnico delovanja.
Zadnja velika Kobilčina razstava – ki je bila tudi retrospektivna – je bila postavljena pred skoraj štiridesetimi leti, daljnega leta 1979 v Narodni galeriji. Na prihajajoči razstavi pa bi želeli ob njenih najbolj prepoznavnih delih predstaviti tudi slike, ki so bile do sedaj širši javnosti manj ali celo nepoznane, pravijo v Narodni galeriji.
Ivana Kobilca je imela v Ljubljani svojo prvo razstavo na Realki decembra 1889
Svoje delo je Ivana Kobilca posvetila predvsem zasebnim naročilom, zato so njena dela raztresena po številnih lokacijah, seznam njenih del pa še ni popoln. Veliko slik je v zadnjih desetletjih zamenjalo lastnike.
Zato se Narodna galerija obrača na javnost, na vse lastnike njenih del ali dokumentarnega gradiva, da “nam pomagate sestaviti popolnejši seznam njenih slik, od katerih bi izbor tudi razstavili. Če imate v domači zbirki njeno sliko, nam, prosimo, sporočite na:
Narodna galerija
Puharjeva 9, 1000 Ljubljana
T: +386 (0)1 24 15 419
E: fototeka@ng-slo.si
Za Vaše sodelovanje in prijaznost se Vam že vnaprej najlepše zahvaljujemo.”
Ivana Kobilca – Kofetarca, 1888
Toliko v pomoč pri iskanju del za razstavo. Pri tem pa je treba vendarle opomniti, da še ob nobeni retrospektivni razstavi doslej ni izšel kakšen katalog vseh del določenega razstavljalca oziroma avtorja in tako stroka ni predstavila še nikogar v celoti, niti omenjena retrospektiva Ivane Kobilca leta 1979 ne. Problemov je veliko, a brez poznavanja vseh del posameznega najbolj znanega in v nacionalni kulturi pomembnega umetnika prave stroke in strokovnosti ni. Kot je razvidno iz povabila javnosti, v resnici sploh ne vedo natančno, kaj iščejo, razen da iščejo nekaj, kar bi se identificiralo kot morebitno ali zanesljivo delo slikarke Ivane Kobilca. Poleg tega bi iz “najdenih” Kobilčinih slik razstavili zgolj izbor, o restavriranju najdenih del in njihovi strokovni pripravi za razstavo pa še nič. Narodna galerija se ne zavezuje za nastanek in objavo Catalogue raisonné Ivane Kobilca.
Ivana Kobilca – Avtoportret, okrog 1910
Catalogue raisonné je v slovenski umetnostni zgodovini vseh generacij do danes nodosežen in hkrati ne zahtevan raziskovalni in strokovni cilj. To je približno tako, kot če še danes ne bi vedeli, kaj sta napisala France Prešeren in Ivan Cankar. Pri slednjem pa vendarle, kljub Zbranim delom, še ni vse razjasnjeno, zlasti ne v polemikah, kjer so izpuščeni teksti njegovih oponentov in članki, s katerimi Cankar polemizira. Tega pa je bilo še največ pri Cankarjevih dolgih člankih, neredko v nadaljevanjih, in ocenah likovnih razstav.
Fritz von Uhde – Zaposlena družina, okrog 1885
Pri Ivani Kobilca bi bila prav tako, če ne še bolj potrebna primerjalna mednarodna razstava, ki bi našo slikarko umestila v dejanski ali konkretni mednarodni prostor, kjer je sama študirala, živela in razstavljala (Dunaj, München, Pariz, Firence, Sarajevo, Ljubljana, Berlin, Zagreb). Če se je, za primer, v Münchnu seznanila s slikarjem Fritzem von Uhdejem, študirala njegov slikarski opus, Uhde pa ji je osebno predlagal, da sliki Poletje in Likarice pošlje na slavni Salon v Parizu, kjer ji je Državno umetnostno združenje podelilo naziv associée, pa Uhdeja danes pri nas skoraj nihče ne pozna, kaj šele, da bi videli kakšno njegovo sliko.
Marijan Zlobec