Akademski kipar Negovan Nemec (1947 – 1987) je bil eden najbolj nadarjenih, prepoznavnih in uspešnih slovenskih kiparjev. Čeprav je za posledicami zdrsa, padca in udarca v glavo umrl zelo mlad, je ustvaril presenetljivo velik, raznolik, mnogoplasten, idejno in realizacijsko širok kiparski opus. Izbor iz njega bodo pokazali na spominski razstavi Hommage Negovanu Nemcu.
Razstavo pripravljajo sredi 65. Ljubljana Festivala v Križevniški cerkvi, tako da si jo bodo obiskovalci prireditev v Poletnem gledališču lahko ogledali, tako kot vsi ostali, te dni še posebej številni tuji turisti.
“Obdarjen z izrednim darom za občutenje forme, je Negovan Nemec (1947–1987) idejo najprej ujel v risbo ali skico ter jo kasneje oživil v različnih dimenzijah v materialih, ki so ga s svojo trdnostjo in trajnostjo izzivali k intenzivnemu ustvarjalnemu dialogu. Najpogosteje je ustvarjal v kamnu, veliko v lesu in železu, njegov material je bila tudi glina.,” so zapisali v vabilu na odprtje razstave. To bo v sredo, 16. avgusta ob 19.30 v Križevniški cerkvi.
Negovan Nemec se je po končani Šoli za oblikovanje leta 1967 vpisal na ALU v Ljubljani in diplomiral pri profesorju in kiparju Slavku Tihcu.
V drugem letniku je za delo Avtoportret prejel študentsko Prešernovo nagrado in izdelal figuralno kompozicijo v kamnu za spomenik prijateljstva in sodelovanja med NOB v Blaževcih ob Kolpi. V tretjem letniku je na študentski kiparski koloniji v Štanjelu ustvaril figuralno kompozicijo v kraškem kamnu, v četrtem letniku pa je na javnem natečaju prejel prvo nagrado in izvedbo zvezne štafetne palice za Titovo štafeto ter kot diplomsko nalogo izdelal spomenik padlim v NOB na Gradišču nad Prvačino.
Negovan Nemec je prvi akademsko izobraženi kipar povojne generacije na Goriškem. Prvo samostojno predstavitev je imel v Galeriji Meblo v Novi Gorici leta 1972 (skupaj z Lucijanom Bratušem) in odtlej razstavljal v vseh vidnih galerijah v Sloveniji in v zamejstvu, pa tudi v Beogradu, Splitu in drugod. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah slovenske in jugoslovanske umetnosti doma in v tujini, med njimi: od leta 1971 na razstavah primorskih likovnikov in DLUSP, od leta 1973 na razstavah DSLU (Ljubljana, Beograd, Skopje), v letih 1977 in 1981 na Jugoslovanskem bienalu male plastike (Murska Sobota, Banja Luka, Beograd, Ingolstadt), v letih 1977 in 1981 na razstavah Likovni trenutek (Ljubljana, Zagreb), leta 1980 na Razstavi mladih slovenskih umetnikih (Ljubljana) in na Likovnem salonu v Cetinju, leta 1982 na 2. Svibanjskem salonu mladih v Šibeniku, na razstavi Mlada jugoslovanska umetnost (Ljubljana, Novi Sad, Beljak) in na 2. Pančevski izložbi jugoslovanske skulpture (Pančevo), leta 1985 na razstavi Kritiki izbirajo (Ljubljana), leta 1987 pa na razstavi Scultura lignea e pittura su legno (San Giovanni al Natisone).
Od leta 1971 je realiziral več javnih del: spomenikov (Gradišče nad Prvačino /1971/, Bilje /1973/, Podgora-Piedimonte (Italija) /1975/, Ajševica /1984/, Nova Gorica, Šempeter pri Gorici in Kanal /1985/, Kromberk /1986/), portretov javnih in kulturnih delavcev Primorske (Rutar, Bratuž, Vilfan), monumentalnih reliefov in skulptur v poslovnih prostorih (Ljubljanska banka Nova Gorica /1975/, Soške elektrarne Nova Gorica /1983/) ter parkovnih skulptur (Beograd).
Sodeloval je na kiparskem simpoziju Forma viva v Kostanjevici na Krki /1980/ in na Mediteranskem kiparskem simpoziju v Labinu /1984/. Izdelal je dve štafetni palici /1971 in 1983/. Ukvarjal se je tudi z grafičnim in industrijskim oblikovanjem (celostna grafična podoba za Kogojeve dneve v Kanalu, spalnica Prebujanje v bronu za tovarno pohištva Iztok iz Mirna pri Gorici).
Poročen je bil z umetnostno zgodovinarko Nelido Nemec, s katero je imel dva sinova. Za posledicami nesrečnega padca je umrl 26. avgusta 1987 v Ljubljani. Pokopan je na biljenskem pokopališču.
Naslovnica monografije
Leta 1991 je izšla njegova obsežna monografija (Znanstveni inštitut Filozofske fakultete) avtorice Nelide Nemec. V rojstnih Biljah so odprli galerijo njegovih del.
Odprto je vprašanje, koliko del bi Negovan Nemec še ustvaril, saj bi bil danes star komaj sedemdeset let in bi potemtakem ustvarjal nadaljnih trideset let ali dvakrat več, kot je trajal njegov ustvarjalni čas.
Marijan Zlobec