Richard Wagner premagal nürnberški proces

Premierna predstava Wagnerjevih Mojstrov pevcev nürnberških v dvorani na Zelenem griču v Bayreuthu je vzbudila ogromno zanimanje. Kaj nam ta slavna opera danes še lahko pove, ko pa smo videli že vse, kar se v njej da najti in izpostaviti? No, kot je pokazal režiser Barrie Kosky s pomočjo scenografke Rebecce Ringst ne še čisto vse. Kdaj bi pravzaprav lahko bil “konec” uprizarjanj te opere v Bayreuthu? Rekel bi, da takrat, ko se bomo vrnili v prva leta druge svetovne vojne in bo dvorano spet obiskal sam Adolf Hitler, seveda kot operni junak, ki z odra gleda samega sebe in posluša kakih tristo zboristov, kako pojejo Wagnerjevo in njegovo Wach auf ob koncu tretjega dejanja.

Nürnberški proces v tretjem dejanju Mojstrov pevcev nürnberških, fotografije Bayreuther Festspiele/Enrico Nawrath

Ali že gremo proti tej “točki”, je še preuranjeno reči, vsekakor pa smo na sedanji predstavi Mojstrov pevcev nürnberških opazili prizadevanja po združevanju svetov in časov, krajev in konkretnih ljudi ter njihovo preobrazbo v operne like. Ta povezava je aktualna, ker je hočeš nočeš povezana tako z Wagnerjevo biografijo kot zgodovino uprizarjanja njegovih oper ter vsem, kar se je z Wagnerjem in okrog njega dogajalo še po njegovi smrti vse do danes.

Hans Sachs je v Nürnbergu končno osvobojen vsega hudega

Ne vem, če bodo v Nemčiji tako predstavo, kjer bi prišel na oder sam Hitler, sploh dovolili, a povezava med njim in Richardom Wagnerjem ni tako preprosta, enostavna in zanemarljiva. Novodobni režiserji nimajo zadržkov in slej ko prej bo nekomu “počilo”.

Uvertura v Wagnerjevi knjižnici

Tokrat smo že med igranjem uverture spremljali odrsko ali pogojno rečeno operno dogajanje, locirano v slavni hiši Wahnfried 13. avgusta 1875 ob 12.45 in ob zunanji temperaturi 23 stopinj. V Wagnerjevi glasbeni sobi z znamenitim klavirjem in bogato knjižnico se počasi zbirajo Wagnerjevi prijatelji, najbolj izrazita sta kajpada pianist in skladatelj Franz Liszt in dirigent Hermann Levi. Lisztova hči Cosima Wagner ima migreno, ki se stopnjuje, ko pripeljejo oba skladateljeva psa in zatem kurir zapovrstjo prinaša pakete, v katerih je vse, kar je bilo Wagnerju tedaj najljubše: parfumi, svileni šal in velik slikarski portret žene Cosime.

Mojstri pevci se v Wagnerjevi knjižnici zbirajo pri kavi že med igranjem uverture

Gosti pijejo kavo, Wagner igra na klavir isto melodijo, kot jo orkester pod odrom. Potem se Wagner s partituro v rokah presede k Leviju in skupaj dirigirata. Cosima spričo glavobola odide v posteljo. Počasi začno iz klavirja prihajati čudne figure; najprej starejši moški, za njimi mlajši in na koncu mladenič ter otrok, kot kakšnih pet generacij Wagnerjeve rodbine; od skladatelja samega do prapravnukov.

Pripravlja se nürnberški proces v tretjem dejanju

To še ni konec, iz klavirja začno prihajati še mojstri pevci nürnberški. Še več, nekateri so nenadoma na moč podobni onim osebnostim, kot smo jih biografsko identificirali. Richard Wagner postane najprej Walther von Stolzing in David, zatem Hans Sachs, Franz Liszt bogat zlatar Veit Pogner, Cosima Wagner njegova hči Eva, Hermann Levi Sixtus Beckmesser. Počasi se nam začenja svitati, da gledamo “biografijo” nastajanja opere, ki jo bomo spremljali kot na kakšni zgodovinski generalki. Uvertura je tako dolga, da vse to omogoča, dokler se seveda ne začne prava opera, torej prvi zbor, tu še vedno v Wagnerjevi knjižnici, ne pa med mašo v Katarinini cerkvi. Vse do konca, ko se začenja soba v hiši Wahnfried pomikati v globino odra, nanj pa iz ozadja približevati neka še večja dvorana, ki jo Nemci takoj prepoznajo kot sodno dvorano povojnih večletnih nürnberških procesov. Dvorano straži zavezniški vojak z belo čelado in avtomatom v rokah. Naši prijatelji Wagner, Liszt, Levi, Cosima bodo igrali sebe v operi na način samopreizkusa, vaje, lastne upodobitve in s tem življenjske ter umetniške, fiktivne identitete. Ideja režiserja Koskyja je močna že v prvem dejanju.

Problem Richarda Wagnerja in njegovega antižidovstva

Drugo dejanje je najprej postavljeno kot nekakšen francoski impresionistični Manetov Zajtrk v travi, kot nekakšen piknik Cosime in Richarda Wagnerja, kjer žena bere iz svojega dnevnika, kar je zapisala v nedeljo, 27. novembra leta 1870 in na koncu citira tisto, kar ji je kot največji poklon izjavil Richard Wagner:”Ti si moja melodija”.

Problem se stopnjuje s Sixtusom Beckmesserjem in najbolj s samo figuro Richarda Wagnerja, najprej kot otroka, potem pa se nad njim čez ves oder do vrha začenja napihovati figura, v kateri lahko prepoznamo samega Richarda Wagnerja, jeznega, škrbastega, z židovsko čepico, potem pa se figura počasi izprazni. Kombinacija eksteriera (uvodna zelenica, ki se potem dvigne pod strop) in interiera, že nürnberški skelet sodne palače, omogoča nadaljevanje operne zgodbne, tu s “spopadom” med mojstroma Hansom Sachsom (Wagnerjem) in Sixtusom Beckmesserjem (Hermannom Levijem), potem pa še Davidom in Beckmesserjem, kar spravi mojstra “v gips”. Groteska je na višku.

Hans Sachs razlaga pravila poetike Waltherju von Stolzingu

Tretje dejanje je uvodoma dolgo, narativno, mora se zgoditi vse, kar pripelje do tekmovanja na vseh že razvidnih in pričakovanih ravneh ter predvidljivega konca. Tu pa je velika režiserjeva past in poudarek nove vsebine ali drugačnega konca Mojstrov pevcev nürnberških.

Mojstri pevci nürnberški se morajo očistiti postwagnerjanske zgodovine, kot jo je udejanila druga svetovna vojna s Hitlerjem in nacisti; morajo se soočiti s tribunalom in njegovo razsodbo na tak način, da sama opera ni “prizadeta”, je pa čisto na koncu prepričljivo pokazano, da je Richard Wagner premagal nürnberški proces s svojo večno in čisto glasbo, ki nima z nacizmom ničesar skupnega.

Mojstri pevci, med katerimi že ugledamo Franza Liszta, transformiranega v Veita Pognerja (v rdečem) ter Richarda Wagnerja in Hermanna Levija v Hansa Sachsa in Sixtusa Beckmesserja (na desni)

Režiser Barrie Kosky je s pomočjo scenografke Rebecce Ringst v nekaj minutah, ko se zastor spusti, prvotne zboriste v pisanih bavarskih narodnih nošah preoblekel in jih postavil na oder v koncertno postavitev; zbor v črnih oblekah poje, kot je zapisano v partituri, velik orkester simulira igranje, kot je prav tako zapisano v partituri, v resnici pa igra le orkester pod odrom, a vtis je, kot da vsi nastopajo le na odru, kar je seveda težko.

Potem ko odidejo že vsi mojstri pevci in Walther von Stolzing noče prevzeti mojstrske verige, se Hans Sachs spremeni nazaj v Richarda Wagnerja in tako kot je z uverturo opero začel, s finalom sijajno konča, a ves čas gleda in dirigira nam v dvorani. Sebe in svojo usodo avtobiografsko očisti, na piedestal postavi nemško kulturo in umetnost, nemško glasbo in ne nazadnje nemški narod.

Na koncu svojo opero dirigira Richard Wagner sam

Glasbeno vodstvo predstave je prevzel mlajši dirigent Philippe Jordan, morda premalo izkušen za bayreuthski festival. Res je, da festivalski orkester lahko igra sam, a mora imeti odličnega dirigenta, ki hkrati gleda orkester in vidi dogajanje na odru, sicer ne pride do sinhronosti. Tu je bil Jordan na nekaj mestih premalo odločen, suveren in s tem uspešen; prihajalo je do neskladij, kar je v Bayreuthu zelo zelo redko. Orkester je sicer igral suvereno, izrazno močno, zbor je bil mogočen, a ne več tako kot nekoč, ko je bila glasovna zlitost popolna.

Johannes Martin Kränzle kot Sixtus Beckmesser, foto Marijan Zlobec

Med pevci so bili najboljši veterani in preizkušeni wagnerjanci. Hans Sachs je bil baritonist Michael Volle; ima vse, kar je za to vlogo pomembno in potrebno, morda se v tej režiji skorajda odveč zdi prevelika pedagoškost in s kladivcem “klepanje napak”.

Michael Volle je bil Hans Sachs in Richard Wagner, foto Marijan Zlobec

Posebej privlačno in odrsko uspešno je bil postavljen basist Gunther Groissböck kot zlatar Veit Pogner in na začetku v uverturi Franz Liszt.

Gunther Groissböck kot Veit Pogner, foto Marijan Zlobec

V tem kontekstu se je  moral še posebej izkazati tenorist Klaus Florian Vogt kot Walther von Stolzing. Njegova vokalna podoba je bolj lirska, tako kot fizična pojavnost bolj zadržana in nasploh je v njegovem nastopu prevladoval psihološki profil nekoga, ki bi mojster rad postal, a to še ni.

Philippe Jordan, foto Marijan Zlobec

Tenorist Daniel Behle je bil zelo mladeniški Sachsov vajenec David. Izrazit, glasovni in igralsko močan pa je bil  basist Johannes Martin Kränzle kot pisar Sixtus Beckmesser.

Pri Evi v interpretaciji sopranistke Anne Schwanewilms se je zdela premočna “mešanica” opernega lika in Cosime Wagner.  Altistka Wiebke Lehmkuhl je bila kot Magdalena bolj zbegana kot jasno profilirana. Mojstri pevci so bili vsak zase dobri, malo so pretiravali in se postavljali v domišljave poze, a tako je nekoč bilo.

Kostumska zasnova Klausa Brunsa je imela več komponent, časovnih in stanovskih, tako da je imel veliko dela in je moral paziti na stilno identiteto ljudi; posameznikov in množice, še posebej v tretjem dejanju, ko se je zdela “bavarskost” precej pisana ali “rožnata”, vse do sklepne koncertne črnine.

Zbor, ki ga je pripravil Eberhard Friedrich,  je bil deležen velikih ovacij, foto Marijan Zlobec

Na koncu je bilo tako rekoč mimogrede petnajst minut ovacij, skandirajočih aplavzov in cepetanja z nogami, vpitja na ves glas, tako da skoraj oglušiš. Ni bilo nobenega glasnega protesta, kar pomeni, da so bili gledalci v celoti zadovoljni.

Marijan Zlobec