Verdijeva Aida na letošnjih Salzburških slavnostnih igrah je bila najbolj iskana, privlačna, takoj razprodana. Aida je bila v Salzburgu v zadnjih štiridesetih letih uprizorjena le leta 1979, potem pa je ni bilo več, še posebej v post Karajanovi dobi, ko je bil vodilni programski princip v odkrivanju novih in manjkrat izvajanih oper, ne pa najbolj popularnih, ki jih uprizarjajo vsi. Salzburški festival se je odločil za televizijsko snemanje opere. Posnetek bosta drevi ob 20.15 predvajali dve televizijski mreži: ÖRF 2 in Arte, 25. avgusta ob 23. uri pa ZDF.
Ana Netrebko kot Aida, foto Salzburger Festspiele/ Monika Rittershaus
Aida je morda celo poslovilni operni scenski projekt italijanskega dirigenta Riccarda Mutija, ki je sicer že pred leti povedal, da oper v scenski izvedbi v Salzburgu ne bo več dirigiral in je nekaj let ni. No, v milanski Scali trdijo, da se bo Muti vrnil v Scalo tudi z opero, morda pa kar s salzburško Aido?
Muti je imel zdravstvene težave, saj je med dirigiranjem na vajah dvakrat padel v nezavest. Muti poleg tega po odhodu iz Scale ni več imel svojega ansambla, rimska opera se mu ni zdela dovolj močna za Salzburg, čeprav je prav v Rimu z Mutijem v Puccinijevi operi Manon Lescaut prvič pela Ana Netrebko, z Dunajčani pa se je po odhodu direktorja Ioana Hollenderja iz Državne opere prav tako v nekem smislu razšel.
Aida je za Riccarda Mutija opera njegovih opernih začetkov (leta 1974 je nastal še danes ocenjen z odliko posnetek z Montserrat Caballé in Placidom Domingom) in jo zna na pamet, kar je bil eden izmed razlogov, da jo je sprejel kot festivalski projekt.
Ljubezenski trikotnik Aide, Radamesa in Amneris
Zanimivo, da Muti Aide nikoli ni dirigiral v Scali. Drugi razlog je Aida sama v interpretaciji najslavnejše in najbolj cenjene operne pevke v zadnjem času, to je Ane Netrebko. Vedel je, kdo bo Radames, prav tako Amneris, pozna Dunajske filharmonike in operni zbor dunajske Državne opere. Kako se je sprijaznil z režijskim konceptom iranske režiserke Shirin Neshat je večja skrivnost.
Ekaterina Semenčuk kot Amneris čaka na radsodbo
Mutija je morda še najbolj privlačilo njeno protivojno sporočilo letošnje salzburške Aide. Prihod Radamesove zmagovite vojske je namreč precej drugačen kot običajno, bolj relativiziran, posodobljen, plesalci nosijo živalske maske…
Shirin Neshat in Riccardo Muti, foto Salzburger Festspiele/Silvia Lelli
Scena Christiana Schmidta iz betonskega bloka oziroma dveh kaže na naš čas, namesto nekdanjih piramid in sfing. Isidini svečeniki bolj spominjajo na pravoslavne pope, a bodo kaznovali prav tako, kot če bi bili egiptovski.
V pričakovanju Radamesove zmagovite vrnitve
Salzburška Aida želi biti bolj intimna, človeška, kjer stopajo v ospredje ljudje, ne pa vojaki in junaki ter vladarji. Glasba želi pripovedovati zgodbe o ljudeh in njihovih človeških problemih, na primer pri Amneris (Ekaterina Semenčuk) ves čas kaže njeno bolečino, ker Radamesa (Francesco Meli) ne bo imela, čeprav ga ljubi, ali pa pri Amonasru (Luca Salsi) skrb za Aido, ki jo vidi izgubljeno med sovražniki svojega in njenega ljudstva…
Francesco Meli kot Radames
Rusinji rešujeta italijansko opero in salzburški festival
Radames in Aida v zadnjem objemu
Marijan Zlobec
En odgovor na “Verdijeva Aida iz Salzburga drevi na ÖRF 2 in Arte”
Bravo, Marijan!
Ali obstaja kaka možnost, da ustanovimo glasbeno in kulturno revijo, ki jo urejaš ti – se prijavljam v možni uredniški odbor!
Ko smo ustanovili na primer LIKOVNE BESEDE Maksim Sedej ml., Borko Tepina, Milan Butina in jaz, smo zastavili docela novo podobo kulturnega javnega tiska, z utemeljeno široko zasnovo ne le likovnih dogajanj, čeprav posebej zlasti likovnih umetnostih v najprej vseh treh umetnostnih strokah. Če imaš v mislih še koga, lahko uredimo novo kulturno revijo, ki jo urejamo, ti pa si seveda glavni urednik, odgovornega še izberemo – ni nam potrebna «masovnost« kot nekakšno populistično odločanje.
Menim, da nas podpre ne le Ministrstvo za kulturo RS, kar zadeva finance, ampak tudi drugi subjekti, ki jim je kaj do ugleda v kulturnih natisih (to je zaenkrat poslovna skrivnost).
Revija bi lahko tudi sama prirejala pogovore v živo s kulturnimi in drugimi ljudmi ustvarjalnosti in poustvarjalnosti. Izbrano, a dovolj svetovno in evropsko široko seveda.
Lahko bi se povezali tudi s televizijskim medijem – in imeli svoje oddaje, če bi se ti le ljubilo… – in bi se povezali tudi z drugimi, tujimi televizijami. Enako velja kajpada za radio.
Ime revije – GODBE SVETA (?)
Programski osnutek moramo podati pri notarju – mislim, da kakor ustanovna društvena cena znaša kakih 150 evrov. Tvoja besedila in slike je obvezno potrebno natisniti! Kakovost je zahteva!
Začnimo kreirati kulturo na kakovostni in tako rekoč akademsko visoki ravni!
Odpiši, prosim!
LP
Vladimir Gajšek