Iztok Mlakar prišel, odpel in se skril

Vtis je bil, kot da je večina obiskovalcev sinočnjega koncerta v okviru 65. Ljubljana Festivala na spremenjeni lokaciji v Marmorni dvorani (zaradi tlaka iz marmornih plošč) Gospodarskega razstavišča prišla zaradi na koncu nastopajočega Iztoka Mlakarja, ne pa toliko zaradi Marka Hatlaka in njegovega FUNtanga.

Marko Hatlak in FUNtango, vse fotografije Marijan Zlobec

Tako bi lahko rekel, da je šlo za premišljen, da ne rečem preračunljiv scenarij, po katerem najboljše pride na koncu. Hatlaka smo namreč že večkrat slišali, ne nazadnje rad nastopa in povsod, kjer se le da. Njegov FUNtango je priložnostni sestav. Na GR se ni izkazal z natančnim ozvočenjem, pri katerem se je klavir, kitaro in kontrabas bolj slabo slišalo, tako sta izvajala svoj glasbeni dialog največ glasbenika v “prvi vrsti”, torej violinist Dejan Gregorič in harmonikar Marko Hatlak kot vodja, napovedovalec, zahvaljevalec, vabitelj, skladatelj, aranžer, inštrumentalist, pevec…,tako da je njegova pojava pravzaprav na odru postajala vedno bolj “klovnovska”.

Moja Štefana

Večji gospod se je pokazal Iztok Mlakar. On je bil bolj prepričljiv. Čeprav je prebudil misli občinstva, češ da so bili do konca skoraj prepričani, da ne bo prišel, tako kot je dvomil celo sam, pa je bil to le uvod in predstavitev resnega ter odgovornega karakterja, ki je dosedanjo prakso in želje po nastopanju v komornem krogu, zamenjal za dvorano s kakimi 1200 obiskovalci. Res pa je, da ga že na sredini nismo prav dobro videli, kaj šele oni na koncu dvorane. V Križankah bi bilo drugače, a se je izkazalo, da je bila odločitev za preselitev koncerta vendarle pravilna.

Taka je bla

Iztok Mlakar se je predstavil le s svojimi štirimi “arijami”, kar je manj od slavne mezzosopranistke Eline Garanča, ki jih je v Cankarjevem domu zapela pet plus dodatke. No, dodatkov nam Mlakar ni privoščil, ampak Hatlak, ki je občinstvo še enkrat povabil, naj čimprej pridejo v sprejemno dvorano kupit njegovo ploščo, ker jo bo lahko podpisal. Mlakar sam česa takega z odra ni izrekel, čeprav je imel na istem pultu tri svoje zgoščenke in bi jih z lahkoto prodal, če bi še podpisoval in se seveda s tem obiskovalcem svojega koncerta bolj pokazal, tako kot se je Hatlak sam. Tako je vse izpadlo kot nekakšna provincialna konkurenca, ko se boljši ali vsaj bolj zaželjeni umakne “agresivnejšemu”. Iztoka Mlakarja ni bilo več na spregled. Še Ana Netrebko se po operni predstavi v Salzburgu pokaže in občinstvu daje avtograme ter se z ljudmi fotografira.

Avtopromet Gorica

Ni čudno, da jih je jezikavi Mlakar od svojih žensk toliko “fasal”. On vsaj prizna, medtem ko so vsi drugi tiho. So že vedele, zakaj ga tepejo, ni treba, da je o tem spregovoril Avtopromet Gorica, kot je Gorica na glas zapelo refren še občinstvo. Mlakar je kot profesionalni gledališki igralec in avtor komedij skozi ves “honorarni čas” izdelal splošno opazen, priznan, duhovit, vsebinsko privlačen, aktualen, družbeno kritičen, satiričen, redko grotesken, lokacijsko in jezikovno izključno severnoprimorsko obarvan celostni kantavtorski profil. Za razliko od nekaterih drugih slovenskih kantavtorjev se Iztok Mlakar ne sili v ospredje; je v javnosti, zlasti na radiu, a ne tako, da bi sam sebe “porival naprej”, kot to z velikim veseljem, vnemo in manjšim uspehom ter odmevnostjo morda počno drugi. Kakorkoli že, vsakdo ima svoj stil: tudi če imaš tremo. On jo ima, nekateri drugi, kot …pa pokajo od samovšečne breztremaškosti.

Si predstavljate, kakšen mir bi šele zavladal svetu, če bi imeli politiki vsaj malo treme. Iztok Mlakar, uči se pri Američanu Donaldu Trumpu in Korejcu Kim Džong-Unu, vnuku našega nekdanjega prijatelja Kim Il Sunga, ki je nekoč skupaj s predsednikom Titom obiskal neuvrščeno Ljubljano, bolj konkretno tedaj Trg revolucije. Tu mislim še na “internacionalizacijo” Mlakarjevega pesemskega repertoarja. Smo tik pred atomsko vojno, Iztok Mlakar pa ima tremo.

Beštija

Čeprav je Iztok Mlakar zatrdil, da je med vsemi na odru glasbeno najmanj izobražen, pa iz samega nastopa tega ni bilo opaziti. Kaj pomeni glasbena izobrazba, če te kot glasbenega profesionalca lahko premaga laik ali neizobražen kantavror, pevec in igralec, avtor svojih besedil in melodij?

Marko Hatlak

O tem, kdo zmaga, odloča občinstvo. Mlakar je predstavil le štiri svoje pesmi, kot jih je za svoj ansambel priredil Marko Hatlak. Tako je nastalo širše ali izrazno močnejše glasbeno ozadje, iz katerega pa je vendarle z lahkoto izstopal Mlakar sam. Ni bil ravno Pavarotti, a je njegovo petje vsebini petega tako rekoč idealno. Ve, kaj je ravnovesje in profesionalizem, kar pokaže z vso mimiko in gestikulacijo, čeprav se na trenutke zdi nekoliko “primitivna”.

Dejan Gregorič in Iztok Mlakar

Torej slišali smo Štefano, Beštijo, Avtopromet Gorica in Vandimo. Mlakar je bil očitno prepričan, da je to cvetober in hkrati dovolj. Vsaka pesem šest, sedem evrov pri vstopnini 25 in 29 EUR. Bojim se, da bo sedaj odkril, da se da (vsaj v poletnih počitnicah, ko ni v službi) lepo služiti. No, pravzaprav se nič ne bojim, naj dela, kar hoče.

Marko Hatlak kot pevec

Marko Hatlak se mi zdi, kot da se vse bolj banalizira, kar za resnega glasbenika ni ravno spodbudno. Išče nekaj, kar bi bilo čim bolj všečno in se hkrati premalo zaveda, da se s tem od umetnosti oddaljuje. Zaigral je nekaj svojih skladb (Tango v somraku, Preludij, Tango dance), ki po vsebini in obliki niso bog ve kako prepoznavne ali izvirne. Potem je bil vedno pri roki legendarni Astor Piazzolla (Voyamos al Diablo, Vuelvo al sur), o katerem še pred dvajsetimi leti ni nihče tu vedel ničesar, sedaj pa brez njega ne morejo dihati. Skromen je bil Uroš Rojko s svojim Allen tangom v priredbi Vitje Avseca. Slišali smo še Derniere Route Renauda Garcie-Fonsa v priredbi Marka Hatlaka.

Jan Sever in Dejan Gregorič

Iz Vivaldijevega koncertnega cikla za violino Letni časi so izbrali Zimo v f-molu v treh stavkih v aranžmaju Marka Hatlaka. Občinstvo je po vsakem stavku (Allegro non tropo, Largo, Allegro) burno ploskalo, tako da smo imeli pravzaprav tri ločene skladbe. V drugem stavku se je nekoliko bolj izkazal violinist, v tretjem je bil bolj poudarjen dialog violine in harmonike, ostali glasbeniki so bili zelo v ozadju. Kitarista (Andrej Pekarovič) praktičnio ves večer nismo slišali, kontrabasista (Jošt Lampret) malo, klavir (Jan Sever) se je najbolj izkazal čisto na začetku in v obeh dodatkih na koncu. Če rečem, da je bila plesalka Maša Kagao Knez nekakšno odrsko mašilo, bi bil vtis večera zaokrožen.

Množica na Gospodarskem razstavišču

Večer kot tržnica z mešanim blagom, kjer je treba prodati vse tisto, kar je ostalo potem ko je bilo najboljše blago rezervirano za izbrane kupce že zjutraj.

Hatlakovo srečanje z obiskovalci po koncertu

Iztok Mlakar bo moral aktualizirati, modernizirati in internacionalizirati svoj repertoar, a tu se zdi, kot da gre bolj počasi. Bati se je, kot da je vse že doseženo, povedano in zapeto, se pravi izpeto. Potrebna bo “preobrazba”. Kajčmo, svet gre naprej, tudi če ti žlajfaš.

Marijan Zlobec