Slavni ruski violinist, dirigent in skladatelj Dimitrij Sitkovecki je na 65. Ljubljana Festivalu nadaljeval s svojimi nastopi, kot jih je začrtal že lani in jih bo nadaljeval, kot sem slišal sinoči po zelo uspešnem koncertu v polni Križevniški cerkvi, še prihodnje leto.
Dimitrij Sitkovecki na koncu koncerta, vse fotografije Marijan Zlobec
Dimitrij Sitkovecki je samosvoj umetnik, zaveda se svoje karizme, svoje prehojene umetniške poti, neštetih nastopov, aktivnega odnosa do ruske glasbene tradicije, še posebej kot soustvarjalec, s poudarkom na priredbah številnih komornih del za večje zasedbe, za violino solo ipd. Nastopa očitno najraje tam, kjer mu je lepo, kar pomeni, da mu je pri nas po volji in da je zlasti s Komornim godalnom orkestrom Slovenske filharmonije zelo zadovoljen. Mimogrede rečeno so njegove priredbe našle mesto tudi v programu letošnjih Salzburških slavnostnih iger, kot sem opazil. Priredbo Bachovih Goldbergovih variacij bo izvajal slavni godalni Trio Zimmermann.
Boris Bizjak
In če je zadovoljen on s svojimi umetniškimi kriteriji in poustvarjalnimi zahtevami, potem je vtis, da so še vsi drugi. To se je pokazalo na sinočnjem koncertu, na katerem pa je največje ovacije v resnici požel naš v Londonu delujoči solist, flavtist Boris Bizjak.
Boris Bizjak s C. Ph. E. Bachom
Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije se je med svojimi štirimi letošnjimi festivalskimi koncerti (ponedeljkovega nisem videl, ker sem bil v Bayreuthu) najbolj izkazal na zadnjem. Zakaj je tako, je vprašanje mentalitete v orkestru; preprosto povedano, naši glasbeniki potrebujejo nekoga, ki jih osebnostno animira in iz njih izvabi največ, kar se v njih v resnici še skriva in potrebuje spodbudo, da pride na plan. Tega nismo v zadostni meri slišali ne na koncertu s solistom Richardom Gallianom, ne na koncertu s sopranistko Niko Gorič.
Dimitrij Sitkovecki je v Ljubljano prišel dovolj zgodaj, da si je privoščil več vaj, kot verjetno oba omenjena solista, več je delal in kot dirigent ter na prvem koncertu še solist več zahteval, postavil višje kriterije nastopanja, kot si jih sami. To daje misliti, kakšna je mentaliteta v orkestru, če ali ko nima nikogar “nad sabo”, razen Borisa Šinigoja s svojim samozadovoljstvom
Koncertna samozavest Borisa Bizjaka
Dimitrij Sitkovecki se je z našimi glasbeniki veliko družil, lahko bi rekli skoraj prijateljeval, izmenjaval informacije, izkušnje, dal priložnost spoznavanja kreativnosti, gradnje interpretacije, vpogleda v kompozicijski pristop aranžiranja ali prirejanja na primer godalnih kvartetov… Sitkovecki, kolikor sem opazil, ni bil “zaprt”, zgolj gostujoči glasbenik, ki svoje odigra in odide. Komunikacijska vez, ki se je vzpostavila med njim in našimi glasbeniki, je morda celo dragocenejša od tistega, kar smo doživljali med nastopom samim. Če nekaj znaš, potem želiš tisto podajati naprej. To sicer izgleda nekoliko tako, kot da je Sitkovecki edini, ki nekaj zna, naši glasbeniki pa zgolj poslušni in vedoželjni, a je že tako, da so glasbene komunikacije bolj odprte in nikakor samo “enostranske”. Vsakdo nekaj ve, česar drugi ne.
Zahvala koncertnemu mojstru Janezu Podlesku
Sitkovecki je ves večer nastopil kot dirigent. Že ob uvodni Simfoniji v E-duru št. 6 Wq 182 Carla Philippa Emanuela Bacha v treh stavkih (Allegro di molto, Poco andante, Allegro spiritoso) so se pokazale pozitivne spremembe in dirigentov vpliv na orkestrovo igro. Komorna sestava 4, 3, 3, 2, 1 je ostala nespremenjena, a je igra v primerjavi z omenjenima koncertoma poprej postala izrazitejša, polnejša, bolj angažirana, doživeta, lahko bi z eno besedo rekel zaresna. Kot smo videli v nadaljevanju večera, pa se je ta uvodni nastavek potem le še stopnjeval.
Druge violine
Morala zgodbe je, da Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije potrebuje umetniško vodenje za vsak koncert posebej. To so večni psihološki momenti, ki veljajo za vse orkestre na svetu; boljši kot je dirigent, bolje igrajo. Vzpostavitev celovitosti interpretacije je možna le s komunikacijo na ravni hierarhije, sugestije in prebujanja ter izvabljanja iz glasbenikov njihove najvišje ali največje sposobnosti. Tokrat je bilo vsega več kot poprej. Janez Podlesek je prvi violinist, a seveda ni dirigent; njegovo vodstvo, ko ni dirigenta, je bolj povezovalno kot pa vrhunsko interpretativno. Sitkovecki je že pri Bachu pokazal svojo sugestivno moč.
Sugestivna moč Dimitrija Sitkoveckega
Lepo presenečenje je bilo zatem z našim v Londonu delujočim flavtistom Borisom Bizjakom. Na Ljubljana Festivalu je pred leti že nastopil, tokrat se mi je zdel še boljši, zrelejši, samozavestnejši. Napredoval je tako v tehnični briljanci, kar se je pokazalo na primer v peklenskem tempu tretjega stavka Allegro di molto v Koncertu za flavto, godala in continuo (Tomaž Sevšek-Šramel) v d-molu Wq 22 prav tako Carla Philippa Emanuela Bacha. Bizjak igra z velikim smislom za samoumevnost perfekcije, čeprav se je kakšna napakica v tretjem stavku še slišala, za uravnoteženost in celovitost ter kontrastnost interpretacije, morda bi bila kadenca lahko še razkošnejša, a to se je pojavilo kasneje v glasbenem razvoju. Ton Bizjakove flavte je zaokrožen, morda ne toliko teman in poln, ampak svetlejši in povednejši v hitrem menjavanju glasbenih fraz. Njegova lega na odru je bila morda za kakšen decimeter rahlo stisnjena in je moral paziti na vse mikrofone okrog in okrog…, a se je hitro znašel. Bizjak je tip modernega glasbenika, ki se skladatelju, ki ga iz vaja, ne toliko prilagaja kot v njem išče stik s samim sabo, svojo občutljivostjo in svojimi izvajalskimi sposobnostmi. Po presenetljivo burnih ovacijah je za dodatek zaigral drugi stavek iz Sonate v a-molu istega skladatelja.
Boris Bizjak
Če sem že rekel, da se je interpretacija Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije na sinočnjem koncertu stopnjevala, potem je kajpada vrh dosegla na koncu. Dimitrij Sitkovecki je priredil Godalni kvartet v F-duru št. 3 op. 73 Dimitrija Šostakoviča v kar petih stavkih (Allegretto, Moderato con moto, Allegro non troppo, Adagio in Moderato). Dvomim, da bi kdo drug znal tako vsebinsko podajati omenjeno kompozicijo, kot jo je sinoči prepričljivo pokazal njen soavtor Dimitrij Sitkovecki.
Koncertni mojster Janez Podlesek
Če rečem, da je to bil šolski primer, kaj nekdo, ki skladbo nekoga drugega prireja za novo zasedbo, zna iz nje narediti, to seveda ne zveni “šolsko”.
Dimitrij Sitkovecki je skozi vso interpretacijo stal za njo; natanko je vedel, kaj in kako mora biti vse zaigrano, kje so Šostakovičevi vsebinski poudarki, kje največja angažiranost, kje momenti zvočnega “presenečenja”, kako je povezoval godala, gradil fraze in melodije, jim dajal posamezne karakterne poudarke (viole, čeli), ne le violine, tu še posebej druge…
Zahvala
Dirigent je imel svojo poustvarjalno vizijo, ki jo je uspel uveljaviti. Imeti cilj in skozi vso interpretacijo potovati k njemu, zato ne preseneča, da je mir zadnjega stavka vplival na zelo zbrano občinstvo, da se z aplavzi ni oglasilo še kakšnih dvajset sekund, ko je bilo interpretacije že konec in je moral dirigent sam namigniti, da sedaj pa lahko zaploskajo.
Po dolgih aplavzih in ovacijah je orkester s svojim dirigentom dodal še stavek Andante cantabile iz Godalnega kvarteta št. 1 op. 11 Petra Iljiča Čajkovskega s ponedeljkovega koncerta.
Marijan Zlobec