Predstava Šostakovičeve opere Lady Macbeth iz Mcenskega okraja na odru velike festivalske dvorane na letošnjih Salzburških slavnostnih igrah je v celoti zelo uspela. Koliko je v njej sodobnih sporočil, morda celo zelo nevarnih, še najbolj priča vizija ali preganjavica Katarine Izmajlove, potem ko je s podganjim strupom v gobji mineštri zastrupila Borisa Timofejeviča Izmajlova, ko ugleda prizor splošnega ljudskega žretja zastrupljene hrane in zatem v trebušnih krčih popadanja na tla od reakcije smrtnih strupov. Šostakovič teh prebliskov ni imel, morda pa jih je v kakšnem navalu besa vendarle sanjal.
Uspešno zadavljenje moža Zinovija, vse fotografije Salzburški festival/Thomas Aurin
Sporočilo tega dodanega ali po svoje inerpretiranega prizora je jasno. Ljudje so bolj pokvarjeni, kot se delajo, večji hinavci, lažnivi, priliznjenci do oblasti, tu gospodarja, mogočneža in diktatorja Borisa, ki bi bil lahko tudi Stalin sam, tako kot se je morda v njem prepoznal, ko je videl opero v Bolšoj teatru, jo po prizoru diktatorjeve zastrupitve zapustil in naročil, da v Pravdi skladatelja napadejo.
Prvi divji seks Katarine Izmajlove z ljubimcem Sergejem
Stalin je premiero v Sankt Peterburgu leta 1934 zamudil in je postal na opero pozoren šele potem, ko je postala izjemno popularna, tako v prvem mestu kot v Moskvi. Medtem so opero že uprizorili v Metropolitanski operi v New Yorku in prav v času napada Pravde na Šostakoviča še v Ljubljani, kar sedaj vnašajo v vse svetovne zgodovine te opere. Sam sem ta podatek na primer videl v gledališkem listu Maggio Musicale Fiorentino ob uprizoritvi v Firencah.
Katarina Izmajlova na mizi
Lady Macbeth po romanu Nikolaja Leskova že iz leta 1864, ne tragediji Shakespearea, je pravzaprav nekakšno zakonsko mučeništvo nedolžne žene, neveste, mladenke, ki se je poročila v bogato družino in po petih letih življenja z anemičnim možem ne more imeti otrok. Boris jo jasno obtoži, da je kriva ona sama. Takrat je bilo jasno, da je le ženska lahko jalova, moški nikoli.
Šostakovićev smisel za dramatiko prizorov
Sazburška predstava je dodobra izkoristil veliki oder tako v horizontali kot vertikali. Odlična je bila scenografija Haralda B. Thora, ki je znal združiti dva svetova; preteklega in sodobnega na kar se da prepričljiv način. S premikanjem scene s prikazom dvoje notranjosti: Katarinine spalnice in Zinovijevega urada, je nakazal, da mož in žena pravzaprav bivata ločeno. Boris se spominja svoje mladosti in ognjevitosti do žensk, obžaluje, da ni mlajši in bi se še sam lotil privlačne Katarine, ker je njegov sin itak zanič.
Šostakovič je pravzaprav precej brutalno udejanil prizor Borisove zahteve prisege zvestobe na kolenih, ko je Katarinin mož Zinovij nenadoma moral na pot. Kot da bi vedel, da se bo kaj zgodilo. Ta psihoanaliza je v Šostakovičevi operi zelo moderna. Boris ne nadzoruje samo dela, svojih delavcev, ampak še vse v družini, tu seveda sina in najbolj nevesto.
Ves svet seksa, razen mene, ima vizijo in ponoči ugleda množične prizore seksanja Katarina Izmajlova
Scenograf ni napravil nobene napake, morda je na koncu manjkala vizija jezera, o katerem poje Katarina; globokega in temnega, v katerem se bo utopila, razočarana spričo še enega ali zadnjega izdajstva v življenju. Boris se ni spremenil in ga je sama zastrupila, njegovega sina Zinovjeva sta skupaj zadavila z ljubimcem Sergejem, potem pa mu je, na kazenski poti v Sibirijo, dala poslednje, kar je imela, svoje volnene nogavice, ker se ji je zlagal, da si je poškodoval noge in potrebuje toploto. V resnici je bila to cena za odprt seks s Sonetko, ki mu je jasno postavila pogoj, kaj hoče dobiti, predno bo šla z njim. Tu je Šostakovič zelo krut, morda aktualen, da ne rečem sodoben, čeprav so nekoč padala ze take stvari celo kronske glave, kot smo videli v operi Anna Bolena. Morda je v operi še največje presenečenje uboj ljubimca – izdajalca in morilca Sergeja; ubije ga podkupljen policijski paznik, potem pa razmišjanje Katarine že z zanko okrog vratu, kako se bo utopila. A potem zajame Sonetko, tudi njej da zanko okrog vratu, jo zvleče na vrh stavbne konstrukcije, kar žal pomeni, da še niso odšli v Sibirijo, potem pa obe zgrmita z zankama okrog vratu navzdol kot obešenki. Šlo je za uboj in samomor, odrsko pa je bilo storjeno zelo efektno, tako da ni bilo opaziti, da so obesili lutki, medem ko sta se ženski v sekundi ali še manj skrili za zid. Običajno v predstavah Katarina pahne Sonetko v vodo in potem še sama skoči vanjo.
Borisovi očitki Katarini, da je jalova
Režiser Andreas Kriegenburg je imel velik smisel za vse prizore, tako najbolj intimne kot množične. Dajal je poudarek, tako kot Šostakovič, družbeni groteski Rusije v porevolucijskem novem času. Posamezniki so zgolj vizija nečesa, ki se ne uveljavlja drugače, kot se je že nekoč, v fevdalni Rusiji, in se bo ali se že, v prav tako sodobnem svetu, kjer najbolj trpijo najbolj nedolžni in čisti ljudje.
Odlična je bila kostumografija Tanje Hofmann; združevala je uniformiranost delavstva in policije, sodobnost glavnih protagonistov, se skladala s scensko sivino prevladujočega betona v centralni scenski konstrukciji ter pokazala družbeno hierarhijo.
Zinovij Borisovič Izmajlov si ne upa sam vzeti življenje
Šostakovičeva glasba je moderna, zna slikati vse detajle, spremembe, za vsak prizor ima svoj koncept, nove in nove, neponavljajoče se ideje, stilne detajle, zvočne efekte, zna uporabljati inštrumente in njihovo zvočno tipiko. Odrsko dogajanje generira glasbeno vizijo, udejanja zlitost vsebine, oblike in zvočnega ter glasovnega ujemanja. Šostakovič v svoji operi nima praznih mest, ne dolgovezi, ker natanko ve, koliko minut je vreden posamezni prizor, da ga glasbeno opiše v celoti ali od A do Ž. Tu je nedvomno zelo efekten in prepričljiv. Vsakdo na odru ima svojih pet minut; tu ni statiranja, čeprav so vsi po svoje nekakšni statisti, ki ne bodo nikoli postali glavni operni junaki, a so udeleženci dogajanja, njegovi vidci, po svoje komentatorji in kreatorji klime ali vzdušja dobe ter sprotnega trenutka, ko si vsakdo vzame svoj čas za užitek, kot ga nakaže režiser Kriegenburg.
Sklepni aplavz za zbor, foto Marijan Zlobec
Med pevci so bili odlični vsi glavni pratagonisti. Morda še najbolj basist Dimitrij Uljanov kot Boris Timofejevič Izmajlov. Imel je vse, od glasu do fizične postave in dramatične drže, igre, želja, nekaj malega celo lirične nostalgije, a najbolj nadzora, kaznovanja in sadizma nad zasačenim ljubimcem svoje neveste…
Močna je bila sopranistka Nina Stemme kot Katarina Izmajlova. Tu učinkuje bolj zrelo, ne tako naivno, a nepotešeno skozi leta neudejanjenega in nepokonsumiranega zakona. Očitno pokaže, da bi se rada parila in dokazala, da ni jalova ona, ampak njen mož. Glasovno je bila odlična v srednjih in nizkih legah, v nekaterih višinah pa postaja njen glas rahlo rezek in moteč, kar pa je skušala čim bolj prikriti. Nedvomno je odlična igralka.
Tenorist Maxim Paster je bil Zinovij Borisovič Izmajlov; deloval je kot nekdo, ki je sam sebi v napoto in bi rad čim prej kam izginil. Smrt išče sam, a je prešibak zanjo, zato mu prideta na pomoč žena in njen ljubimec. Kako levje vse zveni v tej človeški psihoanalizi!
Aplavz za Marissa Jansonsa, foto Marijan Zlobec
Tenorist Brandon Jovanovich je bil ljubimec Sergej. To je tip ljudi, ki ne delajo nič, so neskončno samozavestni, izzivalni in ne razmišljajo o ničemer drugem, kot na ženske in na seks z njimi. Vse je premišljeno, čeprav ne brez strasti, a se kaj hitri iztroši in ženska postane zanje dolgočasna, ne pa zveza z njo zrelejša.
Odlični so bili interpreti krajših ali “manjših” vlog, kot Stanislav Tromifov kot pravoslavni pop, Aleksej Šišljajev kot šef policije, Ksenija Dudnikova kot Sonetka…
Največje zasluge za uspeh predstave pa je nedvomno imel dirigent Mariss Jansons z orkestrom Dunajskih filharmonikov in zborom dunajske Državne opere.
Jansons je izdelal vsak detajl, poiskal pravi izraz tako v orkestru kot solistih in zboru, imel je pod nadzorom vse dinamične kontraste in je ves čas skrbno pazil, da orkester pevcev ne bi preglasil. Morda bi si na nekaj mestih lahko privoščil še več zvočnega razkošja, saj je velika festivalska dvorana dovolj voluminozna in bi dramatičnost odrskega dogajanja tako le še stopnjeval.
Angela Merkel v Salzburgu, foto Marijan Zlobec
Prav Jansons je na koncu požel največje aplavze in ovacije navdušenega občinstva. V dvorani sem opazil, poleg nemške kanclerke Angele Merkel, še najslavnejšega opernega pevca zadnjega obdobja Placida Dominga.
Marijan Zlobec