Nika Gorič z vratolomnimi koloraturami

Prvi nastop mednarodno študirajoče in  nastopajoče slovenske sopranistke Nike Gorič, sicer Mariborčanke, na 65. Ljubljana Festivalu je sinoči napolnil Križevniško cerkev. Mlada pevka, ki vstopa v mednarodni koncertni in operni prostor, je upravičila zaupanje vodstva festivala, pri čemer je treba reči, da je direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek bil tudi v preteklih letih pazljiv do mnogih slovenskih glasbenic in glasbenikov, njihovih želja po nastopanju na festivalu, ponujenih ali dogovorjenih programih. Upamo, da bo to ostalo stalnica še za naprej, kajti naših glasbenikov, ki študirajo in končujejo študije na vseh mogočih ustanovah po svetu, je vedno dovolj, a jih v resnici komajda poznamo.

Nika Gorič, vse fotografije Marijan Zlobec

Nika Gorič šele ali komaj ustvarja svoj umetniški profil na najbolj zahtevni, to je mednarodni ravni, tako kot se z njo soočajo njeni vrstniki. Spoznala jih je nedvomno precej več kot jih je doslej srečala doma. Ne nazadnje je študirala najprej v Avstriji, zatem pa opravila doktorski študij na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu, se udeleževala kar precej mednarodnih projektov, kurzov, izpopolnjevanj, tekmovanj, koncertov, opernih oziroma operetnih predstav…

Najbolje ve sama, kako stojijo stvari. Dialog mladih glasbenikov je bolj spontan, naraven, optimističen v iskanju priložnosti, dokler se poti ne razidejo in je mlad umetnik prepuščen samemu sebi, umetniškemu marketingu, menedžerstvu, pri čemer imaš lahko srečo z neko agenturo, če te vzame pod svoje okrilje, ali pa manj ali sploh ne. Kot vidimo, je za slovenske glasbenike, ki ostajajo doma, se vračajo iz tujine ipd. še najmanj priložnosti. Zato ne preseneča, da je ravno naših glasbenikov v tujini še največ. Razmere zunaj so strožje, bolj se je treba boriti za kruh, za vsako delovno mesto, kaj šele za umetniško svobodo… Za vse oblike nastopanja je kandidatov veliko, z odprtimi mejami pa vedno več. Ni slučaj, da v najboljšem orkestru na svetu, to je amsterdamskem Concertgebouwu, igrajo glasbeniki iz šestindvajsetih držav.

Kot mi je že pred kakimi tridesetimi leti povedala iz svojih izkušenj mezzosopranistka Marjana Lipovšek, sreča pomaga včasih, znanje pa vedno. Pri znanju pa je spet tako, da pri nas večinoma učijo profesorji, ki sami premalo znajo; nimajo sami svoje umetniške reputacije, ne doma in še manj v tujini. Študenti so potem zbegani, s povprečnim znanjem diplomirajo in padejo v prazen prostor, v katerem ne vedo, kaj bi počeli.

Če končaš študij v tujini, je morda celo podobno, le da je biografija “močnejša” in  kakšna pot lažja, kakšno potrkanje na vrata uspešnejše. Vsekakor pa se slovenska državna kulturna politika in država kot celota premalo zavedata, da imamo zelo veliko dragocenih mladih, nadarjenih ljudi, ki ostajajo brez ustrezne ali primerne finančne podpore. Lastni najboljši ljudje v umetnosti in znanosti je ne zanimajo, izgubljajo pa se, prav sedaj za primer, v neki vsiljeni in umazani tuji naložbi, kot je povsem zgrešena, vsebinsko in lokacijsko, Magna Steyr, ki ji namenjajo desetkrat več prostora, tudi v medijih, kot celotni intelektualni sferi slovenskega naroda. Kakšno je vodstvo države, če preprosti ljudje vedo več in čutijo pravilneje ter pravičneje kot vsa oblast?

Uboga Nika Gorič je sedaj nič hudega sluteč padla v to moje predavanje, ki pa bi ga, če bi bile stvari na pravem mestu, ne smelo biti oziroma bi bile ugotovitve drugačne.

Nika Gorič si je za svoj nastop izbrala vse prej kot popularen program, kot ga pri nas ne poje nobena pevka. Dva moteta in en psalm Antonia Vivaldija. Vivaldija si je in hkrati ji je izbral Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije kot rezidenčni ansambel 65. Ljubljana Festivala. Je najbolj pri roki, doma, igra med počitnicami, ko so kolegi iz SF večinoma na morju ali v hribih, skratka na dopustu. A najboljši glasbeniki med počitnicami nikoli ne počivajo, ampak so angažirani na neštetih glasbenih festivalih po vsem svetu. A tam morajo igrati še bolje, (kot v službi), sicer jih nepovabijo, kot na primer ne Slovenske filharmonije.

Težko bi rekel, da me je Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije kot umetniško telo prepričal. Igra v pomlajeni postavi ali zasedbi, v kateri je premalo izkušenih in vrhunskih glasbenikov s sposobnostjo hitrega naštudiranja in izvajanja velikega repertoarja v kratkem času. In zdaj je šele na pol poti. Oba sinočnja Vivaldijeva Koncerta za godala, v C-duru, RV 117 in v g-molu, RV 157, sta bila odigrana bolj korektno šolsko, akademijsko študentovsko, kot pa z navdihom festivalskega intenzivnega koncertnega nastopanja, ki želi poslušalce prepričati že sam s sabo, ne glede na solista, ki bo vstopil v ospredje.

Violončelista Ivan Šoštarič in Igor Škerjanec

Tako se je zgodilo, da je godalni orkester s čembalom v resnici povlekla iz anemije šele solistka Nika Gorič, ne pa koncertni mojster Janez Podlesek. Njena intenzivnost, sproščenost in vseskozi žarečost nastopanja je bila razvidna od začetka do konca. Zanimivo je, da Nika pravzaprav žari celo v trenutkih, ko poje bolečino in upanje ter zaupanje v Jezusa in slavljenje Gospoda. Njen izraz, mimika, pogled, lesket v očeh, nasmešek…so ali bi bili morda primernejši za kaj bolj vedrega ali “komičnega”.

Niki Gorič je veselje do nastopanja prirojeno, prav tako štajerski temperament, veselje, da je prišlo v Križevniško cerkev toliko poslušalcev, ki so jo toplo sprejeli.

Vendar pa se je v celoti zdel njen program precej monoliten, sicer po vsebini različen, a po interpretativnem pristopu, čeprav po sestavi samih stavkov kontrasten, bolj ponavljajoč se. Zaokroženost programskega koncepta je lahko celo rahlo monotona.

Nika Gorič je v bistvu koloraturna lirična sopranistka svetle barve glasu. Kolikšen je njen glasovni obseg, še ne vemo, ker je Vivaldi zapeta moteta Nulla in mundo pax sincera RV 630 in In furore lustissimae irae KV 626 ter psalm Laudate pueri Dominum RV 600 napisal bolj za srednjo sopransko lego, ki bi bila lahko za visok mezzosopran ali deški glas ali kastrata. Nika Gorič višje od h glasovno ni segla in se ni pokazala v vsem svojem glasovnem razponu. Dobra srednja oktava mi daje misliti. V dodatku še z enim Vivaldijem dvomov ni razblinila.

Po koncertu je Niko Grič prišel pozdravit violinist Dimitrij Sitkovecki

Če je Nika Gorič sijajna v svoji koncertantni prezenci, pa je bolj vprašljiva njena čistost zelo dolgih končnih, tako rekoč vratolomnih koloratur (dvakrat Aleluja, Amen), kot jih je bolj nekoč kot danes pela slavna Cecilia Bartoli. A Bartoli je imela najbolj fleksibilen glas med vsemi pevkami in je svoje kolorature pela bolj naravno in manj skozi zobe ali stisnjeno kot sinoči Nika Gorič. Vivaldijev program terja fenomenalno vokalno tehniko, ki je Nika Gorič zaenkrat še nima. V tem kontekstu se na sicer redkih mestih, a vendarle, pojavljajo rahla intonančna nižanja. To so sicer drobne pripombe, ki pa ne morejo biti zamolčane.

Iskanje umetniškega profila in osebnostnega razvoja ter udejanjanja talenta z nenehnim študijem naj pomenijo vizijo in pot k uresničitvi samostojne umetniške osebnosti, kjerkoli bo že nastopala.

Marijan Zlobec