Križevniška cerkev je na 65. Ljubljana Festivalu sinoči s svojimi nastopajočimi glasbeniki dočakala še en odlični večer komorne glasbe, pravzaprav najboljši doslej, kar pomeni, da se kvaliteta festivalskega programa še stopnjuje. Prvič pa je navdušeno občinstvo na koncu koncerta z dodatkom med aplavdiranjem spontano vstalo.
Michael Martin Kofler, Stephan Kiefer in Martin Belič, vse fotografije Marijan Zlobec
Koncert pravzaprav ni imel ne naslova, niti ni bilo jasno, kakšen trio nastopa oziroma ali gre za trio ali bolj za priložnostni nastop treh samostojnih glasbenikov. Po enkrat pa sta nastopila oba flavtista sama s klavirjem, kot da bi želela prikazati še samostojen solistični profil, kar pa ni bilo nujno, saj smo ves čas poslušali dva odlična, evropsko priznana in znana solista, stara znanca ljubljanskega koncertnega občinstva. Martin Belič je prvi flavtist Münchenskih filharmonikov, Michael Martin Kofler pa profesor na salzburškem Mozarteumu, med drugimi je bil tudi Beličev.
Michael Martin Kofler
Izbrali so si manjkrat izvajani program in s poudarkom na manj znanih skladateljih, ne pa na iskanju že znanih del. Glasbeniki se zavedajo, da je komorna glasba največji izvajalski izziv, hkrati pa literature ogromno, tako da težko pride vsa “na vrsto”. Poznavalci in interpreti so hkrati odkrivatelji glasbenih dragocenosti preteklih dob in so s svojimi nastopi v nekem smislu celo prosvetitelji.
Martin Belič
Trio sonata v d-molu za dve flavti in b. c. v treh stavkih Carla Philippa Emanuela Bacha je kljub zelo znanemu skladatelju manj znana. Tu smo takoj opazili sijajen dialog dveh flavtistov in odlično subtilno klavirsko spremljavo, kar je napovedalo odličen koncert v celoti. Čeprav sta umetniška profila obeh flavtistov; Michaela Martina Koflerja in Martina Beliča različna, je njun dialog povsem dodelan. Vtis je, kot da gre za prvo (Kofler) in drugo flavto (Belič), a je visoka in nižja melodična linija kompozicijska značilnost, ne pa hierarhičnost. Belič igra malenkost mehkeje in temneje, Kofler bolj profesorsko suvereno in barvno svetleje. Belič ima več čustev, Kofler več racia, a je njuna interpretacija blizu popolnosti. Tega pa ni mogoče doseči, če nisi individualno vrhunski glasbenik, sposoben dialoga, z ogromno kilometrino in širino preigranega programa.
Stephan Kiefer
Prva programska redkost in hkrati poslastica je bila s Theobaldom Böhmom in njegovima kratkima skladbama: Andantino v D-duru La Serenata za flavto, altovsko flavto in klavir op. 39 ter Andante grazioso v A – duru La Pesca op. 38 za isto zasedbo. Zvočni kontrast obeh flavt je očiten, a dialog še bolj poudarjen, zelo speven, kar je posledica dejstva, da gre v kompoziciji za priredbo dveh samospevov iz cikla Les Soirees musicales slavnega Italijana Gioacchina Rossinija. To je iz postopernega obdobja, a sama operna tradicija na karakter ni vplivala, morda je malo več romantike in izpovedne odprtosti, volje do predajanja občutkom. To opojnost sta oba flavtista dodelala do podrobnosti, z bogatim fraziranjem in poudarjanjem končnic, spevnosti do zaokroženega konca.
Kot tretji skladatelj je stopil na sinočnji oder zalo akustične Križevniške cerkve Franz Doppler s svojim Andantejem in Rondojem za dve flavti in klavir op. 25. Zelo virtuozna kompozicija zlasti v drugem delu je še enkrat potrdila odličnost obeh flavtistov. Klavirska spremljava Stephana Kieferja je bila ves čas ali ves večer izjemno občutena, rafinirana, uravnotežena, z zelo subtilno dinamiko in odlično pianistično tehniko.
Rože in vino za Michaela Martina Koflerja
V drugem delu koncerta sta najprej nastopila oba flavtista s klavirsko spremljavo samostojno; oba sta izbrala kratki skladbi Theobalda Böhma: Souvenir des Alpes št. 5 op. 31 Andante pastorale in Andante za flavto in klavir op. 33. Morda se je tu pokazala ne toliko briljanca posameznika, ampak”manjko” žlahtnega dialoga “od poprej”.
Zadovoljen Martin Belič
Trio za klavir in dve flavti v G-duru op. 119 Friedricha Kuhlaua je sklenil uradni del programa. Klasicistično zasnovana kompozcija v treh stavkih (Allegro moderato, Adagio patetico, Rondo – Allegro), a že z romantičnim karakterjem kaže skladatelja, ki je bil močno povezan z opero in nasploh vokalom. Karakter interpretacije kot celote je bil pričakovan vrhunec koncertnega večera. Svežina nastopa je ostala do zadnje note.
Martin Belič med zahvalo z odra in napovedjo dodatka
Za dodatek smo poslušali Rigoletto fantazijo Franza in Karla Dopplerja za dve flavti in klavir v Adorjanovi priredbi. Verdijev Rigoletto je vzbudil močan odziv in je vplival na skladatelje, da so pisali različne svoje priredbe. Najslavnejša je Lisztova parafraza na Rigoletta za klavir… Tu pa je izvirni preplet odlomkov iz arij Rigoletta, Gilde in Vojvode Mantovskega tak, da si melodije podajata oba flavtista, kot da bi bila glavna igralca v operi, a na čisto igriv, tako rekoč vsebinsko “neobvezen” način, tako da vstopa v ospredje melodija sama, ne pa “operno ozadje”.
Marijan Zlobec