Koncert svetovno znanega francoskega harmonikarja in skladatelja Richarda Galliana v razprodani Slovenski filharmoniji na 65. Ljubljana Festivalu je razkril nekatere podrobnosti tako glede same zasnove programa kot njegove izvajalske identitete, originalnosti oziroma aranžerske, priredbene drugačnosti.
Richard Galliano v Slovenski filharmoniji, vse fotografije Marijan Zlobec
Galliano je doslej izvajal menda že vse, kar se da. V Sloveniji (v Ljubljani in Mariboru) je po informaciji Braneta Rončela nastopil že sedemkrat. Tokrat je izbral “mešan” program, nekako prilagojen klasični zasnovi poletnega festivala.
Tu pa je precej pasti, namreč v Gallianovi konfrontaciji z zgodovinsko glasbeno dediščino, ki s samo harmoniko, akordeonom ali ustno harmoniko nima veliko skupnega, pravzaprav nič.
Galliano je že toliko let, kar desetletij na koncertnih odrih, da bi, že glede na dejstvo, da zna komponirati, bilo zanj in za njegov umetniški profil najbolje, da bi izvajal le samega sebe, torej svoje kompozicije, v povezavi s francosko tradicijo, ne brez stika s slavnim zgodnjim francoskim šansonom, in v dialogu z južnoameriškim melosom, ki je njegovim glasbenim občutjem še najbižji.
To je bilo namreč opaziti v obeh njegovih kompozicijah; prvi in zadnji v koncertnem programu.
Lastna ustvarjalnost Richarda Galliana bolj izvajalsko navdihuje, mu omogoča pristnost, bolj avtentična občutja, večjo izpovedno intimo, oblikovanje solo kadence, večji radij gibanja na samem odru, več “igre”…, z eno besedo vsega tistega, kar mu klasična glasba, pa naj bo to barok, klasicizem ali impresionizem, pravzaprav ne nudijo v zanj zadostni meri in izrazni potenci.
Zakaj na primer izvajati Bachov Air (Arijo) iz Suite št. 3 v D-duru, ki neprimerljivo bolje zveni s samim godalnim orkestrom, kar je na primer dirigent Milan Horvat s Slovensko filharmonijo kot dodatek izvajal na turneji po tedanji Vzhodni Nemčiji? Zakaj izvajati Menuet in Badinerie iz Suite št. 2 v h-molu na ustni harmoniki, ko pa je vsaka interpretacija s flavto izrazno polnejša in pristnejša? Zakaj sploh izvajati “ocvirčke” velikih skladateljev, saj ni bil njihov namen “talanje bonbončkov”.
Če se spominjamo interpretacije Vivaldijevih Letnih časov violinista Sergeja Krilova z Litovskim komornim orkestrom na istem odru lani in sedaj Richarda Galliana Poletja s Komornim godalnim orkestrom Slovenske filharmonije, potem je manjko trojen. Najprej v slabšem spremljevalnem orkestru, ki je sinoči igral precej šolsko, oglato, brez prave vneme in pripravljenosti, tistega žara, ki so ga na primer pred kratkim pokazali Madžari, člani Komornega orkestra Franza Liszta, ko so v CD spremljali Martho Argerich.
V vseh teh peripetijah, ki sedaj vladajo v Slovenski filharmoniji, se zdi, kot da smo priče dvojni demagoško-fevdalni mentalni drži poslovodstva SF; sedanjega in bivšega. Prava umetniška materija pa postaja nekako odvečna, na stranskem tiru ali najmanj na odru, kjer bi edino morala biti, in to polnokrvno. Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije je v bistvu slab. Pri Vivaldiju je, čeprav je igral v nekoliko manjši zasedbi, na mnogih mestih prekril Gallianov solo, tako da se ni pokazala niti mehkoba godalnih poudarkov (sam začetek), niti dramatična ognjevitost, ki pa je s svojo neprilagodljivo grobostjo, kot rečeno, naredila harmoniko neslišno. Sergej Krilov je s svojo violino na odru interpretacijsko žarel, Galliano ni prišel dovolj do izraza, kar je izrazit manjko. Tretji je kajpada sam aranžma, ker učinkuje prej kot vsiljen tujek.
Mozartova Klavirska sonata K 331 št. 11 v A-duru v priredbi Klemna Hvale za harmoniko in godala z dvema od treh izvirnih stavkov (manjkal je drugi, Menuetto) je s svojim slovitim zadnjim stavkom Rondojem Alla turca z originalom malo primerljiva in umetniških pričakovanj občinstva ne poteši; ne zleze pod kožo. Moram pa priznati, da mi je bila nekako simpatična priredba, prav tako Klemna Hvale, Debussyjeve Clair de lune (Mesečina).
Ta izvajalski profil Richarda Galliana je na sinočnjem večeru izzvenel kot “ujetega ptiča tožba”, ne pa kot polnokrvna umetniška identiteta.
Pokazala se je šele v obeh njegovih kompozicijah in v vseh treh dodatkih, ko je šele tu ali na koncu razprl in razdajal svoje srce in pokazal občutljivo dušo. Na to smo čakali ves večer.
La petite suite francaise, torej prva Gallianova skladba na koncertu, najprej aludira na tradicijo francoskega šansona kakega Jacquesa Brela, a jo hitro zapusti, ker potrebuje širši karakter, več nians, večjo svobodo, morda kanček več sodobnosti, čeprav ne v smislu kakšne kompozicijske inovativnosti, kar se je v dialogu s tradicijo pokazalo še v sklepnem valčku. Galliano ni avantgardist kakšnega slovenskega akordeonističnega kova ali tipa, ko skladatelji in izvajalci iščejo vse drugo, razen glasbe same. Galliano glasbe ne izdaja, ker jo ima od rojstva in najrosnejšega ukvarjanja z glasbo v krvi. Tako kot še vedno igra na isti, menda že 53 let star inštrument.
Druga njegova kompozicija, torej zadnja na programu Opale concerto je bolj klasično zasnovana, v treh stavkih: Allegro furioso, Moderato malincolico in Allegro energico. Izvajalcu samemu daje vse možnosti, da se popolnoma identificira, kot skladatelj in interpret. Vse je bilo pristnejše, močnejše, globlje, sijajna kadenca, kot se spodobi za klasični koncert; večja meditativnost in virtuozna briljanca. Več spremljevalnih možnosti, če je bil že pri Vivaldiju precej nebogljen, je imel Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije s svojim koncertnim mojstrom Janezom Podleskom. En krajši solo je imel violončelist Igor Škerjanec.
Igor Škerjanec
Richard Galliano potrebuje svobodo, da se izrazi polnokrvno in po svojem bistvu. Potrebuje samega sebe in se mu ni treba bati, da bi bil kaj manjši, če bi izvajal samo svoje kompozicije, saj jih ima dovolj, nekatere pa še nastajajo.
Med tremi dodatki smo slišali še njegovi La Valse a Margaux in Tango pour Claude ter Oblivion Astorja Piazzolle.
Slovensko vino za Francoza
Zanimivo, da so posamezniki med aplavzi in ovacijami na koncu koncerta vstali, zlasti v prvi vrsti, a do spontanega stoječega aplavza vse dvorane ni prišlo.
Marijan Zlobec