Cikel komornih koncertov na 65. Ljubljana Festivalu se je sinoči začel z odličnim nastopom gostujočega Godalnega kvarteta Beograjske filharmonije in njihovega gosta, slovitega španskega flavtista Claudija Arimanyja.
Claudi Arimany, vse fotografije Marijan Zlobec
Arimanyja smo že slišali in poznamo njegovo muzikalnost, intelektualno in emotivno umirjenost, smisel za prilagajanje vsakokratnim glasbenim partnerjem na odru, čisto rahlo, skoraj neopazno dominacijo, ki pa je bolj poglobljena v iskanje čim bolj popolnega skupnega ravnovesja v interpretaciji, kot pa kakšno “razkazovanje” solistične premoči znotraj kvinteta.
Prva violinistka Jelena Dragnić
Arimany si je verjetno kar sam izbral program, v katerem je nastopal, to je v dveh Kvintetih za flavto in godalni kvartet v G-duru in v B-duru Luigija Boccherinija, za dodatek pa še njegov Rondeau. Vedel je, kaj ponuja on in vsi skupaj. Z desetletji se vrhunskim glasbenikom še bolj izčistijo glasbeni okusi, spoznanje lepote in vrhunskosti danega skladatelja, poglablja se dialog z njim, vedenje o času, dobi, izkristalizirajo se občutja, kaj in kako je napisano ali kaj je za notami. Igranje po notah zna vsak, a bistveno je, kaj v notah sam vidiš in to znaš izraziti.
Drugi violinist Vladan Lončar
Leonard Bernstein je nekoč izjavil, da čeprav zna vse Beethovnove simfonije na pamet, vedno odpre partiture, ker vsakokrat znova v njih odkrije kaj novega. To velja prav tako za komorno glasbo, kjer so detajli morda še bolj skriti in jih bolje razvozlavajo nastopajoči sami kot občinstvo v kakšnih simfonijah, ki jih že pozna.
Luigi Boccherini (1743 – 1805) je bil nekakšen Mozartov sopotnik in bi bilo v tem kontekstu na sinočnjem koncertu pravzaprav idealno, da bi potekal v treh delih, tako da bi v drugem ali celo prvem delu dodali vsaj še en ali dva Mozartova kvarteta za flavto in godalni trio, kjer flavta prevzame vlogo prvega violinista iz godalnega kvarteta.
Pompeo Batoni – Luigi Boccherini igra violončelo, okrog 1764 – 1767, foto Wikipedia
Opazili bi, da je bil Boccherini žlahten, plemenit, notranje bogat in uravnotežen, zrel in odgovoren skladatelj, kot glasbenik vrhunski violončelist, zelo razkošen, a manj igriv kotMozart, ki je bil svobodnejši po dojemanju sveta in glasbenik svojih ter sprotno postavljajočih si pravil. Mogoče taka kombinacija še pride na oder ob kakšni novi priložnosti.
Godalni kvartet Beograjske filharmonije se je z Arimanyjem izkazal kot vrhunski v vseh pogledih. Najbolj je presenetila čistost in lahkotnost interpretacije vseh godalcev, ujetost v skupno muziciranje s plemenitim dialogom in prehajanjem melodičnih poudarkov od navdihujočega sola prve violinistke v pomenljivi belini, na drugo violino, violončelo, še najmanj violo, a z občutljivostjo, kot da bi poslušali kakšne “Dunajčane”.
Iskanje sporazuma za dodatek, ki je sledil
Prav tako zrelo so se člani Godalnega kvarteta Beograjske filharmonije (Jelena Dragnić, Vladan Lončar, Boris Brezovac, Aleksandar Latković) izkazali v Beethovnovem Godalnem kvartetu v f-molu št. 11, op. 95 v štirih stavkih. Njihov cilj je perfekcija in hkrati zvočna umirjenost, mehkost, zaokroženost fraziranja, majhna dinamična gibanja ali nihanja, največ med piano in mezzoforte.
Slovensko vino za nastopajoče
Dobro, tu se sedaj zdi, kot da smo od Beograda pričakovali manjšo briljanco, kot smo jo doživeli sinoči v polni Križevniški cerkvi, ki se je še enkrat potrdila kot odlični akustični prostor in morda še posebej ravno za tako število nastopajočih na rahlo dvignjenem lesenem odru in pod visoko cerkveno kupolo.
Nedvomno se bodo zadeve glede lastništva cerkve razrešile in bi potem prišlo do obnove, skupaj z restavracijo slik ter pozlato obnovljenih oziroma očiščenih okvirjev. Kajpada še obnovljenih orgel na koru, s čimer bi se koncertni programi lahko še obogatili.
Beograjski glasbeniki
Biser Križevniške cerkve se kaže, a so naše roke še malo prekratke, da bi ga dosegle, pri čemer ni nujno, da je vse samo “v rokah”.
Marijan Zlobec