Salzburške slavnostne igre so se s svojim posebnim otvoritvenim programom, ki promovira vse mesto in pokrajino Salzburg, že začele. Uradno beležijo trajanje festivala od 21. julija do 30. avgusta. Uvod je pomenilo celodnevno predstavitveno dogajanje 22. julija, ki se je nadaljevalo z odprtimi generalkami za nekatere opere (za obiskovalce po polovični ceni in manjšim številom vstopnic, kot na primer za Mozartovo opero La clemenza di Tito). Za redne festivalske obiskovalce pa se program začne šele s prvimi opernimi premierami in prvimi koncerti Dunajskih filharmonikov.
Ana Netrebko, vse fotografije iz arhiva Salzburškega festivala, foto Kirk Edwards
Festival ima novo v bistvu pa staro vodstvo, ki očitno še bolj intenzivno ter odločno vztraja pri svojem in mednarodnem prepričanju, da so Salzburške slavnostne igre festival z največjo in najbolj pestro programsko ponudbo na svetu, z že nad 250 tisoč obiskovalci iz že skoraj 80 držav. Proračun festivala je 25 krat večji od na primer Ljubljana festivala, še večji pa je turistični priliv mesta in pokrajine, ki znaša okrog 250 milijonov. Mnogi obiskovalci festivala porabijo na dan tisoč in več evrov. Prav tako mnogi pridejo v Salzburg s svojimi letali, še posebej Rusi, ko nastopa njihova Ana Netrebko.
Riccardo Muti, foto Silvia Lelli
Letos je bila takoj razprodana nova festivalska Verdijeva Aida v režiji iranske umetnice Shirin Neshat in pod dirigentskim vodstvom Riccarda Mutija, ki se tako vrača v Salzburg še kot operni dirigent, čeprav je že pred leti dejal, da opere ne bo več dirigiral, a si je sedaj očitno premislil, še posebej, ker je prav on že pred desetletji nekako operno začel z Aido, ko je nastal markanten posnetek s tedaj mladim Placidom Domingom v vlogi Radamesa. Muti Aido pozna do potankosti in mu sama partitura ne bo delala nobenih težav, sodelovanje z Ano Netrebko pa mu je danes, po več desetletjih delovanja z ogromnim številom pevskih solistov, vse boj redek umetniški izziv.
Riccardo Muti ima v okolici Salzburga, v Anifu, že nekaj desetletij svojo hišo in se čez poletje preseli tja. Podobno je v okoliški vasi, saj Anif ni mesto, imel svojo hišo Karajan. Je pa Muti po Karajanovi smrti podedoval njegove koncerte z Dunajskimi filharmoniki okrog 15. avgusta, ko je vrhunec festivalske sezone in se nekatere opere zaključujejo, druge pa začenjajo, tako da je možna kombinacija obeh “delov programa”. Z omenjeno potezo je Muti obveljal v očeh vodstva festivala za najpomembnejšega dirigenta v Salzburgu.
Ana Netrebko, foto Kirk Edwards
Kolikor je v očeh opernega občinstva ravno Aida ena najslavnejših oper sploh, pa v Salzburgu še ni bila uprizorjena. Razlog je verjetno v stalnih festivalskih poletnih predstavah v veronski areni na veliko večjem odprtem odru in bolj množičnem občinstvu. Seveda pa je za Aido potrebno imeti odlične pevce za vse vloge, še posebej Aido, Amneris in Radamesa…odličen orikester, ogromen zbor, baletnike, statiste, v zaprtem prostoru pa še velik oder, kar v veliki festivalski dvorani (nad 1500 kvadratnih metrov ali trikrat več od odra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma) v Salzburgu tako izvedbo omogoča.
Ali bo letošnja Aida dosegla tako optimalno izvedbo, bo treba še počakati. Vsekakor so za interpretko Aide izbrali in pridobili najslavnejšo pevko na svetu, rusko sopranistko Ano Netrebko. Vendar pa se je odločila, da ne bo pela v vseh napovedanih šestih predstavah, ampak le v prvih štirih. Tu pa bo kot njen ljubezenski partner Radames nastopil italijanski tenorist Francesco Meli, ki je z Netrebko v Salzburgu pel že v Trubadurju. Meli je zelo soliden, ni pa izjemen pevec. V zadnjih dveh predstavah bo Aida Vittoria Yeo. Najbolj preseneča verjetno kar odločitev same Ane Netrebko, da na svojih predstavah Radamesa ne bo pel njen mož, tenorist Yusif Eyvazov, ampak bo on partner omenjeni drugi sopranistki. Verjetno gre za rafiniran psihološki moment, ki ga razumeta in doživljata oba pevca in sta se sporazumno tako odločila. Dodali bi še, da gre še za odločitev kakšne od glasbenih založb, ki bodo kasneje izdale video, saj bodo opero televizijsko posneli in predvajali na več mednarodnih omrežjih, kar bo zadovoljilo vse tiste, sicer v večini, ki na same predstave ne bodo prišli. (Posnetek opere bo na sporedu 12. avgusta ob 21.20 na ORF 2 in ARTE ter 25. avgusta ob 23. uri na ZDF).
Kralja bo v Aidi na vseh predstavah pel italijanski basist Roberto Tagliavini, Amneris bo zelo moćna ruska mezzosopranistka Ekaterina Semenčuk, Ramfis bo prav tako ruski basist Dimitrij Beloselski, solist Bolšoj teatra, Amonasro italijanski baritonist Luca Salsi…
Včasih je bil v Aidi najslavnejši pevski tandem Maria Chiara (Aida) in Fiorenza Cossotto (Amneris). Kot kaže, pa prevzemajo tipične italijanske vloge ruske pevke in pevci, kar morda ni najbolj spodbudno, še posebej glede glasovnega in jezikovnega karakterja interpretacij. Giuseppe Verdi je bil velik jezikoslovec in je ujemanju zlasti vokalov in fraz s svojimi melodijami dajal največji poudarek. Čista dikcija z jezikovnim fraziranjem je bila zanj nekaj samo po sebi umevnega ali osnovni pogoj pevskega nastopanja.
Režiserka Shirin Neshat, foto Lyle Ashton
Režiserka Shirin Neshat bo v svojo predstavo uvedla video, s katerim bo poudarila več momentov iz opere, ki doslej niso bili dovolj izraziti, kot na primer Aidin odnos do svojega ljudstva, v operi kot zajeti Etiopijci na koncu zmagovitega Radamesovega marša, ki jim bo prav z videom dodala širšo, bolj zgodovinsko in pokrajinsko dimenzijo. Prav tako bo video uporabljen v sklepnem trikotniku Aida Radames Amneris, kjer se bo pokazalo, da je bila razsodba že poprej izrečena in Amneris sama situacije ne bi več mogla rešito, niti če bi se Radames odločil zanjo, ne pa za Aido.
Režiserka se prav tako zaveda, da je v Aidi preveč zmagovito predstavljen problem vojne, ki se v bistvu začenja že na začetku opere s kar fanatičnimi vzkliki Guerra, guerra in se zdi samo po sebi umevno, da se bo Radames vrnil kot zmagoviti vojskovodja, medtem ko bosta imeli Aida in seveda bolj Amneris s svojo precej zvito preizkušnjo, kako stojijo ljubezenske zadeve ob oddaljenem Radamesu, povezovalne vmesne scene.
Shirin Neshat je v prizoru triumfalnega marša plesalce opremila z živalskimi maskami, s čimer jih je želela predstaviti bolj kot kakšne prikazni, ne pa kot slavitelje vojne in njene zmagovitosti (nad drugimi); Egipčanov nad Etiopijci. V svoji režiji Aide želi odgovoriti med drugim na vprašanje, kdo je dober in kdo zal, kako se v Verdijevi operi zrcalita problema dveh ljudstev in njihovih kultur, ne le v zgodovinskem kontekstu, ampak še bolj v sodobnosti, na primer v aktualnem problemu zlasti sirskih beguncev v Evropi. Zato je Etiopijce oblekla v sodobne kostume oziroma obleke. Oni so ujetniki vsega.
Režiserka Aide Shirin Neshat na terasi tiskovnega centra v Salzburgu, foto Anne Zeuner
Režiserka Aide Shirin Neshat je mnoge probleme, ki se ji kažejo v Aidi, občutila na svoji koži ali v svojem življenju begunke iz Irana, umetnice, ki se je najprej ukvarjala s fotografijo, zatem s filmom in videom ter nazadnje z režijo. Kot pravi režiserka, se sama prav lahko identificira z opernim likom Aide. Sama je bila nedolžna izgnana iz Irana, morala je zapustiti svoj dom, svojo družino in vse, ki jih je imela rada. Zato čuti vse, kar občuti v operi Aida. Ona je etiopska sužnja v Egiptu in ve, da se nikoli več ne bo vrnila domov, čeprav obuja spomine, ima nostalgijo in upanje (O, patria mia).
Seveda je vprašanje, koliko se danes da Aido povsem postaviti v arabsko politično, vojaško, teroristično in begunsko situacijo glede na samo Verdijevo partituro. Težko, vendar pa so v operi trenutki, v katerih se da razmišljjati o povsem aktualnem svetu ter o ljubezni do moškega ali ženske, domovine in svojega naroda kot človeških stalnic.
Ni slučaj, da je ravno za Aido tako veliko zanimanje v Salzburgu in v mednarodnem opernem svetu.
Marijan Zlobec