Večer slavnega romskega violinista Robyja Lakatosa je neponovljiv. Klasični violinisti tega ne zmorejo; ne po znanju, pridobljenem na vrhunskih akademijah ter pri profesorjih, ne po interpretativno absolutni svobodi pristopanja k glasbeni snovi, to je konkretnim kompozicijam, ki pa so za Lakatosa in njegov ansambel na odru zgolj napisana skica, ne pa kot bančna obveznica z določenim zapadlim rokom.
Violinist, skladatelj in vodja ansambla Roby Lakatos, vse fotografije Marijan Zlobec
65. Ljubljana Festival je sinoči v Preddverju Križank, ki se je izkazal kot lep, akustičen, po vsem napolnjen prostor, zamejen s Plečnikovo arhitekturo, ki daje gledalcu in poslušalcu občutek pripadnosti glasbenemu dogajanju na odru celo bolj kot v Poletnem gledališču brez strehe. Intima je bila večja in možnost prisluha ter opazovanja igranja ansambla ter njegovih posameznikov zatorej večja.
Cimbalist Jeno Lisztes
Lakatos ima izjemno znanje, na violino igra s tako perfekcijo, da vse težke kompozicije še “otežuje”, si izmišlja razne nenapisane pizzicate, flažolete, dvojemke, brenkanja, lokovanja, z izjemno detache tehniko, v duetu z drugim violinistom, uvajanjem povsem samosvojih, skoraj avtorskih komponent, vsekakor pa svojskih interpretativnih posegov v kompozicije, še posebej v zadnji dve, to je v Montijev Čardaš in še bolj, tako rekoč do maksimuma izzvani zvočni efekt v Dinicujevem Škrjančku, tako da smo si bolj kot glasbo predstavljali slavnega pojočega ptiča.
Lakatos je pravzaprav napravil potezo, ki je ne bi smel. Z odra je s svojimi glasbeniki odšel še pred zadnjo v programu napovedano kompozicijo (Dinicu), tako da se je zdelo, kot da bo po vrnitvi na oder izvedel še dodatek. pa ga ni.
Violinista Roby Lakatos in Laszlo Boni
Lakatos ima svoj stil, nastop, glasbenike iz okolja, ki ga odlično pozna in mu pripadajo. Interpretacije gradi na povezavi z vsemi, a je v ospredju vendarle cimbalist Jeno Lisztes, neizmernih sposobnosti, muzikalnosti, invencije in tehnike. Ko je Lakatos z odra napovedal, da bo cimbalist sam zaigral Čmrljev let Nikolaja Rimskega-Korsakova in da ne ve kako, ker ga nikoli ne igra enako, je bilo takoj jasno, da je invencija in improvizacija daleč močnejša od samih skladateljevih izvornih not. Pravzaprav je bilo same vodilne teme manj kot sem pričakoval; vse je “samo” pripravljal v smislu pričakovanj, kaj se bo v interpetaciji še zgodilo. In ko bi moral “usekati” stotine dvaintridesetink, je bilo interpretacije konec. Čmrlj je padel dol.
Pianist Kalman Cseki ml.
Pri Čardašu si je Lakatos dovolil celo klasično violinsko kadenco, kar bi bilo že na prvi pogled povsem zunaj Montijevega koncepta in enovitosti. Lakatos skladb ne “razbija” zaradi samovolje, ampak svoje skladateljske in interpretativne vizije ter absolutne notranje svobode, ki mu ne le omogoča, ampak ga še bolj sili v edinstven, neponovljiv, sproti nastajajoči, spontani glasbeni trenutek.
Kitarist Laszlo Balogh in kontrabasist Laszlo Csorosz Lisztes
Lakatos seveda zmore še marsikateri drugačen glasbeni kolorit, kot smo videli in slišali pri skladbah Astorja Piazzolle, pri ruskih romskih in narodnih temah, madžarski romski tradiciji. Tu daje Lakatos možnost kratkih solov pianista, kitarista in kontrabasista, medtem ko je drugega violinista vsaj dvakrat izpostavil v duetu in solu kot enakovrednega in enako močnega, čeprav ostaja kralj le sam.
Sklepna predstavitev ansambla Robyja Lakatosa
Kot avtonomen skladatelj je Roby Lakatos v tem kontekstu rahlo tematsko neenoten, kombinira različne žanre, uvaja jazz in še modernejše zvrsti, kot da je še na poti iskanja lastne glasbene poetike. To sam ve in se ne toliko skladateljsko izpostavlja. Kot romski glasbenik je vendarle bolj zavezan tradiciji, iz katere s svojimi sposobnostmi lahko izvabi in predstavi še največ.
Dolg in topel aplavz za nastopajoče
Marijan Zlobec