Na 65. Ljubljana Festival prihaja drevi ob 21. uri v Poletno gledališče v Križankah svetovno znani romski violinist Roby Lakatos z večerom romske glasbe. Bil je že pri nas. Spominjam se, da sem mu po koncertu dejal, da igra violino bolje od Gidona Kremerja in se je samo namuznil ter bil tiho.
Roby Lakatos, foto Wikipedia
Romski violinisti igrajo bolj iz sebe in s svojim elementarnim čutenjem glasbe, z večjim temperamentom, vidnim entuziazmom, angažiranostjo, vsakršnimi “vragolijami”, pri čemer je samo po sebi umevno, da svoj inštrument še kako dobro obvladajo. Niso samo violinisti taki, ampak še na primer cimbalisti, klarinetisti, trobentarji, bobnarji, pianisti, kontrabasisti, kitaristi…Nekateri so bolj kot spremljava in občasni solisti v ansamblu, kot bomo slišali nocoj.
Z Robyjem Lakatosom namreč prihaja njegov ansambel, v katerem igrajo še Laszlo Boni, prav tako violinist, Jeno Lisztes, ki igra na cimbale, kitarist Laszlo Balogh, kontrabasist Laszlo Csorosz Lisztes in pianist Kalman Cseki ml.
Iz napovedanega programa je razvidno, da bodo izvajali nekatere skladbe samega Robyja Lakatosa, večinoma pa razne priredbe, narodne, popularnih avtorjev, kot je na primer Astor Piazzolla…Slišali bomo virtuozni Čmrljev let Rimskega Korsakova za cimbale solo, potem še Montijev Čardaš in Dinicujevega Škrjkančka, obe Lakatosovi poslastici.
Lakatos snema za Deutsche Grammophon
Lakatos se zaveda, da je njegov ansambel specifičen in goji tradicijo, povezano z romsko glasbo od devetnajstega stoletja dalje, s prvim poudarkom na koncu 19. in prvih desetletjih dvajsetega stoletja ter iskanjem avtorske sočasnosti in individualnosti, a še vedno v kontekstu romskega melosa, deloma morda še jazzovskega ter ljudskega, z elementi narodnih pesmi, tako ruskih romskih kot madžarskih in romunskih.
Pri Robyju Lakatosu se zdi samoumevno, da igra povsem svobodno in ne potrebuje nikakršnih “klasičnih okvirjev”, kaj šele kakega dirigenta in orkester, prav tako pa ne pianističnega spremljevalca, da bi z njim izvajal Beethovnove violinske sonate. Že pomisel na to bi bila za Lakatosa kot ujetniška “groza”.
Ampak bistveno pa je vendarle eno: svoboda pomeni čim višjo, da ne rečem izjemno muzikalnost in znanje ter iskrenost dajanja umetnosti svojemu vsakokratnemu občinstvu.
Marijan Zlobec