Naložbe v likovna dela bodo obvezni del investicij v javni prostor

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo, ki ga je v parlamentarno obravnavo včeraj posredoval predsednik parlamentarnega odbora za kulturo dr. Dragan Matić, predvideva obvezni delež za nakup likovnih del, ki ga bodo morali odmeriti investitorji obnov in novogradenj v javnem prostoru ali interesu. Gre za rešitev, ki jo že dolgo poznajo nekatere evropske države, oktobra pa naj bi jo sprejeli tudi pri nas.

Zgodovina Slovencev od naselitve do danes v avli slovenskega parlamenta

Prvopodpisani pod novelo Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi dr. Matič, je v izhodiščih za pripravo novele izpostavil dejstvo, da je bilo kultiviranje javnega prostora že od osamosvojitve naprej deležno skromne podpore, tako na državni kot lokalni ravni. Novela po vzoru nekaterih drugih evropskih držav (Norveška, Italija, Nemčija, Velika Britanija…), ki so uzakonile shemo obveznega deleža za umetnost in s tem pomembno vplivale na porast trga likovnih umetnin, želi spremeniti stanje še pri nas.

S podobnimi idejami smo se po Matićevih besedah »srečevali tudi v Sloveniji, že od leta 2005, žal pa so vsi dosedanji poskusi uzakonitve takega sistema financiranja umetnosti neslavno propadle«. Tokratni noveli kaže bistveno bolje, saj ji je podporo že zagotovila največja vladna stranka, SMC, svoj podpis pa je dodal tudi poslanec DESUS dr. Primož Hainz.

Tapiserije v veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma, foto Siol

Novela predvideva 1,25-odstotni delež za naložbe v likovna dela za prenove ali novogradnje v vrednosti do 10 milijonov evrov oziroma 1-odstotni delež za višje vrednosti. Novela, ki je usklajena s pristojnimi ministrstvi (za kulturo, javno upravo in finance) obeta – glede na trenutno stopnjo javnih investicij – med 5 in 10 milijonov evrov investicij v likovna dela na letni ravni.

Med pozitivnimi učinki ukrepa, izpostavlja dr. Matić vzpostavitev aktivnejšega trga slovenskih likovnih del, stabilnejše razmere za delo in življenje likovnih ustvarjalcev, večjo kultiviranost javnega prostora in višjo vrednot javnih objektov. »Pričakujemo pa tudi pozitivne učinke v smeri nove kvalitete bivalnega okolja, spodbujanju in promociji arhitekture, umetnosti, dediščine in krajinske arhitekture in kulturnega turizma.«

Po mnenju prvopodpisanega pod novelo zakona so »najbolj socialno izpostavljeni na področju kulture ravno likovni umetniki, ki bodo s tem ukrepom dobili dodatno možnost za delo in preživetje, prav tako pa to velja tudi za arhitekte, ki predstavljajo kar tretjino samozaposlenih na področju kulture.«

Tapiserija v Cankarjevem domu

Tako pravijo v slovenskem parlamentu. Na “terenu” je bilo v socializmu, kot veste, že bistveno bolje, za kar si je tedaj prizadevala likovna sfera, na čelu z Moderno galerijo, ki je s svojim Mednarodnim grafičnim bienalom imela pregled nad grafično ustvarjalnostjo še posebej jugoslovanskih avtorjev, poleg tega pa je z odkupnimi nagradami omogočila mnogim podjetjem, da so pridobila mednarodno grafično zbirko za svoje prostore…

Mirsad Begić – Izrez portretov na stranskih vratih ljubljanske stolnice sv. Nikolaja, foto Slitrips

Spomnimo se likovne opreme celotnega kompleksa Bernardin, v kar je bilo vloženih kakih tristo izvirnih grafik, v Ljubljani na primer palače Smelta z mozaiki Jožeta Ciuhe ali s tapiserijami Cankarjev dom in z grafikami vse njegove pisarne, več palač v Ljubljani in Novi Gorici z mozaiki Jožeta Spacala ipd. Zanimivo pa je, da je po osamosvojitvi celo več pozornosti do likovne opreme novih ali starih cerkva pokazala sama Cerkev, npr. s Križevimi poti in drugimi modernimi interpretacijami Kristusa Janeza Bernika ali z mozaiki patra Marka Ivana Rupnika. Vrhunec je bilo izvirno kiparsko oblikovanje obeh stolničnih vrat v Ljubljani (Mirsad Begić, Tone Demšar). Slovenski parlament je v času predsednikla Jožefa Školča odkupil precej del sodobne slovenske umetnosti, podobno sedaj kulturno ministrstvo zbirko Factor banke po njenem propadu. Zelo lepo likovno zbirko si je pridobila Ljubljanska in za njo Nova ljubljanska banka, za kar je imel največ zaslug umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik. Seveda so močne zbirke npr. Avtocommerca, Gorenja, Krke, BTC, LEK, Riko…

Glavna vhodna vrata v ljubljansko stolnico kiparja Toneta Demšarja, foto Kraji – EU

Potem pa je likovna umetnost nenadoma postala odvečna, tako v smislu oblikovanja zbirk kot likovne opreme. Deloma je za slednje kriva moderna arhitektura, ki gradi na steklenih stenah, na katere ni možno obesiti ničesar. No, a zidovi vseeno obstajajo.

Logično bi bilo, da bi bile z izvirnimi slovenskimi deli opremljene javnosti namenjene ustanove, vse do šol in hotelov; sobe zlasti z grafikami, ki imajo večje število odtisov.

Slovenski parlament

Novela, ki predvideva 1,25 ali 1 odstotek vložka v likovno opremo od vrednosti celotne naložbe pravzaprav ni kaka bistvena sprememba, morda je celo pomembnejša zavest o javnem prostoru kot estetskem, lepem, prijetnem, monumentalnem, z dodano simbolno vrednostjo, kot dialog s sodobno ustvarjalnostjo konkretnih ljudi, ki bi na primer z določenimi konkretnimi naročili ali priojavo svojijh del na javni razpis začutili novo pobudo za ustvarjalnost in njeno odmevnost.

Slovenski parlament

Zgradba slovenskega parlamenta je že sama po sebi lep primer likovne opreme, tako znotraj kot zunaj.

Zbirka Državnega zbora zajema 12 kipov, 95 grafik ter 200 slik starejših in sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. Avtorji kiparskih del so Boris Kalin, Tine Kos, France Kralj, Frančišek Smerdu, Ivan Zajec in drugi. Grafike so delo Rika Debenjaka, Franceta Miheliča, Vena Pilona, Božidarja Jakca, Bogdana Borčiča, Mihe Maleša, Dore Klemenčič, Marija Pregelja, Andreja Jemca, Klavdija Palčiča, Metke Krašovec, Florisa Oblaka …

Med likovnimi deli hranijo slike impresionistov Riharda Jakopiča, Mateja Sternena, Ferda Vesela in Matije Jame ter Ivane Kobilca, Ljuba Babića, Franceta Kralja, Antona Gojmira Kosa, Valentina Hodnika, Eda Deržaja, Franceta Miheliča, Nikolaja Omerse, Lojzeta Spacala, Lojzeta Perka, dela sodobnikov Emerika Bernarda, Franceta Grudna, Dore Plestenjak, Irwinov,  Franceta Slane, Žige Kariša…

Iz zbirke slovenskega parlamenta

Novela morda govori še o nečem, namreč o možnem koncu gospodarske krize, ko imajo mnoga podjetja prvič po več letih spet dobiček iz poslovanja ter so začela vlagati v nove objekte.

Novela ne govori o katastrofalnem proračunu javnih kulturnih zavodov za odkup tako likovnih del kot drugih muzejskih predmetov. Moderna galerija ima na voljo na leto le 40 tisoč evrov za vse odkupe, podobno Narodna galerija. Za razvoj obeh nacionalnih javnih zavodov bi bili nujni bistveno višji zneski. Vsaka vaška kanalizacija dobi evropska sredstav za regionalni razvoj ipd. Milijon, dva, tri… Kakšni so odnosi nacionalne kulturne politike do možnosti črpanja evropskih sredstev za kulturo na tem področju? O tem ministrstvo za kulturo ne govori.

Marko Ivan Rupnik – Mozaiki v cerkvi sv. Mihaela v Grosupljem, foto Kraji – EU

Velikokrat sem že omenil, da je za likovnega umetnika prirejanje razstav samo strošek. Razstavnina je minimalna, kakih 300 EUR, prodaje ni ne od občinstva ne od ustanov, kot na primer Ljubljanskega gradu, ki se sicer hvali z 1,2 milijona obiskovalcev, kolikor naj bi jih bilo letos. Za vsakega umetnika je že vstop v grajske prostore totalna finančna izguba. Mnogi organizatorji razstav celo od umetnikov zahtevajo, da za “uslugo” razstavljanja pustijo razstavišču delo ali dve. In zakaj sploh razstavljajo? Ker potrebujejo “točke”, če želijo ohraniti status samostojnega ustvarjalca pri ministrstvu za kulturo.

Silvester Plotajs Sicoe na Ljubljanskem gradu, foto Marijan Zlobec

Nacionalna kulturna politika bi se morala zavedati preprostega dejstva, da ustvarjena umetniška dela ostanejo kot del narodne identitete in kulturne zgodovine, ki je ne more zamenjati noben “uvoz”. Slovenija bi se morala že spričo nenehno naraščajočega turističnega obiska, ki se bo že čez deset let razširil v neobvladljive dimenzije gneče v stari Ljubljani in še kje, zavedati, da ima slovenska kultura tu veliko pomembnejšo vlogo, kar se kot majhen primer vidi pri odprtih vratih Magistrata za obiske vseh spodnjih ali pritličnih priložnostnih razstav.

Jože Spacal – Mozaik z razstave na Ljubljanskem gradu

Žal je ravno kulturna politika uničila projekt nove operne oziroma večnamenske dvorane in galerije investitorja Jožeta Anderliča, iz Ljubljane je izgnala investitorja v Muzej evropske umetnosti Igorja Laha, kjer pa mu sedaj nagajajo še na Bledu. Župan Zoran Janković sedaj ponuja Cukrarno kot muzej, a je vsakomur jasno, da mora biti novi muzej zgrajen z vizijo najmodernejše, da ne rečem futuristične arhitekture, ne pa “pasatistične”, kot je omenjena podrtija. Če že hoče, naj v njej naredi muzej slovenske literature in še posebej moderne.

Dobro, tu naredim piko, sicer lahko govorim še tri dni.

Marijan Zlobec