Veliko ljudi je prišlo nocoj na spominski večer v počastitev slavnega režiserja Tomaža Pandurja v Ljubljansko opero in na predstavo ene same igralke, Jezusove matere Marije v interpretaciji Nataše Matjašec Rošker in v okviru 65. Ljubljana Festivala. Veliko občinstva za monodramo Brezmadežna/Immaculata, prav tako močan in dolg je bil aplavz, predstava pa v celoti daje misliti.
Nataša Matjašec Rošker, vse fotografije Marijan Zlobec
Kaj daje misliti? Med drugim to, da smo morali čakati dva tisoč let, da je Mati Marija javno sploh lahko spregovorila o svojem Sinu, ki ga od začetka do konca ne zmore poimenovati z lastnim imenom, ne kot Jezus, ne kot Kristus; lahko je “zgolj” Božji Sin ali Moj Sin.
Marija se spominja prilike o mrtvem Lazarju
Ko Nataša Matjašec Rošker izreka Moj Sin je v tem vsa radost in bolečina, ki se sicer stopnuje in doseže dramatični vrh v opisovanju pribijanjna Sina na križ z žeblji, ki so bili “večji od moje roke”. “Križaj ga, križaj ga, križaj ga” so bili najhujši udarci, ki jih je morala Mati Božja poslušati ob zavedanju popolne nedolžnosti svojega edinorojenega.
Marija o moških, fanatičnih apostolih
Otrok, ki je postal mladenič in povsem svojeglav mož, ki se ni vel želel vrniti domov, k materi, ampak je okrog sebe zbiral fanatične mladeniče svoje generacije in delal čudeže. V Kani je vodo iz šestih vrčov spremenil v vino, mrtvega Lazarja je obudil iz groba s preprosto besedo:” Vstani Lazar in pridi ven.” Potem je še prilika o Sinovi hoji po vodi in umiritvi morja.
Marija je najbolj doživljala Sinovo križanje
Mati ni več imela pravice do svojega Sina, a ga vseskozi spremlja in se vse bolj zaveda, da je bil zares Božji Sin. In ko je umiral na križu, ni res, kar pripoveduje Mati, da je bila bolečina samo njegova, kot tudi ne, da ni videla njegovega groba, ali pa zgolj v sanjah.
Počasi se obleče v kraljičina oblačila
Materi Mariji se kaže križanje kot nekaj najbolj groznega ali najbolj grozen prizor, kar jih pomni človeški rod. Rekli so ji, da ne vedo, koliko časa umiranje na križu traja; ure, dan, potem pride še poseben mojster s sulico, ki bo predrla Sinove prsi.
In postane Božja Mati
Skrivnosten je stol, ki ga ima Mati za svojega moža, kot tudi izrek, da nihče nima takega greha, da bi moral dvakrat umreti.
Kraljica Nebes in Zemlje
Irski pisatelj Colm Toibin prav gotovo ni pomislil, da bo še v Sloveniji prišlo do dramatizacije njegovega romana Marijin testament, kot so ga že poprej dramatizirali in uprizarjali nekje v tujini. Dramatizacija Tomaža in Livije Pandur je izvirna, še posebej sestre, ki je na koncu prevzela še funkcijo režiserke.
Dramaturški lok je izpeljan spretno, refleksivno, moderno v dialogu s časom, ko ženska javno ni rekla ničesar, smelo v samozavedanju funkcije in dialoga s Sinom in Možem, od katerega je sicer omenjen le stol in dejstvo, da je njen Sin pravi Božji Sin in je bila njena nosečnost ravno tako občutena kot nekaj blaženega, kot če to ne bi bil, čeprav zamolči “spočetje od Svetega Duha”. Na to razkritje od Matere Marije še čakamo v kakšni drugi, morda celo izvirni slovenski drami. Kaj je lahko bolj intimno dramatičnega od opisa spočetja od Svetega Duha in brez moškega počela ?
Kje je potemtakem hitri in nespametni preobrat, da se Mati začenja spraševati o tem, ali je bilo vse to vredno, ko pa je vsa izpoved afirmativna, materinska, občudovalna, žalostna in trpeča, Sinova in Božja, torej nima nobene poti v poanto in sklep, da bi Sinova smrt za odrešitev sveta tega dejanja ne bi bila vredna. Nobena Mati tega ne more občutiti in še manj izreči.
Nataša Matjašec Rošker, ki je gradila Marijino izpoved s primerno žensko občutljivostjo, manj s patosom, nekaj močnimi poudarki, ki poslušalca in gledalca pritegnejo, ga vabijo v dialog s štirimi evangelisti in vsem, kar ves čas o anonimnem Kristusu vedo, konca ne izpelje s takšno prepričljivostjo, kot je na odru ves čas. Kot da se s tem, kar izreče, sama ne strinja.
Kaj je vrednejšega v zgodovini kot biti Sinova in Odrešenikova, Božja Mati ?
Režija Livije Pandur je bila dovolj poudarjena za hitro uro zgodbe, primerni, nekajkrat spremenjeni kostumi Lea Kulaša; v razponu med moderno žensko in kraljico s krono, dobra luč Vesne Kolarec in rahlo klavstrofobična ali celo norišnična scenografija Marka Japlja.
Glasba Borisa Benka in Primoža Hladnika (Silence) ni bila dovolj enotna in ni izhajala iz strogega avtorskega koncepta, tako da so bili vložki, kot na primer Moon River Henryja Mancinija iz filma Zajtrk pri Tiffanyju, povsem zunaj enotnega vsebinskega koncepta.
Štirinajst scen monodrame Brezmadežna je pač podoba Marijinega Križevega pota in sprevoda od postaje do postaje, zato bi morala glasbenika razumeti, da pomeni njun glasbeni prispevek tisti spev, ki se pri premikanju Križevega pota glasi oziroma poje tako kot se, tu pa je bil stilni “razteg” nesmiseln.
Marijan Zlobec