Obisk potnikov posebnega vlaka, ki je iz Ljubljane odpeljal v Štanjel na Krasu goste Festivala Ljubljana na predstavitev 65. Ljubljana Festivala, ki je sicer potekala na domačiji slavnega arhitekta Maksa Fabianija v Kobdilju, je takoj sprožil nekatere napade, češ da je bil Maks Fabiani zagrizen fašist, član fašistične stranke. Čeprav ni bilo konkretno objavljeno, vsaj od tistih, ki so polemizirali in Fabianija napadali, pa očitno kritike na račun Fabianijevega ravnanja v Gorici in na Krasu v precejšnji meri temeljijo na objavi pisma znanega tržaškega odvetnika dr. Jožeta Škerka, ki je sicer imel na svoji domačiji v vasi Trnovca galerijo in je prirejal odmevne razstave, med njimi razstavo slovenskih impresionostov iz tržaških zbirk, ki si jo je ogledalo kar petnajst tisoč ljudi.
Požig slovenskega Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920
Kot je objavila slomedia.si na svoji spletni strani že 8. aprila 2015 nekatere dokumente dr. Jožeta Škerka, ki govorijo “o Fabianijevi drugi ne tako svetli podobi”, jih je naslovila z naslovom “Maks Fabiani zagrizen fašist, aktiven dejavnik poitalijančevanja Slovencev.”
Množica radovednih meščanov je hodila gledat nezaslišan izbruh fašističnega nasilja nad Slovenci, foto Mario Tomarchio
Požig Narodnega doma je pomenil šok, ki ni odmeval samo v Trstu in Italiji, ampak po Evropi, česar slovenski zgodovinartji še do danes niso predstavili v realni in pravi podobi, kar je zanje velika sramota. Nad požigom se je najbolj zgražal sam italijanski tisk, Beograd pa je nameraval Kraljevini Italiji napovedati vojno.
Foto OZE NŠK
Umetnostni in kulturni center Skerk v Trnovci je od 26. oktobra do 25. novembra 2014 o Maksu Fabianiju gostil razstavo. Odv. Jože Škerk je med samo pripravo odkril veliko dokumentacije, ki govori o Fabianijevi drugi ne tako svetli podobi, ki je bila doslej povečini neznana ali zamolčana, pravi omenjena spletna stran.
Dr. Jože Škerk je po tem napisal javno pismo županu občine Komen Marku Bandelliju, v katerem našteva dokumenirana dejstva o življenju arhitekta Maksa Fabianija, predvsem z željo, da bi ga čim bolj nazorno in nedvoumno prikazal kot zagrizenega in zavestno opredeljenega fašista, ki je v celoti deloval v škodo Slovencev, kot piše spletna stran.
Narodni dom pred požigom na stari razglednici
Kot je znano, prav sedaj potekajo verjetno kar zaključni načrti za dokončno obnovo Štanjelskega gradu, za katero so že dobili sredstva Evropske unije za nekatere vsebine in programe, ki bi se izvajali v gradu, poleg seveda ureditve številnih zbirk, zlasti likovnih, ki so že donirane in samo čakajo na svoj prostor. Tako sem pred dnevi od samega župana Bandellija izvedel, da imajo zbranih ali zbirki namenjenih veliko umetnin, kot so jih že pred precej leti darovali že pokojni umetniki, kot so Lojze Spacal (poleg tistih, ki so že na ogled, je še več večjih slik, ki za svojo predstavitev še niso našle prostora, potem je tu donacija na Tržaškem in v ZDA delujočega Bogdana Groma, pa Silvestra Komela, med še živimi umetniki je omenil mozaike in slike Jožeta Spacala…). Kot kaže bo Štanjelski grad v nekaj letih postal izjemen kulturni prostor v osrčju Krasa, zanimiv za vso Srednjo Evropo.
Foto OZE NŠK
Fabianijeva domačija je prešla v zasebne roke družine Malgaj, ki že leta obnavlja vse hiše in prostore, s parkom in vrtovi ter sedaj še novimi vinogradi vred. Tam je že galerija, dvorana za prireditve, (tam je potekala omenjena tuiskovna konferenca ob gostovanju 65. Ljubljana Festivala), pripravljajo še dodatne prostore, kamor naj bi se po vsej verjetnosti preselila mednarodno odmevna razstava o Maksu Fabianiju, ki jo je Ljubljana pripravila najprej na Dunaju v sklopu slovitega MuseumsQuartiera oz. v njegovem Arhitekturnem centru.
Del spomenika Maksu Fabianiju v Ljubljani s portretom v bronu avtorja Mirsada Begića, foto Marijan Zlobec
Škerkovo odprto pismo – odvetnik je komaj en mesec zatem umrl v 92. letu starosti – tako povzemamo iz omenjene objave na slomedia.si
Fabianijeva domačija v Kobdilju še zdaleč ni v celoti obnovljena, foto Marijan Zlobec
Spoštovani gospod Župan,
Bližajoča se 150-letnica rojstva Maximiliana Fabianija je sprožila v Sloveniji vrsto pobud, ker bi ga nekateri ljubljanski krogi hoteli vključiti med slovenske velikane naše polpretekle zgodovine, čeprav se je njegova številčna družina smatrala za avstrijsko in oktobra 1918 se opredelila za italijansko ali avstrijsko narodnost, ne pa za slovensko.
Del muzeja v sklopu domačije Maksa Fabianija v Kobdilju, foto Marijan Zlobec
Fabianijevo življenje moramo nujno ločiti v dve različni in včasih protislovni si dobi. Prva gre od njegovega rojstva 29. aprila 1865 v Kobdilju do junija 1918. Do takrat je žel izredne uspehe na področju arhitekture in urbanistike in je zaslovel v Sloveniji in na Dunaju.
FABIANI NA PRIMORSKEM (1918-1962)
Druga doba sega od sredine leta 1918 do njegove smrti v Gorici 18. avgusta 1962, ko se je za stalno preselil na Primorsko in tu nepretrgoma bival. Znano je, da je žal preživel za časa 1. svetovne vojne težko travmo, ki jo je strogo skrival, z negativnimi posledicami za njegovo arhitektonsko danost in uravnovešenost njegove psihe.
Spomenik Maksu Fabianiju pred muzejem na domačiji v Kobdilju avtorja kiparja Janeza Pirnata, foto Marijan Zlobec
Prav to obdobje moramo Primorci in seveda tudi Vaša Uprava upoštevati in obravnavati. Slovenski zgodovinarji ali izvedenci niso doslej pregledali neštevilnih bogatih fondov v Gorici, v Trstu, v Ljubljani, v Rimu in drugje in zato prebiramo le pavšalne stvari, napisane pozitivno za arhitekta in to pogosto na osnovi izjav oseb iz druge ali tretje roke, kar je za utemeljitev zgodovine nepomembno in v danem primeru vsekakor demantirano v uradnih dokumentih. Ko sem pred 18 meseci začel obravnavati Fabianijevo življenje, sem nasedel takšnemu pogledu, toda kasneje, na osnovi enosmernih obilnih listin, ki so na razpolago v raznih fondih, sem ugotovil, da vsi enosmerno dokazujejo prav drugačen lik Fabianija, in sicer kot vnetega Italijana in aktivnega dejavnika dokončnega poitalijančevanja Slovencev ter pomembnega in zagrizenega fašista.
Ker se je tudi Vaša občinska uprava odločila, da se vključi v razne pobude, si dovoljujem Vam nasloviti javno pismo z nujno prošnjo, da ga primerno upoštevate.
Na kratko, nekoliko suhoparno, želim obrazložiti glavne ugotovitve in njihov pomen, ki potrjujejo, da je bil Fabiani povsem negativen dejavnik za Slovence.
Knjige o Fabianijevi murvi v muzeju v Kobdilju, foto Marijan Zlobec
Objektivno izhajajo sledeči osnovni stebri njegovega potujčevanja Slovencev in globokega prepričanja v fašistično ideologijo, ki jih je Fabiani povsem prostovoljno sprejel in izvajal in ki so ga spremljali na Primorskem. Mnenja sem, da je naša dolžnost, da tudi to obravnavamo in primerno ter pošteno ocenjujemo celovito sliko arhitekta.
Fabianijeva razstava na Dunaju, foto Marijan Zlobec
FABIANI, ITALIJANSKI PATRIOT IN ZVEST KRALJEVINI ITALIJI
Fabiani se je ob prihodu italijanskih čet v Gorico, sredi novembra leta 1918, takoj izjavil za pripadnika italijanske narodnosti in vdanega Savojski kraljevini ter dokazoval globoko predanost italijanski domovini (Patria), čeprav sta takratna zasedbena vojska in začasna nova civilna oblast notorično izvajali nasilno nacionalistično protislovensko upravljanje in politiko. Takoj je bil, že 30. oktobra 1918, imenovan za predstojnika Urada za obnovo stavb Gorice in Gradišča ob Soči (Ufficio per la ricostruzione di Gorizia e Gradisca). Toda predno je Urad začel z rednim delovanjem, je bil razpuščen 15.03.1919 in Fabiani odpuščen 15.04.1919. V tem času mu je le uspelo, da bi izkazal svoja patriotska čustva, postaviti velikega kamnitega leva sv. Marka nad glavna vrata goriškega gradu, kjer ga do takrat ni nikoli bilo. Njegovo odkritje je spremljala prva množična manifestacija italijanskih nacionalistov proti goriškim Slovencem. Uspelo mu je tudi biti imenovan, 1.01.1919, za profesorja zgodovine umetnosti na novoustanovljeni italijanski gimnaziji-liceju Vittorio Emanuele III, kjer je poučeval do svoje upokojitve 1.01.1925. Fabiani je takoj prekinil v Gorici vse stike s Slovenci in se vključil izključno v italijansko nacionalistično družbo in to tudi po koncu 2. svetovne vojne.
Fabianijev Trgovski dom v Gorici
FABIANI ŠKVADRIST, UDELEŽENEC FAŠISTIČNE REVOLUCIJE (RIVOLUZIONE FASCISTA)
POŽIG NARODNEGA DOMA V TRSTU
Pri tem moramo nujno poznati pomen in cilje fašistične ideologije. Bila je nasprotnik demokracije, liberalizma in kapitalizma. Zagovarjala je močno državo, ki se polasti vseh vzvodov oblasti, gospodarstva, financ, kulture itd. ter jih korporativistično upravlja pod vodstvom ene same stranke. Zagovarjala je tudi, da v okviru državnih meja obstaja le visoko kulturni italijanski narod, potomec Rimljanov, in da se morajo zato vsi drugi čimprej in z uporabo vseh sredstev, tudi nasilnih, poitalijančiti. O fašistični doktrini, ki se je razširila po Evropi, je bilo v Italiji napisanih najmanj tisoč knjig in je celo obstajala tozadevna fakulteta na univerzi v Bariju.
Trgovski dom
Fabiani si je prisvojil in ostal zvest tej ideologiji in jo je tudi aktivno izvajal do 25. julija 1943, ko je fašizem padel. Za časa fašistične revolucije (Rivoluzione fascista), ki je uradno trajala od ustanovitve stranke v Milanu 23.03.1919 do 28.10.1922,ko je Kralj Vittorio Emanuele III poveril Benitu Mussoliniju, kasnejšemu Duceju, sestavo vlade, so škvadristi, ob odsotnosti državnih oblasti, zlasti po severni Italiji, napadali in uničevali demokratične organizacije, pretepali, mučili in včasih tudi ubijali njihove člane in predstavnike in se polaščali oblasti. Na Primorskem je bilo nasilje še krutejše, saj so hoteli Slovence, kot tujerodce in pripadnike manjvredne rase, iztrebiti.
Dr. Maximilian Fabiani leta 1902
Fabiani se je vpisal v fašistično stranko v Gorici zelo zgodaj, že 15. maja 1921. Bil je tako prisoten, ko so njegovi škvadristi pripravljali napade na ustanove in posamezne Slovence z rabo motornega olja in lesenega pendreka (olio e manganello), oziroma z drugimi nasilnimi sredstvi. Vse to je videl in vedel in logično odobraval tudi kasneje, saj so se škvadristi, deležni posebne časti in privilegijev, bahali še desetletja.
Fotografija Maksa Fabianija v fašistični uniformi z razstave v Umetnostnem in kulturnem centru Skerk v Trnovci
S svojim vpisom med črnosrajčnike, le 8 mesecev potem, ko so škvadristične tolpe napadle in zažgale, tudi s človeškimi žrtvami, 13.07.1920, „njegov“ veličastni Narodni dom v Trstu, ki so ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu z leta 1902 in ga uporabljali za sedež svojih takratnih glavnih kulturnih in drugih organizacij, je Fabiani poteptal vsako načelo človeškega in etičnega dostojanstva!
Fabianijeva razstava na Dunaju, foto Marijan Zlobec
FABIANI, „NJEGOV“ TRGOVSKI DOM V GORICI, POITALIJANČEVANJE SLOVENCEV IN ZAGRIZEN FAŠIST
Fabiani je odobraval in bil celo navdušen, da so „njegov“ veliki Trgovski dom v Gorici, ki so ga Slovenci zgradili po njegovem načrtu leta 1903 in ga namenili vsem svojim glavnim organizacijam, uspeli spremeniti v hišo fascia (Casa del Fascio), kot sedež Soške federacije (Federazione dell’Isonzo). Tu se je med svojimi črnosrajčniki počutil kot doma. Navdušen je bil, da so palačo oblačili s fašističnimi in italijanskimi zastavami, ki so visele iz vseh oken in balkonov ter z gesli “Duce” in “Verjeti, ubogati, boriti se” (Credere, obbedire, combattere). Po vstopu Italije v drugo svetovno vojno 10.06.1940 so dodali še “Zmagali bomo” (Vinceremo).
Fabiani se je udeleževal, oblečen v fašistično črno uniformo iz lodena s škornji (znana kot „orbace“), manifestacij in proslav („adunate“ in druge), ki so jih v Gorici in drugje pogosto prirejali civilna oblast, vojska in fašisti. Gojil je uspešne vezi z najvišjimi njihovimi predstavniki in bil celo vabljen na seje na goriški prefekturi, ko so odločali ne samo o urbanističnih posegih temveč tudi o „politiki“ poitalijančevanja. Bil je celo trikrat sprejet pri Mussoliniju.
Plakat za Fabianijevo razstavo na Dunaju, foto Marijan Zlobec
FABIANI MILIČNIK (MILIZIA VOLONTARIA SICUREZZA NAZIONALE)
Milizia (M.V.S.N.) je bila organizirana in oborožena vojaška veja fašistične stranke z izrecno nalogo zaščite države (Sicurezza dello Stato). Vsaka italijanska pokrajina (Provincia) je imela svojo enoto in sedež ter komando legije (Legione). V Gorici je bila to Legione dell’Isonzo s podružnicami po posameznih občinah. Enaka Legione (za tržaško provinco – Provincia di Trieste) je imela sedež v Sežani. Fabiani, prostovoljec, je bil „caposquadra“, to se pravi komandant skupine približno petnajstih škvadristov, oboroženih s puškami, bombami in mitraljezom. Škvadristi so pogosto protizakonito izvrševali nasilna dejanja po teritoriju, pretepali in mučili ljudi, jih aretirali in jih pošiljali v zapore in koncentracijske lagerje po Italiji. Ko se je na Primorskem v letu 1942 začelo množično razvijati partizanstvo, so tudi sodelovali pri spopadih, ubijali civiliste in zažigali hiše. Fabiani je za vse to vedel in včasih celo videl ter logično sprejemal, saj so se ti kruti dogodki na žalost pogosto odigravali tudi v njegovi občini.
FAŠISTIČNI SINDIKAT INŽENIRJEV IN ARHITEKTOV. VITA ISONTINA
Fabiani je bil izredno aktiven v fašističnem sindikatu inženirjev in arhitektov. Uspelo mu je, da je celo bil imenovan v njegovo vsedržavno predsedstvo v Rimu kot predstavnik njegovega desničarskega krila (arh. Piacentini).
Leta 1924 je začela izhajati revija „Vita Isontina“ na 30. straneh A4, ki jo je izdajala goriška pokrajina (Provincia di Gorizia). Dejansko njen odgovorni urednik je skoraj 20 let bil Max Fabiani. Revija je prinašala nekaj strani kulturnega značaja, druge pa političnega, v glavnem o dogajanju italijanskih pobud in ukrepov ter fašističnih proslav na goriškem.
Vhod v Arhitekturni center na Dunaju, foto Marijan Zlobec
FABIANI, ČASTILEC III. ITALIJANSKE ARMADE
Fabiani je desetletja imel odlične stike z višjimi oficirji italijanske vojske, se je ukvarjal s postavitvijo spomenikov, obeležij in drugih objektov v čast in slavo vojakom III. Italijanske Armade v 1. svetovni vojni z zaničevanjem avstroogrskih. Za velikanski kamniti spomenik v slavo te Armade, ki bi pokrival dve tretjini glavnega trga (Travnika) v Gorici, je Fabiani pripravil načrt in uspel zagotoviti finančna sredstva. Ni bil pa realiziran, ker je sovpadal z gradnjo kostnice v Redipulji. Celo leta 1942 je načrtoval in dal postaviti v Gorici spomenik generalu Pellizzariju.
FABIANI BURKEŽ, ČASTIHLEPEN IN USTVARJALEC LAŽNIH MITOV
Fabiani je strogo odločil, da ne pove ničesar o svoji preteklosti in sedanjosti, ter se hvalil za stvari, ki jih ni opravil. Naprimer mit o njegovi glavni vlogi za obnovo Posočja, izredno hudo prizadetem v 1. svetovni vojni. Resnica je, da je Fabiani, po nalogu avstroogrske oblasti, izdelal od junija do septembra 1918 le načrt za obnovo oglejske bazilike in tamkajšnjega muzeja. Toda italijanske oblasti so ta načrt zavrnile in je bila obnova izvršena na podlagi drugih načrtov. Šele junija 1925 mu je goriška pokrajina (Provincia di Gorizia) poverila nalog, da izdela do 30. novembra 1925 urbanistične načrte vseh naselij in mest, 92 po številu, kar je Fabiani pravočasno izvršil. Njegovi načrti so bili uzakonjeni toda malokatera občina jih je spoštovala, ker so bili predragi in neučinkoviti in so kmalu bili deloma ali popolnoma zamenjani. Fabiani ni podpisal niti enega načrta obnovitvene narave neštevilnih javnih in privatnih zgradb ali drugih objektov, razen zavoda Uršulink v Gorici – Collegio delle Orsoline in je bila zato njegova vloga kot arhitekt ali urbanist nepomembna.
Štanjelski grad, foto Kraji – EU
Ravno tako ne vzdrži zgodovinske presoje njegov mit o italijanskem izvoru Fabianijevih. Družine s priimkom Fabian so prisotne na Krasu in v Vipavski dolini že pred vdori Turkov. Pred 250 leti jih je bilo v Kobdilju 5, v Kobjeglavi 7, itd. Priimek je poitalijančil njegov oče Anton ob poroki v Trstu dne 7. maja 1848, ko je dodal črko „i“ k prejšnjemu priimku Fabian. Zaradi gornjega ne držijo trditve Fabianija, da so izvori priimka iz vasi Paularo v zgornji Carniji. Pri tem gre omeniti, da Fabiani, po prihodu Italijanov, je opustil uporabo pravega imena Maximilian in ga zamenjal za starorimskega Massimo in kot takega so ga poznali njegovi kamerati in drugi. Max je bil le za ožje sorodnike in par redkih prijateljev.
Bil je častihlepen in se včasih podpisoval z vsemi svojimi naslovi: cav. Prof. Ing. Arch. dr. s samim priimkom.
Znan je bil tudi kot burkež (burlone), ki si je pripisoval neresnična dejanja ali ustvarjanja in ker je bil izredno polemičen, ni imel prijateljev, saj je njegov pogreb spremljalo niti dvajset oseb.
Dvorišče Štanjelskega gradu, foto Kraji – EU
FABIANI PODESTA’ OBČINE ŠTANJEL (SAN DANIELE DEL CARSO) IN VITEZ (CAVALIERE DEL REGNO D’ITALIA)
Goriški Prefekt, kot organ notranjega Ministrstva, je imenoval 15.12.1935 Fabianija, kot vdanega fašističnemu režimu (saj je bil škvadrist) in inštitucijam domovine (patria) za Podestaja takratne Občine San Daniele del Carso, mu določil trajanje funkcije in plačo. Ni mogoče uporabiti naziva „župan“, ker so bili ti izvoljeni, ne pa imenovani od prefektov. Podestà je bil zato zadnji organ na teritoriju represivnega aparata totalitarne fašistične Italije. Moral je, ne le upravljati administrativne posle, ampak tudi delovati in odgovarjati za politične razmere v občini ter o tem ustno in pismeno poročati Prefekturi, kjer so sedeli funkcionarji zloglasnega Ufficio confini, ki se je izrecno ukvarjal s poitalijančevanjem drugih narodov v mejah italijanske Kraljevine. Takrat je bilo Fabianiju dodeljeno odlikovanje svetnika (Cavalliere del Regno d’Italia), katerega so bili deležni le redki za njihove domovinske in fašistične usluge.
Fabianijevi stoli na dunajski razstavi Max Fabiani Arhitekt monarhije, foto Marijan Zlobec
FABIANIJEVA CASA DEL FASCIO V ŠTANJELU. DANES ZADRUŽNI DOM
Fabiani, da bi ojačil italijaniziranje domačega slovenskega prebivalstva, si je takoj zamislil gradnjo velike fašistične hiše (Casa del Fascio), z obširnimi prostori tudi za „dopolavoro“, z urejenimi površinami za šport, namenjene za mladino in za manifestacije (adunate). Po odobritvi njegovih načrtov, ki so jih hierarhi črnosrajčnikov sprejeli z velikim navdušenjem, so takoj pričeli z gradnjo, tudi s prostovoljnim delom. Vkolikor se niso moški prijavili, so jih miličniki poiskali, pretepli ali na druge načine prisilili, da so se javili na delovišču. Fabiani, kot odgovoren za gradnjo, je vse to videl in vedel ter posledično odobraval. Na Občini so sestavljali sezname z imeni in naslovi moških, na delovišču pa evidence odsotnih! Uradna otvoritev “Case del Fascio” je bila največja in najbolj odmevna fašistična manifestacija na Krasu. Po njeni svečani otvoritvi je civilna in vojaška elita šla v pohodu pod velik slavolok, zgrajenim v spodnjem Kobdilju, na bogato zakusko, ki jo je ponudil na svojem posestvu dr. Edmund Fabiani, vdan fašističnemu režimu in inštitucijam domovine (devoto al Regime fascista ed alle patrie istituzioni), vpisan v fašistično stranko že od 29.03.1926 in pogosto imenovan za člana občinskega odbora (Giunta comunale).
V ozadju del še neobnovljenega Štanjelskega gradu, foto Kraji – EU
FABIANI PRIVATNIK V KOBDILJU DO 15. DECEMBRA 1935
Do imenovanja za Župana Fabiani ni imel nikakršne funkcije ali zadolžitve v okviru občinske uprave. Če se je zanimal, mora to biti dokazano na podlagi dokumentov, ki so doslej vsekakor neznani. V nasprotnem primeru gre le za govoričenje brez zgodovinske osnove.
FABIANI PODESTA’ „DOBER ČLOVEK“ (15.12.1935 – 08.09.1943)
Te dobe ni mogoče torej nikakor vključiti v umetno ustvarjeni mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Iz uradnih dokumentov izhaja, da je bilo v Občini Štanjel vpisanih v fašistične organizacije, ne samo zaradi oportunizma za ohranitev delovnih mest ali drugih dejavnosti, temveč tudi iz globokega prepričanja v fašistično doktrino, lepo število slovenskih in italijanskih mož (Fascio Maschile). Dalje, mladih fašistov (Giovani Fascisti), kot tudi fašističnih žensk (Fascio Femminile). Potem kmečke gospodinje (Massaie rurali), mlade fašistke (Giovani Fasciste), nadalje „avanguardisti“ in „balilla“ ter nazadnje mlade Italijanke (Giovani Italiane). Ob manifestacijah (adunate) se jih je zbralo nad 500 organiziranih, pošlušali so govore Podestaja Fabianija, oblečenega v črno obleko iz lodena s škornji, ki je goreče povzdigoval italijanski nacionalizem in fašizem in ploskal, ko so razne skupine nastopale v svojih vlogah. Ob otvoritvi in ob zaključku je izrekal hvalnice Duceju, italijanskemu Kralju itd. To „neprijetno“ zgodovino poznajo sinovi in nečaki takratnih nastopajočih in je tudi najmanj 50 še živih, ki so pri tem sodelovali ali vsaj videli. Ker bi očitno hoteli izbrisati te nehvaležne spomine, so si izmislili mit, da je bil Fabiani „dober človek“. Če že je kaj dobrega napravil, je to le za svoje kamerate in njihove sorodnike.
Vsekakor, ko jih vprašate, kaj je konkretnega pomembno storil v dobro, ne boste prejeli odgovora, ki bi potrjeval navedeni mit. Če bodo zagovorniki „dobrega človeka“ to dokazali z dokumenti, bom rade volje spremenil moje dosedanje ugotovitve, toda do takrat zgornje besedičenje so le zavajajoče prazne fraze.
Fabianijeva arhitektura v fašističnem stilu v Štanjelu, foto Primorske novice
PRIKRIVANJE PROTISLOVENSTVA IN FAŠIZMA PODESTAJA FABIANIJA
V to smer so se vključili nekateri mediji, zlasti Primorske Novice in Radio Koper, ki prikazujejo razmere na Krasu v tistem času kot dobre, saj je bilo dovolj, da si prišel do fašistične „tessere“ in s tem je bilo vse lepo urejeno tudi za otroke. Poslužujejo se oseb, ki niso nikoli videle Fabianija in ki so popolnoma prezrle in pozabile množično preganjanje v tisti dobi naših ljudi in naš upravičen odpor. To ustvarja nezgodovinsko filoitalijansko sliko v totalnem nasprotju z dogajanjem in ki jo bo treba nujno zavreči. Ne gre za nikakršno politično konfrontacijo, saj je fašizem dokončno umrl pred 70 leti in zato s pokojnimi ni dialektike, ampak le za objektivno ugotovitev relevantnih zgodovinskih dogodkov.
USTANOVA MAKS FABIANI IZ ŠTANJELA
Pri prikrivanju sodeluje tudi Ustanova Maks Fabiani iz Štanjela, kot med drugim dokazuje katalog iz leta 2005 z naslovom “Adijo Dunaj, pozdravljen Štanjel“. Nezgodovinsko so napisali, da je bil Fabiani Župan in ne Podestà (namreč Podestà je bil imenovan, Župani pa so bili izvoljeni). Pod fotografijo Fabianijeve “Casa del Fascio” so ravno tako napisali le “Zadružni dom Štanjel”. Ob fotografiji “Štanjelsko pokopališče pri Sv. Gregorju, leta 1944” so zapisali “Po bitki med Partizani in Nemci”. Gre za pravi škandal. Fotografija je bila posneta 27. februarja 1943, kot je napisano na njenem hrbtu. Na sredini so trupla osmih ustreljenih Partizanov in Podestà Fabiani, za njim na levi pet italijanskih oficirjev divizije “Veneto”, na desni Toccafondi v uniformi oficirja milicije, ob njem miličnik. Tragični zločin je bil tudi večkrat obravnavan v literaturi in je zato gornje prikrivanje Fabianijevega fašizma v Štanjelu na žalost več kot dokazano.
KRATEK ZAKLJUČEK
To, kar se dogaja in se bo dogajalo v Štanjelu in na Primorskem v zvezi s Fabianijem, bo predmet, upajmo, demokratične dialektike, saj tudi dokumenti, ki sem jih pred kratkim pregledal in s katerimi deloma razpolagam, opravičujejo željo oziroma zahtevo, da bi se Občinska Uprava spomnila s primerno knjigo ali drugim spominskim obeležjem vseh onih, ki so se upirali njegovemu neslutenemu početju, saj ogromna večina naših ljudi je ohranila dostojanstvo našega naroda in se pridružila narodnoosvobodilnemu gibanju.
Fabianijeva Casa del fascio, danes Zadružni dom v Štanjelu, foto Občina Komen
Prepričan sem, da boste Vi, kot predstavnik vseh občanov, skrbno sledil razvoju dogodkov v dobrobit prednostnih potreb vsega teritorija.
Vsekakor sem Vam na razpolago za kakršenkoli razgovor ali drugi prispevek, v kolikor bi Vi smatral kot primerno, da bi pozitivno in pošteno obravnavali to tragično obdobje našega Krasa in pripomogli k prepotrebnemu gospodarskemu in kulturnemu razvoju.
Z odličnim spoštovanjem
dr. Jože Škerk
To dolgo Škerkovo pismo, ki je v odnosu do Maksa Fabianije izrazito negativno, bi terjalo podrobne analize od odstavka do odstavka. Škerk ne objavlja dokumentov, ampak kar svojo interpretacijo “njih” ter videnje usode arhitekta, s katerim se nikoli ni srečal.
Družina Malgaj, ki je Fabianijevo domačijo pred leti odkupila in vanjo, seveda v obnovo, vlaga zelo veliko denarja, ima do Maksa Fabianija povsem drugačen odnos, predvsem pa odkrito pripoveduje o tem, kako pozitiven je bil odnos domačinov do svojega arhitekta Maksa Fabianija, saj so ga najbolje poznali.
Arhitektka Blanka Malgaj je v intervjuju za Primorske novice izjavila: “Ko smo prišli sem, me je presenetilo, kako pozitiven odnos imajo domačini do dediščine Fabianijevih. Če bi bil res zagrizen fašist in protislovensko usmerjen, najbrž ne bi bilo tako. Prav tako so bili tu med drugo svetovno vojno partizani, nenazadnje je bil njegov sin zaprt zaradi protifašističnih dejanj. Najbrž bi, če bi komurkoli naredil kaj slabega, v tistih časih sami obračunali z njim. Če bi bil Maks Fabiani sporen, sem prepričana, da te domačije ne bi zaščitili kot dom znane osebnosti. Tedanja oblast bi zaščitila le vrtno in stavbno arhitekturo.”
Dr. Škerk ni predstavil Fabianija celovito, od časa, ko je Slovencem na Dunaju pomagal, še posebej članom umetniškega društva Sava pri njihovem sodelovanju na največji avstro-ogrski razstavi v Londonu leta 1906, ki jo je v pol leta videlo 1,5 milijona ljudi. Na njej so razstavljali Rihard Jakopič, Matija Jama, Ivan Grohar, Matej Strnen, Franc Berneker in Peter Žmitek. Fabiani je deloval že tedaj izrazito proslovensko in je Savi namenil ugoden prostor med deseterico sekcij iz vse monarhije, medtem ko za Dalmatinsko sekcijo v osrednjem razstavišču ni bilo prostora. Slovenska umetnostna zgodovina še do danes tej največji predstavitvi slovenskih impresionistov na tujem ni znala dodeliti pomena, vrednosti in odmeva. Ključni zaslužni je bil samo Maks Fabiani.
Če ne bi imeli Maksa Fabianija, ne bi bil spomenik Francetu Prešernu postavljen tako kot je še danes. Avtorstvo postavitve “skulpture v zraku” s tedaj še postavljeno ograjo s stebrički in povezano verigo ter zelenjem je zgleden primer, kako se postavlja spomenike v mestu. Za razliko od spomenika Ivanu Hribarju kot primer, kako se spomenika ne postavlja.
Podobno ljubljanska Mladika. V Trstu Narodnega doma ne bi bilo brez Fabianijevega izrazito slovenskega čutenja, podobno v Gorici Trgovskega doma.
Veno Pilon – Moj oče
Maks Fabiani je bil aprila 1924 med pobudniki goriške in furlanske Prve likovne razstave v Gorici, na kateri so sodelovali tudi slovenski umetniki, kot Veno Pilon, Lojze Spazzapan, Ivan Čargo, Metod Peternelj, Sergej Hočevar in še kdo. Razstava je imela naslov Prima Esposizione Goriziana di Belle Arti.
Pilon je razstavil slike: Moj oče, Slikar Spazzapan, Moja sestra,
Glasbenik Kogoj, Šivilja, Ajdovščina, Log, Vipava, Tihožitje; tri
jedkanice: Amour simple, Toskanska krajina, Starčeva glava; dva linoreza:
V temni krčmi, Predmestje; dve risbi: Ženska glava, Akt.
Omeniti velja še druge udeležence goriške razstave, med njimi
Ivana Čarga z Zimsko krajino, Poletjem (pasteloma), Džunglo I in
Džunglo II; L. Spazzapana z nizom risb: Hiše, Portret slikarja Vena Pilona,
Murva, Steklenica s kozarcem, Umazanka; nazadnje še samega
Sofronia Pocarinija z monotipijo z naslovom Kačji pastir. (Iz Prva likovna razstava v Gorica, Franca Marri, Gradišče ob Soči)
Plakat za razstavo
Prva umetniška razstava Goriškega umetniškega krožka je uradno imela odgovornega avtorja, danes bi rekli kuratorja umetnostnega zgodovinarja Antonia Morassija. Omenjeni daljši članek samega Maksa Fabianija ne omenja, vendar je bilo njegovo sodelovanje očitno, saj o tem pričajo pisma v Pokrajinskem arhivu v Gorici (enega sem sam videl pred leti, ko sem iskal dokumente o nastopih Marija Kogoja v Gorici in drugod po Italiji, kar slovenska glasbena zgodovina še do danes ni osvetlila v dejanski podobi). Kogoj namreč ni nastopal kot pianist, zborovodja in skladatelj samo v Gorici, ampak še drugod, skupaj s svojimi futuristi okrog Sofronia Pocarinija.
Giorgio Carmelich
Škerk tega ne ve kot ne upošteva dejstva, da je Maks Fabiani imel visoko državno funkcijo urejanja urbanistične podobe Gorice in Goriške pokrajine veliko let predno je izbruhnila vojna.
Mussolini ob vračanju od kostnice na kobariškem trgu, foto Goriški muzej
Veliko stvari je še odprtih. Vsakdo lahko pove, kar ve in misli, da je bilo prav ali narobe. Škerk na primer trdi, da je bil Fabiani kar trikrat sprejet pri Mussoliniju, ne pove pa kdaj in ob kakšnih priložnosti. Kolikor je znano je Mussolini obiskal Goriško in Trst, Kras, Postojnsko jamo in se srečal na meji še z ljubljanskim banom Markom Natlačnom septembra 1938, ko je TIGR nanj v Kobaridu načrtoval atentat, a ga Franc Knavs na koncu ni izvedel, ker je bil Duce obkrožen z otroki in drugimi nedolžnimi rojaki, ki bi ob razstrelitvi atentatorja s samomorilskim napadom v obliki pasu z razstrelivom umrli.
Mussolini poljublja osemletno Tatjano Miklavič v Kobaridu 20. septembra 1938, foto Goriški muzej
Iz Škerkovega pisma iz leta 2015 je razvidno, da je bilo v življenju Maksa Fabianija očitno vse narobe in temu primerno bi moralo biti ukrepanje oblasti še danes.
Marijan Zlobec