V dveh zaporednih večerih na 65. Ljubljana Festivalu smo poslušali glasbo Dimitrija Šostakoviča, izjemnega skladatelja, ki je s svojo umetnostjo uspel premagati vse ovire in preseči čeri političnega sistema in pričakovanih umetniških poetik, pri čemer se zdi, kot da je bil on večji zmagovalec od vseh drugih, vključno s Stalinom. On je namreč še vedno nenehno na glasbenih odrih.
Violončelist Jiapeng Nie in dirigent Zhang Guoyong, vse fotografije Marijan Zlobec
Šostakovičev Koncert za trobento, klavir in godalnini orkester v interpretaciji Marthe Argerich in Laszla Totha v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil neponovljiv. Težko pa bi kaj podobnega rekli za drugi, sinočnji večer v Slovenski filharmoniji, na koncertu, ki pa je bil v celoti posvečen Dimitriju Šostakoviču.
Solist Jiapeng Nie
No, Šostakoviča se bodo spomnile še Salzburške slavnostne igre z uprizoritvijo njegove opere Lady Macbeth iz Mcenskega okraja z dirigentom Marissom Jansonsom. Malokdo pa ve, da je ljubljansko Narodno gledališče, sedanja Opera in balet SNG, v času direktorja Mirka Poliča uprizorilo to opero komaj nekaj dni potem, ko je v Moskvi 26. januarja leta 1936 Stalin v Bolšoj teatru obiskal predstavo in je takoj zatem prišlo do škandala in napada na skladatelja v Pravdi. Ljubljanska premiera opere je bila 12. februarja 1936, Stalinov ogled opere v Bolšoj teatru pa dokazuje, da je bila Ljubljana tedaj precej svobodnejša od Moskve in da v operi ni opazila ničesar “spornega”. Ozadje napada je bilo, kot so ugotovili Šostakovičevi biografi, bolj banalno, kot se je zdelo zgolj z glasbenega vidika oziroma skladateljeve glasbene poetike.
Slovenska filharmonija na sinočnjem koncertu
Stalin, ki si je prišel predstavo ogledat precej pozno; dve leti po njeni prvi izvedbi v Leningradu in v Moskvi, oboje že januarja leta 1934, in po nekaj mednarodnih uprizoritvah; dveh v ZDA, je na odru ugledal prizor zastrupitve okrutnega gospodarja Borisa Timofejeviča Izmajlova z gobami, v katere mu je nevesta Katarina Lvovna Izmajlova primešala podganjega strupa, da je v mukah umrl. Stalin je v hipu spregledal: “Kaj če bi kdo kaj takega naredil meni?” In je predstavo po tretjem dejanju zapustil.
No, kot veste, so preizkuševalce hrane imeli mnogi vladarji, med njimi predsednik Tito. Napad na Šostakoviča je v bistvu izviral iz strahu, ne pa toliko iz glasbene poetike, čeprav je napad v Pravdi imel naslov Zmešnjava namesto glasbe. Kot veste, je letošnjo operno sezono v Mariboru zaključila prav ta opera. Ljubljanska predstava se je vpisala v svetovno operno zgodovino kot ena prvih zunaj Sovjetske zveze in jo omenjajo tuji kronisti ob svojih izvedbah. Vprašanje pa je, koliko je kdo za zaplet v Moskvi tedaj v Ljubljani sploh vedel. A eno je neizpodbitno: Ljubljana je prehitela vso Evropo.
Dirigentov aplavz orkestru
Izbor samo Šostakovičeve glasbe za sinočnji koncert je bila precej smela poteza gostujočega kitajskega dirigenta Zhanga Guoyonga, umetniškega vodje Šanghajske opere in profesorja na tamkajšnjem Glasbenem konservatoriju. Koliko kitajska glasbena kultura razume zapletena dogajanja ne le v glasbi tedanjega časa v obdobju Stalinove vladavine, ampak morda v kontekstu še bolj tedanje politike, v dialogu s sedanjo ali polpreteklo doma, je vprašanje kitajske kulturne javnosti danes, morda pa še bolj intime slehernega kitajskega glasbenika, ki se s Šostakovičem tako intenzivno ukvarja. Če bi sedaj apliciral tedanje ruske razmere s sedanjimi na Kitajskem, bi verjetno ne prišel daleč. Kitajska je drug in drugačen svet.
Je pa bistven kitajski dialog ravno s tisto rusko kulturo dvajsetega stoletja, ki se je pokazala kot najbolj izpostavljena. Vendar pa se je to sinoči pokazalo le deloma, saj sta bila Kitajca le dirigent in solist, ne pa orkester; za Slovensko filharmonijo Šostakovič ne more biti niti malo “problematičen”, tako kot ni bil nikoli.
Špela Cvikl, nova timpanistka v Slovenski filharmoniji
Dirigent Zhang Guoyong je uvodoma izbral malo znano Introdukcijo iz baletne suite Zlata doba op. 22 a. Iz nje ni razvidna kakšna vsebina samega baleta, bolj ostaja izzivalna z nekaterimi plesnimi in morda celo jazzovskimi elementi tedanje zahodne glasbe, a ne ravno izrazito ali poudarjeno. Tu vsekakor “zmage proletariata nad kapitalisti” ne opazimo niti v sanjah.
Na klaviaturah je pomagala Kristina Arnič
Svetovni violončelisti se najraje preizkusijo z dvema koncertoma; najprej z legendarnim Dvoržakovim in potem še Šostakovičevim Prvim. Za oba je bil velemojster Mstislav Rostropovič, ki je Dvoržaka igral v počastitev svoje sedemdesetletnice na gostovanjih s Slovensko filharmonijo v Rimu in Valencii pod dirigentskim vodstvom Marka Letonje, kar je imelo tako v Italiji kot Španiji velik odmev.
Flavtista Patricija Mihelač Korica in Matej Grahek
Šostakovičev Koncert za violončelo in orkester v Es – duru št. 1 op. 107 je v Ljubljani izvajalo že veliko solistov in gotovo interpretacij še ni konec. Vloga kitajskega gosta, violončelista Jiapenga Niea je v tej paleti nekako srednja. Solistu manjkata dve komponenti: ruska in šostakovičevska drznost, intenzivnost, smelost, napadalnost in hkrati kolorit, kar vse je izzvenelo pri nekaterih boljših solistih kot pristni odsev ruske duše in Šostakovičeve vpetosti v rusko družbo in njegovim nehotenim dialogom s politiko. Ne nazadnje je ravno na Šostakoviča Stalin mislil bolj kot na kakšnega drugega skladatelja, s čimer je posledično dal jasno vedeti, kako ga vznemirja in mu je po svoje všeč, čeprav bi se morda to zdelo kot nekakšen paradoks. A kot veste se diktatorji najraje hranijo s svojimi nasprotniki. Stalina je vsekakor glasba še kako zanimala, podobno kot Hitlerja, manj pa je znano, da tudi Mussolinija in, kot veste, našega Tita, ki je prišel v Ljubljansko opero gledat Wertherja z Rudolfom Franclom v naslovni vlogi in dirigentom Lovrom von Matačićem, česar Ivo in Slavko Goldstein v svoji najnovejši knjigi Tito, ko govorita o predsednikovem odnosu do kulture, ne omenjata niti pod razno. No, to velja tudi za knjigo Tito in tovariši dr. Jožeta Pirjevca. Saj veste, da je bil Tito veliko večji in kompleksnejši državnik od opisov svojih biografov.
Franci Krevh
Kot vidite, Šostakovič ni niti malo apolitičen ali nezanimiv ali neaktualen. Kitajski violončelist Jiapeng Nioe nekako ni reflektiran z zgodovinskimi dejstvi in ne s karakerjem burne epohe, da bi v svoji interpretaciji vse to razumel, dojel in izrazil. Svojo kadenco je raztegnil in oplemenitil s številnimi dvojemkami, postajal vse bolj zasanjan in dolg, česar Šostakovič vsekakor ni maral. Orkester je bil tu bi rekel z eno besedo: uvideven.
Prvi hornist Jože Rošer na desni
Precejšen preobrat pa je pomenila interpretacija Šostakovičeve Pete simfonije v d – molu op.47. Bilo je veliko več intenzivnosti, čeprav ne takoj na začetku, kot da se je orkester šele začel pripravljati na vso moč, kot se je pokazala šele v drugi polovici tretjega stavka Largo in v četrtem Allegro non troppo, medtem ko je v prvih dveh stavkih: Moderato in Allegretto intenzivnost še nihala. Vtis je bil, kot da orkester sam od sebe po vseh teh turbulentnih mesecih oziroma kar vsej sezoni ni tako sproščen, kot smo ga bili vajeni pred krizo. Samozavest se je pokazala šele proti koncu koncerta, kar vendarle vliva upanje na boljše čase, čeprav je bila odsotnost celotnega “vodstva” z direktorjem na čelu opazna. Njegove prisotnosti ali odsotnosti nihče elektronsko ne kontrolira. Kazensko bi moral odgovarjati že zato, ker ga ni na lastnih koncertih.
Alexandra Verbitskaya in Urška Križnik Zupan
Dirigent Zhang Guoyong je bil suveren, odločen, sugestiven, a bolj na svoj metronomski način, z malo lirike ali izraznega diapazona. Ostajal je precej uniformiran, profesorski, strog, bolj zaprt kot odprt.
Festivalovo vino za dirigenta
Orkester je, kot rečeno, v simfoniji pokazal več volje in žara, z nekaj izstopajočimi posamezniki, kot so bili flavtist Matej Grahek, klarinetista Jurij Jenko in Dušan Sodja, trobentar Franc Kosem, oboist Matjaž Rebolj, pa obe harfistki, gostujoča pianistka (celesta) Kristina Arnič, prvi hornist Jože Rošer, tolkalci, med njimi nova timpanistka Špela Cvikl, koncertni mojster Miran Kolbl.
Marijan Zlobec