Martha Argerich jagoda na torti v celoti odličnega koncerta

Težko bo zbledel spomin na sinočnji koncert legendarne pianistke Marthe Argerich in Komornega orkestra Franza Liszta iz Budimpešte v okviru 65. Ljubljana Festivala v nabito polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Zadovoljstvo je bilo veliko z “obeh strani”.

Martha Argerich na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, vse fotografije Marijan Zlobec

Martha Argerich (r. 1941) prinaša k nam ne le svojo glasbeno zgodovino, ampak objema zgodovino svetovnega pianizma in pianističnega koncertiranja v zadnjega dobrega pol stoletja, kar ob njej lahko počne le še italijanski pianist Maurizio Pollini (r. 1942), ki pa v Ljubljani nikoli ni nastopil in zelo verjetno nikoli ne bo, ker se v zadnjem času omejuje le še na nekaj mest in dvoran.

Argerich je prišla k nam že lani, medtem ko je na Ljubljana Festival pred precej leti ni bilo, ker je svoj koncert odpovedala. Spomnimo, da je lani za Zlati abonma nastopila z istim dirigentom Gaborjem Takacsem – Nagyjem, a z drugim komornim orkestrom – Manchester Camerata. Lani sem ga predstavil kot “najbolj feminističen ansambel”, tokrat pa so v godalnem orkestru igrale le tri ženske, a so Živalskemu karnevalu vendarle dajale celotni interpretativni impulz ženske: obe pianistki, pripovedovalka, flavtistka in tolkalka. Brez žensk ni ne “karnevala” in še manj “živali”.

Kot veste se tako slavni umetniki sami odločajo za svoje nastope, najraje po svojih izkušnjah in vtisih: kjer jim je bilo zelo lepo. Drugo jih ne zanima. Totalno živijo za glasbo in umetnost, so duhovni in hkrati osebno zelo skromni. Če dodam še oznako preprosti, bi povedal bistveno.

Komorni  orkester Franza Liszta ne slovi zaman kot eden najboljših na svetu. Temelj je šestnajst godalcev (5, 4, 3, 3, 1), ki pa se jim “dodaja” posamezne soliste, kot so bili v Živalskem karnevalu flavta, klarinet, tolkala.

Že uvodni  znani Mozartov Divertimento v D-duru op. 136 v treh stavkih (Allegro, Andante, Prersto) je pokazal, da imamo pred sabo ne le odlično pripravljen ansambel, ampak glasbenike temeljne in kolektivne pripadnosti glasbi in svojemu ansamblu kot edinstvenemu v izvajanju širokege repertoarja, pri čemer je bil ves sinočnji program premišljen, čeprav na prvi pogled povsem brez vsebinske in stilne logike ter povezav. Vez ali povezovanje celote je bila želja po dajanju in predajanju, zavedanje, zakaj si na odru in zakaj si prišel na festivalski koncert v Ljubljano, kjer te sprejme čudovita dvorana s prav takim občinstvom. Malokdo pa pomisli, da se uspeh koncerta na neki način meri še po zadovoljstvu samih nastopajočih.

Divertimento, ki ga je s svojim anekdotičnim nagovorom uvedel dirigent Gabor Takacs – Nagy, je pokazal perfektno skupno igro vseh godalcev, smisel za fraziranje in lepoto tona, čistost in barvno niansiranje. Če bi rekel, da je bil dirigenti na posamezih mestih rahlo “klovnovski”, bi se morda zdelo slabšalno, a v celoti ni bilo tako. Je sugestiven in natanko ve, kako se interpretacija zgradi, razvije in efektno konča.

Šostakovičev Koncert za klavir, trobento in godalni orkestert v c – molu št. 1 v štirih stavkih (Allegretto, Lento, Moderato in Allegro con brio. Presto) je predstavljal prvi nastop Marthe Argerich in hkrati interpretativni vrh celotnega večera.

Živalski karneval z dvema klavirjema

Martha Argerich je bila v fenomenalni formi in navdahnjena tako, da smo samo strmeli, kako sama sebi daje pobudo, željo, voljo, moč, neustavljivo energijo, ki se je stopnjevala in briljirala od pasaže do pasaže, od leve roke z močjo in poudarkom nizkih tonov do tako rekoč rafalnih visokih. Vse je logično, samoumevno, lahkotno, vsebinsko členjeno po stavkih in s stopnjevanim tempom proti koncu koncerta. Težko verjameš, da ima solistka že 76 let in hkrati z neizpodbitnim osebnim vzorom in zgledom nagovarja mlade pianistične generacije ter jih vabi, naj ji sledijo; vsak zase in kot celovito nadaljevanje stoletne pianistične zgodovine.

Ni bila samo Martha Argerich odlična, ampak ji je “nonšalantno” pariral odlični trobentar Laszlo Toth. Imel je dve trobenti, sedel pa je kot del orkestra, ne pa stal kot solist. Igral je izmenoma na oba inštrumenta kot je to veleval sam Dimitrij Šostakovič. Navdušenje je bilo takoj burno, s stoječimi ovacijami, tako da nastopajoči pravzaprav niso vedeli, kaj naj še naredijo, dokler se na samem odru niso sporazumeli, vsem na očeh, da bodo še dodali in so potem ponovili zadnji stavek koncerta. Tu je pozorni opazovalec koncerta opazil, da je tokrat Martha Argerich Šostakoviča začela igrati malo drugače ali po svoje “poimprovizirala”, kar je pokazalo njeno interpretacijsko in osebnostno ter umetniško samozavest ter predvsem svobodo. Če si notranje svoboden, lahko na odru počneš kar hočeš.

Veliko presenečenje je bil začetek drugega dela koncerta z Lisztovim Angelusom iz zbirke Leta romanja prirejenim za godalni orkester. Dirigent je spet spregovoril, češ da je bil Liszt v bistvu duhovnik in da Angelus predstavlja njegovo molitev. No, o Lisztu kot redovniku in hkrati neuslišanemu v njegovih željah, da bi njegova nova ljubezen Caroline de Sayn – Wittgestein, tedaj še poročena z drugim, dobila dovoljenje za ločitev in potem novo poroko z Lisztom od samega papeža, nismo slišali nič. Richard Wagner je to klerikalno prijateljevo potezo močno obsojal, podobno njegova Cosima, ki očetu, nekoč velikemu “razvratnežu”, ko je Wagner umrl, ni dovolila, da bi iz Budimpešte prišel na pogreb starega prijatelja v Bayreuth.

Komorni orkester Franza Liszta je Angelus izvedel duhovno poglobljeno in zaključil s pianissimom in dolgo tišino v avditoriju.

Camille Saint – Saëns je s svojim Živalskim karnevalom (poleg seveda drugega) svetovno znan, a je hkrati zelo malo izvedb, da bi jih na koncertnih odrih v živo sploh lahko slišali. Zakaj je tako, je vprašanje repertoarne politike in strukture nastopajočih.

Sinoči v Cankarjevem domu je bilo takoj jasno, da so imeli nastopajoči vse ali v celoti naštudirano in programirano; vsak detajl, vsaka scena je imela svojo “živalsko” poved, zgodbo, vsebino, tipiko. Nastopila je dramatika, v kateri so bili glavni igralci skoraj vsi na odru; posamezni godalci, še posebej koncertni mojster, solo čelist in kontrabasist, potem flavtistka, klarinetist, oba tolkalca, obe pianistki in pripovedovalka.

Marthina vrtnica za violončelista

Annie Dutoit je bila pripovedovalka teksta Francisa Blancheja v izvirniku, to je v francoščini, ki so jo v avditoriju očitno kar dobro razumeli (ob siceršnjem prevodu v knjižici), lahko pa bi si omislili še nadnapise, če so že imeli prevedeni tekst, ki pa se ga v temi ni dalo sproti brati). Dutoit je briljirala s svojim prebiranjem teksta in potem premikanjem po odru ter izpuščanjem milnih mehurčkov. Vmesna točka pa je oder in glasbenike, čeprav med igranjem, povsem zatemnila in pripovedovalko “uspavala”, tako da ji je “knjiga” padla na tla.

Vrtnica za kontrabasista

Pianistki Martha Argerich in Akane Sakai sta se ujemali celo takrat, ko je bilo “neujemanje” v kompoziciji obvezno, k čemur je svoje mojstrstvo dodal še dirigent. Sijajni so bili vsi solisti, ne brez znanih citatnih melodij, ki jih je skladatelj vzel od drugod, še posebej od Čajkovskega. Soli so dali izvedbi pravljični ali basenski moment in kolorit. Kontrabasist kot Slon, klarinetist kot Kukavica, flavtistka kot Ptičnica, violončelo kot Labod…

Annie Dutoit je prejela vrtnico

V Finalu so se vsi predali radostnemu muziciranju, ali kot piše v tekstu:  “Na vrsti sta ples in druženje” in kot napoved “karnevala ljudi”.

Potem se je dvorana spet dvignila in nastopajoči niso vedeli, kaj naj naredijo, dokler se niso sporazumeli, da ponovijo petnajsti del Živalskega karnevala – Finale.

Šopek vrtnic za Martho Argerich se je počasi tanjšal

Zgodilo pa se je še nekaj: edini šopek rdečih vrtnic je prejela Martha Argerich. Kaj naj sedaj naredi ? Počasi je iz šopka izvlekla posamezne vrtnice in jih razdajala svojim glasbenim kolegom, vse do violončelista in kontrabasista.

Vsi skupaj na odru že v prazni dvorani

Na koncert ni prišel noben državni politik. Imeli smo srečo: niso motili občinstva, da bi še na tako svet koncert, kot je bil sinoči, nosili svojo vseskozi negativistično energijo!

Marijan Zlobec