Koprodukcijsko gostovanje Zagrebškega mestnega gledališča Komedija na 65. Ljubljana Festivalu in na odru SNG Opera in balet Ljubljana, z njihovim opernim orkestrom z izvedbo znane operete Emmericha Kalmana Kneginja čardaša nadaljuje dolgo, večdesetletno tradicijo tovrstnih nastopov Zagrebčanov v Ljubljani.
Dunajski ples, vse fotografije Marijan Zlobec
Vtis je, da je nekajletni premor malo razrahljal vezi oziroma, da se je okus festivalskih prireditev, še posebej z uveljavitvijo musicalov, tako domačih kot tujih, spremenil in je zanimanja za opereto zlasti med mladimi obiskovalci manj. Prav tako se zdi, da je izvedba predstave v hrvaščini za slovensko občinstvo, ki hrvaško ne govori tako pogosto kot še pred desetletji, manj privlačna.
Prvi “nepravi” par
Kakorkoli že, Komedija lahko pride v Ljubljano samo s tistim, kar ima na programu in zna izvesti, tokrat z našim opernim orkestrom kot tretjim koproducentom. Premiera, ki ji bodo v prihodnjem tednu sledile še tri ponovitve, bodo tako nekako zadovoljili celotno povpraševanje festivalskega občinstva, kot smo videli sinoči predvsem starejšega, medtem ko mlajša publika očitno čaka na kakšno njej in njenemu okusu primernejšo festivalsko produkcijo ali koncert.
Festival mora na neki način ostati odprt za različne okuse, profile, zanimanja, skratka biti širši. Pri Kneginji čardaša se postavlja vprašanje, kaj nam opereta in predstava danes še lahko pove.
Kdo bo na koncu s kom ?
Največ opereta pove občinstvu, ki je njeno kontinuiteto gojilo desetletja, kot Madžarska, Avstrija, Nemčija, Češka, Slovaška… Kot veste, ima slovenska glasbena kultura svojo nekoč uspešno opereto, deloma obnovljeno in oživljeno v zadnjem obdobju, ki pa jo je začel izpodrivati izvirni slovenski musical (Cvetje v jeseni, Vesna, Veronika Deseniška). Vsakdo se bori za svoj prostor pod majhnim slovenskim prireditvenim soncem.
Drugi “nepravi” par
Če bi sedaj rekel, da je v tem kontekstu Kneginja čardaša nekoliko zastarelega profila, morda bolj malomeščansko (purgarsko, bi rekli Hrvati) avstro-ogrskega z neobveznimi, čeprav eksplicitnimi konotacijami, potem v predstavi ne moremo uvideti neke progresivne perspektive, pogleda naprej, izziva za nov interpretativni prostor in možnosti, ne na ravni čisto odrske produkcije kot ne v sami modernizaciji snovi, ki prej ko slej ostaja tam, kjer je bila že ob času nastanka.
Kneginja čardaša je tako korektna predstava, z morda nekoliko predolgimi posameznimi pasusi, ki predstavo naredijo dolgo (3 ure 20 minu). Potrebna bi bila njena dramaturška obdelava, skrajšava, saj bi se v bistvu nič ne spremenilo, če bi izvedeli malo manj.
Bosta onadva na koncu prava ?
Solistični ansambel Komedije je uigran, karakterno v glavnih zasedbah vlog kot smo videli močnop primeren, tipičen, Vsakdo je imel svojko funkcijo in ji bil po profilu enak. Morda bi se dalo odpreti boklj vprašanje posameznih pevskih profilov, njihiobve odličnosti ali povprečnosti, ali je kriterij petjha v opereti prav tako visok ali najvišji kot v operi ali na koncertih. Načeloma bi tako moralo biti, saj so mnogi najboljši pevci, na primer tenoristi, kot slavna Fritz Wunderlich ali Rene Kollo prepela veliko operet. V novejšem času pa se di, da se pevski profili bolj diferencirajo.
Kaj pa predporočna zaobljuba ?
Režiser Ivan Leo Lemo je predstavo zgradil spretno, dinamično, z različnimi situacijskimi preobrati, komiko, dovtipnostjo, gestami in mimiko, položajnimi poudarki…, hkrati pa plesnostjo s koreografijo (Leo Mujić), še posebej osmih deklet (manj parov) iz ciganskega plesnega ansambla, ki so bila na moč mikavna, poenotena in primerno oblečena ali bolj slečena, čeprav ne tako pariško, da ne bi tako slučajno mislili, ampak še vedno bolj madžarsko, kar pa je že za Dunaj in njegove meščanske normative “preveč”, čeprav celo cesarsko mesto potrebuje kaj bolj pikantnega, sicer ne bi nastal Prater kot zabaviščni predel velemesta, ki je leta 1900 imelo še do danes nepresežena dva milijona prebivalcev. Takrat je na Dunaju vladalo prepričanje, da hodijo Dunajčani v Prater na svoje orgije, kot je tedaj o tem pisal celo slovenski tisk.
Kaj se kuha ?
Podobno domiselna je bila scenografija Vesne Režić; ne preveč zahtevna, ampak slikovito korektna, kostumografija Marka Marosiuka je bila povezana s časom dogajanja in socialnim profilom ljudi, svetlobnih efektov pravzaprav ni bilo, je pa predstava primerno svetla in v celoti gledljiva.
Med nastopšajoči, kot rečeno, so se ujeli profili operetnih oseb na odru z njihovimi interpreti, tako da ni bilo kakih “odstopanj”.
Dobri do prav dobri so bili vsi. Ne bi pa mogel reči, da je bil kdo odličen, še posebej v čisto vokalnem smislu, ker so bili pevci glasovno bolj kot ne povprečni.
Kaj je bila poprej moja žena ?
Omenimo tu sedaj Sandro Bagarić kot Sylvo Varescu, ki pa nima več tako svežega glasu, kot je če vedno odrsko “pikantna”. Nedim Prohić je bil preračunljiv, hkrati pa sam bolj kot ne “kmečki” ne ravno meščanski profil kneza Lipperta Weylersheina. Lep razpon doživljanja svoje usode je pokazala Dubravka Ostojić kot njegova žena Anhilta, še posebej na koncu, ko se marsikaj razkrije.
Srečen ljubezenski razplet
Predvsem igralsko interpretativno so bili močni Đani Stipaničev kot Edwin Ronald, njun sin, Dražen Bratulić kot grof Boni Kancsianu ali Adalbert Turner kot Feri pl. Kerekes. Nekakšno dvojno vlogo med dvema moškima je odrigrala Vlatka Barić Dujmović kot knezova nečakinja kontesa Stazi…
Sklepni aplavz
Dirigent Veseljko Barešić je predstavo vodil korektno, a ne najbolj dinamično razgibano, tako da se orkester ni izkazal v vsej svoji zmožnosti. Opereta ima kot žanr večji razpon ali obseg emotivnega naboja, še več temperamenta in dinamike, seveda z močnejšim pevskim zborom in bolj odličnimi solisti, ki si v najlepših melodijah dajo duška in jih interpretirajo z večjo vznesenostjo. Predstava, z eno besedo, bi lahko imela še več – glasbe.
Marijan Zlobec