Slab Čajkovski, anemičen Rahmaninov

Sinočnji koncert simfoničnega orkestra Sanktpeterburške filharmonije na 65. Ljubljana Festivalu je zapustil mešane občutke.

Dimitrij Maslejev, vse fotografije Marijan Zlobec

Orkester ni navdušil ne sam ne s svojim gostujočim pianistom; težko verjamem, da je bilo pri Rahmaninovu s skoraj sedemdesetimi godalci na odru tako malo plemenitega godalnega zvoka, tako malo poustvarjalne moči in energije, dinamične palete, ritmičnih utripov, vsebinskih sprememb, ki bi v celoti in posamično nakazale in pokazale karakter Simfoničnih plesov.

Prvi Klavirski koncert v b – molu, op. 23 Petra Iljiča Čajkovskega je eden najbolj znanih v vsej zgodovini. Spomnimo se, kako ga je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma pred dobrimi tridesetimi leti igral Ivo Pogorelić. To je bilo odkritje partiture, tako da je bil tedaj na Dunaju z Dunajskimi filharmoniki v Musikvereinu začuden celo vsevedni Herbert von Karajan, ki Pogorelićeve interpretacijske vizije ni dojel in še manj sprejel, tako da je prišlo do razkola in zamenjave programa, o čemer sem tedaj obširno pisal v Delu. Pogorelić je bil pianist s celostno vizijo tako genialno napisane partiture, kot je ta koncert. Že njegov prvi stavek (Allegro non troppo e molto maestoso – Allegro con spirito) je bil največji izziv, čeprav so mu mnogi očitali prepočasni tempo, a pri njem so toni zaživeli v polnosti svoje vrednosti, pavze pa so bile res pavze… Predvsem pa je Pogorelić vedel, kaj pomenita oznaki molto maestoso in con spirito. Tako kot počasni začetek drugega stavka, ko je bila flavta kot na svojem koncertu in potem klavir v svoji spevni preprostosti…Ta koncert s tedaj Claudiom Abbadom in Londonskim simfoničnim orkestrom je obšel ves svet in ga množično prodajajo še danes.

Prvi vtis sinočnjega solista je bil, kot da nastopa kak osemnajstletnik še med šolanjem na moskovskem konservatoriju, v resnici pa ima že devetindvajset let. Pogorelić jih je tedaj imel v Ljubljani kakih štiriindvajset. Pianist je v bistvu precej infantilen, šibak, niti ne s čisto manualno pianistično tehniko, igra s kar precej napakami, kar ne slišiš pri tem koncertu pri nikomer. Odsotna je bila celovita vizija interpretacije, tako pri solistu kot pri spremljevalnem orkestru in njegovem dirigentu. Pianist je imel posamezne sicer vrhunske delce celote, prepričljiva je bila velika kadenca, slab začetek drugega stavka (Andante semplice) s povprečnima soloma flavte in violončela, boljšo oboo. Prehod v Prestissimo je bil premalo dramatičen, da ne rečem šokanten. Čajkovski je romantik s prekipevajočo emotivno energijo. Kako je Pogorelić zaključil koncert z ognjevito interpretacijo vseh oktav (Allegro con fuoco), voljo izvabiti iz klavirja vse njegove zvočne možnosti, tako rekoč ga razgaliti do obisti, kako je pustil tonom, da so izzveneli, in svojim mogočnim rokam, da so vse zaobjele!

V interpretaciji pianista Dimitrija Maslejeva je bilo veliko pianistične telovadbe, za katero so sicer specialisti azijski pianisti, a oni ne prihajajo iz carske Rusije. Če bi že od koga pričakoval kakšne ruske romantične avtentike, bi bilo to prav  gotovo od kakega ruskega pianista, od lavreata slavnega tekmovanja Čajkovskega pa še posebej.

Pianist me ni prepričal niti z dodanim Rahmaninovim. V  njem ni bilo nič duhovnega; slišali nismo nič,  razen tehnike. Pianist povsem brez karizme.

Nikolaj Aleksejev

Dirigent je bil preslab, da bi v omenjenih Simfoničnih plesih op. 45 znal poiskati izpovedno moč tako izrazitega skladatelja, Njegovo dirigiranje je vseskozi linearno, razen samega konca, brez interpretativnih sugestij in predvsem vodstva. Če bi orkester igral sam, bi verjetno bolje. Med posamezniki je nekoliko izstopal saksofonist in spet oboist, trobente so bile zelo povprečne, prav tako rogovi in pozavne, pri takem številu godalcev (skupaj 69; 18 prvih violin, deset kontrabasov…) bi v tej dvorani moralo vse doneti. Koliko ruskih orkestrov smo tu že slišali, ki so zvočno napolnili dvorano z močjo ekrazita in pokazali godala v skladu s svojo stoletno tradicijo.

Žal je bil najboljši šele dodatek, Tibaldova smrt iz baleta Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva. No, tudi tu bi lahko igrali brez dirigenta.

V Madridu sem nekoč videl Jevgenija Svetlanova, enega najslavnejših ruskih dirigentov, kako je pri zadnjem stavku Klasične simfonije Sergeja Prokofjeva s svojim Državnim simfoničnim orkestrom Sovjetske zveze med koncertom v Teatro Real enostavno odšel z odra in orkestru pustil, da je v peklenskem tempu igral sam, nato pa se v zadnjih sekundah vrnil in koncert končal.

Včasih orkestraši rečejo: lahko je dirigent slab, ampak samo da ne moti. Ne vem, če so bili Rusi sami s tem koncertom najbolj zadovoljni.

Občinstvo je bilo pri pianistu precej zadržano, bolj se je razvnelo po orkestrovem dodatku. Ovacij je na marsikaterem našem koncertu precej več, pa tudi poslušalci vstanejo prej; tokrat samo prvi balkon, in še to bolj izsiljeno. Pričakovali smo več, kot smo dobili.

Pravzaprav prvič od kakega ruskega orkestra, njegovega dirigenta in solista nisem dobil kakšne doživete briljance.

Marijan Zlobec