V okviru rubrike Odprta tribuna Primorskega dnevnika v Trstu pisatelj Boris Pahor danes odgovarja zgodovinarju dr. Jožetu Pirjevcu. Odgovor je nastal na temelju Pirjevčevega pisma Borisu Pahorju po objavi določenih tajnih dokumentov Udbe v knjigi Igorja Omerze Boris Pahor – V žrelu Udbe, kot smo na tem mestu že objavili. Svetovni unikum je, da akademiku Pirjevcu odgovarja kar 104-letnik, prav tako član iste Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Boris Pahor med nagovorom v Dutovljah, vse fotografije Marijan Zlobec
V uvodu svojega pisma Pahor pojasnjuje, da se ne strinja s takim odprtim dopisovanjem. Pirjevcu je očital, da je želel v svojem pismu opozoriti slovensko narodno skupnost na Tržaškem, kako je bil sam do njega večkrat naklonjen.
Boris Pahor pri tej naklonjenosti dr. Jožeta Pirjevca omenja njegov poseg, ko se je “Evgen Bavčar trudil, da bi jaz prejel Nobelovo nagrado in se je obrnil na spoštovano gospo vašo sestro, profesorico dr. Marijo Pirjevec.” Pahor se je Pirjevcu zahvalil tudi za njegov prispevek v zborniku, ki je bil izdan ob Pahorjevi osemdesetletnici. Vse druge omembe so poleg Pahorja povezane še z drugimi osebami ali pisatelji, pojasnjuje Boris Pahor.
Pahorjeva fotografija v spominski sobi v Dutovljah
»Vendar je vse to povezano z zdajšnjo demokratično državo, medtem ko prej, ko ste bili kot avtor glos gol glasnik komunističnega vodstva jugoslovanske države v Primorskem dnevniku, ste mene krivično in grobo napadli zaradi mojega govora v Bazovici, kjer sem ob Prešernovem prazniku poudarjal pomen narodne zavesti in navedli, da žal pomembna avtoriteta v Sloveniji Edvard Kardelj v uvodu knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja trdi, da bo komunizem odpravil narod in tako pripravil spajanje narodov.«
Pahor prihaja v Dutovlje
Boris Pahor zatem odgovarja na Pirjevčevo trditev, češ da on (Pirjevec) čuti potrebo po nastopu, ko se “polemika izrodi v banalno poenostavljanje in v bistveno izkrivljanje.”
Pahor zanika, da bi bilo vse to res, kar da je dokazal z izdajo deplianta, ker ni mogel čakati na izdajo nove številke revije Zaliv za objavo tam. Tekst je zatem izšel v knjigi Pogled iz jamborovega koša (Goriška Mohorjeva družba, 1998, z uvodom Evgena Bavčarja in v uredništvu Marka Tavčarja). Pahorjev tekst je tam imel naslov Historia – vitae magistra ?
Boris Pahor v Dutovljah
Boris Pahor dr. Jožetu Pirjevcu očita, da svoj napad nanj imenuje epizoda in da brani Edvarda Kardelja celo z njegovim citatom…
Pahorjeve knjige v spominski sobi
Pahor pojasnjuje, zakaj je svoj uvod začel tako kot ga je in da ga je Pirjevec “nekoč ožigosal kot banalnega polemika in človeka, ki stvari izkrivlja.” Pahor Pirjevcu očita, da je tako mnenje izrekel javno, “tako da je tudi italijanska politično – kulturna javnost bila poučena in še posebno policija, tista tajna, ki je sproti imela, ko je Zaliv izšel, v zgoščeni obliki vsebino o moji želji po demokraciji in pluralizmu in samobitnosti slovenske republike ter o človeških in državljanskih pravicah v Republiki Italiji.”
Naslovnica
Boris Pahor se potem sprašuje, kaj naj bi o njem želel vedeti Digos, ki je iskal samo informacije o nevarnosti, da se rešita red in mir in ju sam ni spravljal v nevarnost ne s svojimi nastopi ne z revijo.
“In odgovarjam: ampak interes je imela UDBA, ki je v svojih reportih pisala o meni kot o sovražniku države in kot sovražnika države me je že prikazal v svojem tekstu v Primorskem dnevniku Jože Pirjevec.
Pahorjev pisalni stroj
In tukaj se Vi motite, gospod profesor, ko začnete svoje odprto pismo “Tarča sem obtožbe, ki jo je sprožil v svoji zadnji knjigi Igor Omerza, da sem Vas v letih 1988 – 1989 ovajal Digosu.” Moral bi, gospod profesor, kot natančen zgodovinar reči, da je Igor Omerza navajal UDBO, ki je trdila, da Vi mene ovajate.”
Boris Pahor na SAZU
»A tokrat je pomembno, gospod profesor, da niste imeli ničesar o meni navajati, ker je Digos dobro vedel, da sem kritičen do jugoslovanske-slovenske oblasti, saj ste že Vi v Primorskih novicah leta 1981 mene ovadili kot sovražnika Jugoslavije, ki se loti celo samega Edvarda Kardelja. Ker je tajna italijanska služba, ne Digos, gotovo imela vsebino Vašega članka v prevodu že naslednjega dne.«
Boris Pahor ob Kocbekovem spomeniku v Tivoliju
»Tako ne drži Vaš komentar, da ste imeli tako pomembna priznanja od uradne oblasti, ki jih ne bi mogli imeti, če bi bili izdajalec. Res pa je, da če bi Vi res imeli stike z Digosom in bi mene prikazovali v slabi luči, bi bili slovenski oblasti samo zelo všeč.«
Boris Pahor ob svojem nekdanjem pisalnem stroju v Dutovljah
»Torej več o meni, kot ste povedali v omenjenem članku, niste imeli drugega povedati, prav tako to, kar sem očital Kardelju, sem prej objavil v Zalivu. In tudi če bi imeli, to ne bi bilo vohunjenje ne izdaja, ker se ne bi tikalo oblasti, ampak opozicionalca. Če pa ste Vi imeli res, kakor trdi UDBA, povezavo z Digosom, naj to čimprej ugotovijo zgodovinarji, ki obsojajo objavo arhivov pred časom. Upal bi si opomniti, da varovanje arhivov, ki naj bi potrpežljivo čakali na poštene zgodovinarje, ko gre za arhive diktatorskih, totalitarnih držav, je krivično čakati, ker bi takojšnji ukrepi, če arhivi obstajajo, marsikatero krivico proti človeku, ki ni imel možnosti, da bi se javno branil, bili rešitev za še živega človeka in za njegovega potomca.«
Predstavitev knjige Igorja Omerze
Boris Pahor poudarja, da je objava Igorja Omerze njemu koristila, ker je še živ in mu je dala “priložnost povedati slovenski javnosti, da je bil gospod Jože Pirjevec proti meni, zato ker sem bil jaz proti jugoslovanski diktaturi. Mene je očrnil v javnosti kot kritika Kardelja, torej je to spoznala tudi italijanska kulturna publika in tudi tajna policija. Zato, kakor sem že dvakrat omenil, ni imel gospod Pirjevec nič kaj posebnega javljati, kot trdi UDBA.«
Boris Pahor
»To dejstvo, da jaz lahko nastopim, korenito nasprotuje ugotovitvam UDBE o t. i. ovajanju. Jaz vztrajam, da ima narodna zavest prvenstvo v pravem humanizmu ne glede na druge ideologije ali zdaj globalizem. Medtem ko slovenski levičarji, tako pri nas Slovenska kulturna gospodarska zveza, rešujejo našo prihodnost samo z zvestobo jeziku, kar je zgrešeno, nobenega jezika ne rešiš brez zavesti, da pripadaš tisti skupnosti, katere nositelj jezik je.«
Portret Franceta Preršerna v Pahorjevi spominski sobi v Dutovljah na Krasu
To resnico, meni Pahor na koncu svojega odprtega pisma, je doslej potrdil samo en pripadnik oblasti, to je minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, ki mu Pahor čestita.
Begićev portret Borisa Pahorja v Dutovljah
Marijan Zlobec
5 odzivov na “Boris Pahor odgovarja zgodovinarju dr. Jožetu Pirjevcu”
Med SAZU in DIGOS – Boris Pahor in Jože Pirjevec
Vemo, kaj je SAZU, doslej pa vsaj slovenski človek, tudi razumnik, ni imel pojma, kaj da pomeni npr. kratica DIGOS, morda ime kakega psa (?), čeprav je vedel, kaj pomeni OZNA (sve dozna) ali UDBA (bilo kuda – UDBA svuda), kot zastrašujoči kratici deprivacije in standardnega državno totalitarnega ustrahovanja, diskreditiranja ali celo likvidacij. Oba, Boris Pahor in Jože Pirjevec, sta redna člana SAZU – in prejemata torej mesečno nagrado, denar za članstvo – kot apanažo. Oba štejejo za spoštovano imenovana že pisemsko naslovno, kot se sicer slovensko ali evropsko spodobi.
Le kaj pa mora vedeti historik jugoslovanstva:»Morali bi, gospod profesor, kot natančen zgodovinar reči, da je Igor Omerza navajal Udbo, ki je trdila, da Vi mene ovajate.» Konfident italijanskih kakor neofašistov naj je Jože Pirjevec igral vsaj trojno vlogo: kot zgodovinar, kot zagovornik Tita in federacije ali kluba federacije, primeroma z Edvardom Kardeljem, naposled pa kot konfident ali poročevalec o naklepih tržaškega profesorskega in pisateljskega sorojaka. V tej triadi ga je našel prav 104-letni upokojenec Boris Pahor, kot žrtev v žrelu UDBE. Marijan Zlobec je bil v dnevniku Delo napaden, češ da pripravlja konfidentu Pirjevcu celo nekako javni linč, na kar mu novinar in kulturnik in glasbeni enkratni kritik ni ostal dolžan, saj je že kot mila oseba daleč v svoji omiki od kakršnekoli zamisli o linču… ali slovensko italijanskem ku klux klanu.
A sama stvar ni le nerodna, ampak sramotna, ker se dva akadmika spoprimeta zradi krivičnosti totlitrizma ali jugoboljševizma – ob celo: Tržačana, italijanska državljana. Zato »Tako. In se sprašujem, kaj naj bi želel o meni vedeti Digos, ki je samo iskal informacije o nevarnosti, da se rešita red in mir, ki ju jaz ne z revijo ne z nastopi nikakor nisem spravljal v nevarnost?// In odgovarjam: ampak interes je imela UDBA, ki je v svojih raportih pisala o meni kot o sovražniku države in kot sovražnika države me je prikazal v svojem tekstu v Primorskem dnevniku Jože Pirjevec. In tukaj se Vi motite, gospod profesor, ko začnete svoje odprto pismo ‘Tarča sem obtožbe, ki jo je sprožil v svoji zadnji knjigi Igor Omerza, da sem Vas v letih 1988−1989 ovajal Digosu.’ Morali bi, gospod profesor, kot natančen zgodovinar reči, da je Igor Omerza navajal UDBO, ki je trdila, da Vi mene ovajate.« Morda je naziv »gospod profesor« pretiran, saj Pirjevec ni bil proesionalni obveščevalec v policiji ali vojski, ampak kvečjemu obstranski ovaduh, ki se je vdinjal jugoboljševizmu, in to – javno.
Države s svojimi razumniki ne ravnajo vselej razumno, za ohlokratski boljševizem pa je veljalo, da je proletarska partija inteligenco proglašala tako rekoč za gnilo… Enako so državni olicisti ravnali zaničevalno in brezobzirni z umetniki… svobodoljubi. – »Spoštovani gospod profesor, odgovarjam vam na Vaše odprto pismo tudi jaz z odprtim pismom,« in še posebno »s takšnim pismom, kakršno je Vaše, ker z njim želite, da bi bila vsa narodna skupnost pri nas na tekočem, kako ste mi večkrat bili naklonjeni. Za kar se Vam zahvaljujem, posebno za poseg, ko se je gospod Evgen Bavčar trudil, da bi jaz prejel Nobelovo nagrado in se je obrnil na spoštovano gospo Vašo sestro, profesorico dr. Marijo Pirjevec. Prav tako hvala za sodelovanje pri zborniku, ki je bil izdan za mojo osemdesetletnico. V vseh drugih primerih, kjer mene omenjate, spadam zraven z drugimi osebami ali pisatelji.« Kakor da je ovadeni akademik hvaležen akademiku ovaduhu, oba pa slovenska Tržačana. Če je Pahor zaveden slovensko tržaško nacionalist, je Pirjevec zaveden jugoboljševiški internacionalist. To specifično razliko je v komentarju odlično zazna upokojeni novinar dnevnika Delo, kuturnik Marijan Zobec.
Ovaduštvo se začne kdaj s špeckahlami v osnovni šoli, kar je vredno prezira. Če soncelo v vojski kdaj ovajali, tako imenovani, srbohrvaško rečeno »cinkaroši«, so jih dobili s pasom tako, da so cinkaroša zavili v koc, potem pa udrihni po njem…, da ga je izučilo! In nihče ni bil kriv, ker tepeni ovaduh ni vedel, kdo je pravzaprav mahal po njem. Da bi narod izumrl, da bi padel slovenski jezik, tudi vsa kultura in umetnost? Pirjevec je, kot navaja Boris Pahor, osiral javno pisatelja, ko ga je vlačil po časopisu:»Vendar je vse to povezano z zdajšnjo demokratično državo, medtem ko prej, ko ste bili kot avtor glos gol glasnik komunističnega vodstva jugoslovanske države v Primorskem dnevniku, ste mene krivično in grobo napadli zaradi mojega govora v Bazovici, kjer sem ob Prešernovem prazniku poudarjal pomen narodne zavesti in navedli, da žal pomembna avtoriteta v Sloveniji Edvard Kardelj v uvodu knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja trdi, da bo komunizem odpravil narod in tako pripravil spajanje narodov.« Kdo pa še neki ve za Speransovo knjigo? Nobenega inča ni bilo…
Pirjevec____ prodana duša. Boš priznal, ali se boš še naprej lagal? Za vsakega ovaduha pride ura resnice 😉
Vsa čast akademiku in književniku Borisu Pahorju, ki je pošteno in pokončno objavil in dokumentiral zgovoren košček iz preteklosti zamejskega akademika in zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca in obenem z vsem svojim mednarodnim ugledom stopil v bran objavljeni knjigi vztrajnega raziskovalca Igorja Omerze, ki so ga nekdanji sodelavci in (najbrž) današnji simpatizerji zavrženih metod Udbe/SDV že večkrat poskusili v javnosti “pribiti na križ”.
Žal je pri nas in v svetu vse manj pokončnih in nepreračunljivih ljudi, ki so še pripravljeni zastaviti svojo besedo in svoje dobro ime za resnico, za domoljubje ter za resnično in dosledno spoštovanje demokratičnih univerzalnih pravic in svoboščin slehernega državljana.
Kdo je šef mafije v Sloveniji se ve in je dokazano. To je Milan Kučan.
Oni dan je o njem govoril na TV Rado Pezdir, sinoči pa je šef mafije že bil gost TV in demantiral Pezdirja. Kdo, razen šefa mafije ima takšno moč, da obvladuje nacionalno TV z največjim številom zaposlenih novinarjev in novinark, ki mirno prenašajo sramoto in hvalijo na vse pretege šefa mafije?
Kljub temu, da se dela modrega, je sedaj, ko so ga razgalili naredil napako in skočil izza varnega kritja in s tem pokazal, da je resnični Don.
Piranski Zaliv še vedno buri duhove – tokrat udbaško
Sledni vir, ki ga v svoji knjigi Boris Pahor – v žrelu Udbe navaja raziskovalec Igor Omerza, je dokument Službe državne varnosti (SDV, oz. UDBE) z dne 16. 5. 1988 in številko II. RS RTZ 9/470, kjer je zapisano, da je zaradi politične aktivnosti znotraj stranke Slovenska skupnost, poleg udbe tudi tržaški oddelek tajne italijanske službe Digos nadzoroval pisatelja Borisa Pahorja. Posebej dokumentirano je ob priložnosti srečanj na tako imenovanih študijskih dnevih Draga na Opčinah/Trst za Digos Pahorja posebej ovajal Jože Pirjevec, kot eden najaktivnejših zaupnikov funkcionarja Digosa Elvina Cosolija, ki mu je zgodovinar Tržačan Jože Pirjevec redno dostavljal materiale z Drage, obenem pa še dodajal podatke o aktivnosti zamejskih Slovencev. Kakšen vohljvtsko vohljaški cucek je neki le Digos?
In »Medtem ko prej, ko ste bili avtor glos gol glasnik komunističnega vodstva jugoslovanske države v Primorskem dnevniku, ste mene krivično in grobo napadli zaradi mojega govora v Bazovici,« pravi 104-letni pisatelj dolgega spomina, a kratkega pomneža Boris Pahor, ki je zanikal Speransa, da češ narod v zgodovini ni več pomemben,ker da izgine, ko se stopi z drugimi narodi…, in ob tem doda:»Zato, da bi bila javnost, za katero ste pismo meni pisali, poučena, da ste me nekoč ožigosali kot banalnega polemika in človeka, ki stvari izkrivlja. To se pravi, da ste o meni sodili javno, tako da je tudi italijanska politično-kulturna javnost bila poučena in še posebno policija, tista tajna, ki je sproti imela, ko je Zaliv izšel, v zgoščeni obliki vsebino o moji želji po demokraciji in pluralizmu in samobitnosti slovenske republike ter o človeških in državljanskih pravicah v Republiki Italiji« ter »Tako ne drži Vaš komentar, da ste imeli tako pomembna priznanja od uradne oblasti, ki jih ne bi mogli imeti, če bi bili izdajalec. Res pa je, da če bi Vi res imeli stike z Digosom in bi mene prikazovali v slabi luči, bi bili slovenski oblasti samo zelo všeč.« Udba je bila nedvomno nevarno jezljiva politična kuzla.
**