Retorika kot umetnost prepričevanja

Šola retorike Zupančič&Zupančič je na literarni matineji Celjske Mohorjeve družbe predstavila dve knjigi prevodne literature s poudarkom na retoriki. To sta slavna Aristotelova Retorika (v celoti) in Šola govorništva Marka Fabija Kvintilijana. Prvo je iz starogrščine prevedel Matej Hriberšek, drugo iz latinščine Matjaž Babič.

Zdravko Zupančič, vse fotografije Marijan Zlobec

Kaj je retorika? Na to osnovno vprašanje je skušal odgovoriti Zdravko Zupančič. Pravzaprav je ponovil Kvintilijanovo misel, da so opredelitve retorike različne, a da gre pri vseh za dve vprašanji. Ali je dober govornik hkrati osebno pošten človek in ali je lahko dober govornik tudi nepošten?

Ker govorništvo ne odgovarja na moralno kategorijo poštenosti, je potem nastala nekakšna definicija govorništva, češ da je retorika umetnost prepričevanja. Oba stara avtorja sta lahko napisala svoji knjigi le na podlagi svojih izkušenj in poznavanj, ne pa vsega tistega, kar poznamo iz konkretnega življenja in zgodovine vse do danes. Toda kaj bi se bistvenega spremenilo, če bi Aristotel in Kvintilijan živela danes še enkrat? Ugotovila bi, da človek, še posebej javna osebnost, ne živi v skladnosti s samim seboj in javnostjo ali javno podobo o sebi, torej je razcepljena oseba.

Ana Aleksandra Zupančič 

Ali se je medtem kaj spremenilo glede retorike? Morda le to, da ločimo slabe in dobre govornike in da v javnosti ter na javnih položajih in funkcijah nastopajo slabi govorniki.

Če bi sledili mislim tako Aristotela kot Kvintilijana, bi spoznali namig, naj se v politiko ne podajajo ljudje, ki so slabi govorniki.

Ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič

Na novinarsko vprašanje, kateri slovenski politiki so ali so bili dobri govorniki, nisem dobil odgovora. Bi smel sklepati, da nihče?

Lažje je ocenjevati v mednarodnem zgodovinskem okolju. Na primer, ali sta bila dobra govornika Hitler in Mussolini? Bila sta, saj sta svoje govore trenirala, se opazovala v ogledalu, skratka bila sta igralca. Tito je bil prav tako dober govornik, Kardelj pa slab.

V slovenski politiki danes nimamo nobenega dobrega govornika, ker ni nihče pošten, bi lahko rekli s hkratno pomislijo na Aristotela in Kvintiljana, češ da mora dobra retorika izhajati iz visoko moralnega in poštenega človeka.

Ana Aleksandra Zupančič ve, da se govori tudi z rokami

V kontekstu Aristotelove Retorike in filozofove osebne vpetosti v visoke intelektualne (Platonov učenec) ter oblastnje kroge (vzgojitelj Aleksandra Velikega), bi se zastavilo vrsto vprašanj, na katere prevajalec Matej Hriberšek v svojem uvodu – Kratek pregled zgodovine grške retorike od njenih začetkov do konca antike – o Aristotelu ne odgovarja s tako prepričljivostjo, kot bi si bralec želel danes. Vemo premalo in še manj konkretnega, nezapisanega. Aristotel je je ločil tri govorniške zvrsti: svetovalno, slavnostno in sodno govorništvo, v njih pa kar sedem podzvrsti: spodbujevalno, odsvetovalno, hvalilno, grajalno, obtoževalno, zagovarjalno in preiskovalno. Kako so vse te odtenke ločevali stari Grki, ni najbolj znano, vemo pa, da je pri slovenskih politikih vse to pomešano v neužitno mineštro.

Kot veste, politiki radi govore tisto, kar ljudje pričakujejo in najraje slišijo. To je najvišje pravilo, ki pa ni retorično, ampak politično. Kako je Aristotel vplival na Aleksandra Velikega v čisto konkretni retorični vzgoji ? Vtis bi lahko bil, da je bil morda veliki filozof hkrati še politik in da je sam imel kakšne bolj politične namige ali celo vplive in želje. Tu seveda ne moremo zamolčati tistega, na kar je opozoril že Hriberšek, to je razvoj grškega jezika kot uradnega jezika, jezika državnega aparata, politike in gospodarstva, šolstva in sodstva.

Če sedaj preskočimo na slovenščino, lahko razumemo proteste proti izrivanju slovenskega jezika iz univerzitetnega predavateljskega in znanstvenega življenja. Na svetu ne bi smelo biti ničesar, kar se ne bi dalo izraziti ali povedati v slovenščini.

Dr. Matej Hriberšek kot prevajalec Plinija na ZRC SAZU

Dr. Matej Hriberšek je kot klasični filolog (diplomi in latinščine in grščine) in prevajalec, docent na Filozofski fakulteti, velik up slovenskega izvirnega tako prevajalskega kot raziskovalnega delovanja. Njegov prevod vseh treh knjig Aristotelove Retorike z obsežnim predgovorom, spremno besedo, komentarji ob samem prevodnem tekstu skupaj z ohranjenimi grškimi originali, bibliografijo in slovarjem kažejo na strog in hkrati privlačen metodološki pristop, čeprav se zdi tak koncept knjige zelo “težek”.

Hriberšek pripravlja v okviru Založbe ZRC SAZU prevod celotnega Naravoslovja Plinija Starejšega. Doslej so izšle že tri zelo obsežne knjige.

Zdravko Zupančič

Šola govorništva Marka Fabija Kvintilijana je prav tako zajetna in pomembna, čeprav je nastala nekaj stoletij kasneje. Prevajalec Matjaž Babič je v spremni besedi podrobneje predstavil tako Kvintilijana kot njegovo delo in vpliv; njegov najslavnejši učenec je bil Plinij Mlajši, morda pa se je  govorništva pri njem učil zgodovinar Kornelij Tacit.

Kvintilijan je govorniško vzgojo poučeval dvajset let,  nastopal je še kot sodni zagovornik. O razmerah v tedanjem Rimu, na primer o posmehljivem odnosu Seneke Starejšega do učiteljev govorništva, poimenovanih sholastici, o slogovnih značilnostih javnega nastopanja, vplivu starejših avtorjev (Katon Starejši, Ciceron, Plavt, Terencij), o strukturi javnih deklamacij z novo odkrito sklepno mislijo, poimenovano reklo, pa o pojavu novih in mlajših avtorjev in mojstrov govorništva…govori Babič. Njegova je na primer opomba, da je že Seneka Starejši imel  Cicerona za nedosegljiv zgled govorništva, s čimer pa se je strinjal še Kvintilijan. Cesar Vespazijan je ustanovil mesto latinskega in grškega učitelja govorništva z visoko letno plačo in s tem priznal pouku govorništva poseben pomen v rimskem šolstvu.

Kvintilijanova Šola govorništva je imela skozi stoletja velik vpliv. Glavna Kvintilijanova želja je bila vzgojiti popolnega govornika, kot ga je v svojih govorniških delih naslikal Ciceron.

Vsekakor pa ni retorično vprašanje, ali je bolje biti pošten in slab govornik, ali velik politik, lažnivec… celo  svetovni zločineca, a  dober govornik? Rekli boste: odvisno je, kam te tak govornik pripelje.

Morala retorike od Aristoleta preko Kvintilijana do danes je: boj se odličnih govornikov! Politikov pa še posebej: ko jih poslušaš, imej sredi njihove patetike v žepu revolver “na gotovs”.

Marijan Zlobec