Medtem ko sem poslušal Dunajske filharmonike pod dirigentskim vodstvom Daniela Barenboima, ki je v polem dunajskem Musikvereinu dirigiral Smetanovo Mojo domovino, se v Ljubljani še noče razplesti drama simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije.
Daniel Barenboim v Musikvereinu, vse fotografije Marijan Zlobec
Barenboim je “zvezdniški dirigent”, čeprav v bistvu ne zna dirigirati in bi pri našem profesorju dirigiranja na Dunaju težko opravil izpit, a je že tako, da so nekateri profesorji, drugi pa dirigirajo, čeprav nimajo “patenta”.
Če rečem, da me je Barenboim kot dirigent kdaj navdušil, je bilo to kvečjemu pred kakimi dvajsetimi in še več leti v Bayreuthu, ko je dirigiral Nibelungov prstan in Tristana in Izoldo.
Tokrat si je izbral Smetanov cikel Moja domovina.
Zakaj slovansko glasbo, ko pa ni niti malo Slovan in bi si upal trditi, da niti od daleč ne ve, kaj je slovanska duša, ve le sam. Smetana prav gotovo ne združuje ne Palestincev ne Izraelcev.
Ta cikel je v decembru že izvajal in je poldrugo uro dolgo kompozicijo naštudiral tako, da jo je z Dunajskimi filharmoniki dirigiral na pamet. No, z Dunajčanmi pa bo odšel z Mojo domovino na kratko evropsko turnejo še v Pariz (Théâtre des Champs-Élysées, 20. decembra) in Köln (Philharmonie, 21.decembra). Tik pred Dunajem, kot rečeno, pa je Mojo domovino dvakrat dirigiral še v Berlinu s svojim orkestrom Staatskapelle Berlin, pri katerem je generalni glasbeni direktor. Zanimivo pa je, da je bil en koncert v dvorani Berlinske filharmonije (bivši Zahodni Berlin), eden pa v Konzerthausu (Vzhodni Berlin).
Zanj to ni problem, saj ima fotografski spomin. Vprašanje interpretacije nastopi, ko je treba razumeti in občutiti slovanski sentiment, praško romantiko, željo po svobodi, prebujanju nacionalne kulture in češke samobitnosti, neodvisnosti…, vsega, kar Barenboim ne občuti v taki meri, kot Čehi sami.
Barenboim je tehnično povprečen dirigent, interpretativno že precej mehanski, na posameznih mestih izpraznjen in brez čutenja Smetane kot človeka neizmerne nacionalne simbolike, ljudsko povezovalnega značaja, animiranja, prebujanja samozavesti in nacionalnega prepričanja, da je za avtonomijo lastnega naroda vredno storiti še več, da ne rečem vse. Spomnimo se na njegovo uverturo k Prodani nevesti, ki je že kot karakter ali žanr sijajna, a se je boje izvajati celo slovanski orkestri, pa je ena naboljših opernih uvertur na svetu in vseh časov.
Slovenski kontrabasist Iztok Hrastnik
Barenboim pravzapav razume le to, da se mora izkazati on, kot nekdanji čudežni deček, ki je od svojega prvega koncerta vzdržal še šest desetletij in več. Filharmoniki so sredstvo in cilj, vsebina pa je drugod.
Dirigentova interpretacja je precej linerana, na posameznh mestih kar malo wagnerjanska, dirigent se boji slovanske vznesensti, romantike, poskočnosti, ne ve, kako se folklorno pleše, kontrastov je malo, vsebina ni identificirana, zgodovina še manj.
Če bi rekel, da je Smetana zastarel, bi s tem negiral v bistvu slovansko romantiko kot epoho nacionalne konstitucije in osvoboditve. Barenboim ne ve, kaj je sentiment, pravzaprav mu je to nekaj tujega. Pri njem je vse resno, strogo, akademsko, vznesenosti ni, ker ni čutenja, ni domišljije in vizije, Dunajski filharmoniki igrajo, kot veste, lepo, imajo odlične soliste, a jih tu niti ni toliko kot kje drugje; na začetku dve harfi, malo klarinet, flavta.
Med šestimi stavki Moje domovine me ni prevzel nobeden. Bojim se, da Daniel Barenboim ni nikoli videl dirigirati Rafela Kubelika ali Lovra von Matačića, še posebej na otvoritvenih koncertih Praške pomladi.
Marijan Zlobec