Zaposleni v Slovenski filharmoniji so za 5. december izglasovali stavko, s katero zahtevajo spoštovanje pravic zaposlenih in prenehanje nespoštljivega odnosa in žalitev direktorja Slovenske filharmonije Damjana Damjanoviča in umetniškega vodje, dirigenta Uroša Lajovica. Vprašanje, ki se postavlja, ni povezano z datumom stavke, Miklavžev večer, ko dobivajo otroci darila, ampak z zamudo stavke, potem ko je na ministrsto za kulturo že v preteklih letih romalo kar nekaj delegacij članov orkestra Slovenske filharmonije in njihovega sindikata. Pa se ni zgodilo nič. Predvsem ministrice in manj ministri so se zamenjevali, ukrepov pa ni bilo.
Slovenska filharmonija pod vodstvom Uroša Lajovica na abonmajskem koncertu oktobra letos, foto Marijan Zlobec
Sedanjo napovedano stavko je soglasno podprl glavni odbor Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (Sviz), ki direktorja SF Damjanoviča opozarja, da njegove grožnje z izgubo ugleda Slovenske filharmonije, ki naj bi v primeru stavke in prekinitve sodelovanja z dirigentom znašala 100.000 evrov, pomenijo hud in nedopusten pritisk na stavkajoče. Ob tem so poudarili, da je pravica do stavke ustavna pravica in je delodajalec ne sme ovirati. Kot dodajajo, je “žuganje s finančno ovrednoteno škodo zaradi stavke v tem primeru pritlehen in nedopusten pritisk”.
Uroš Lajovic s Slovensko filharmonijo
Damjan Damjanovič je direktor Slovenske filharmonije občutno predolgo. Ugled Slovenske filharmonije je vidno upadel, Gallusova dvorana Cankarjevega doma pa je vse bolj prazna, praktično ni noben koncert že nekaj let razprodan. Za izboljšanje položaja niso naredili nič, razen da so študentom ponudili abonmaje po 30 EUR. Kritik njihovih koncertov noče skoraj nihče več pisati, lastna publiciteta je neznatna, odnos do izvirne sodobne slovenske ustvarjalnosti je tako rekoč odklonilen, kar izpostavlja odgovornost Uroša Lajovica.
V javnosti so že začeli krožiti glasovi o njegovih zelo visokih honorarjih za dirigiranje, medtem ko sam ne bo dirigiral v tej redni abonmajski sezoni (Modri in Oranžni abonma) nobenega še živečega slovenskega skladatelja, ampak samo mrtve ali pa dela, ki jih je že dirigiral poprej in jih pozna, namesto da bi se najbolj zavzemal za nastajanje in izvajanje novih del, zlasti mlajše in srednje generacije slovenskih skladateljev, ki v Slovenski filharmoniji spričo obeh omenjenih oseb ne vidijo nič drugega kot blokado in zid.
Slovenska filharmonija ima načeloma dober glasbeni kader, ki pa na koncertih ne pokaže tistega, kar bi lahko oziroma celo moralo.
Zanimivo je, da zaposleni, ki so odhajali na ministrstvo že veliko poprej, ko je bila “v igri” domnevna korupcija glede Damjanovičevega profesionalnega odnosa do partnerice Sabine Cvilak in honorarji za njene številne nastope s SF, javnosti o tem niso obveščali, čeprav sem sam na primer marsikaj vsaj posredno izvedel. Dokumentov niso želeli kazati, ker so zaupali v verodostojnost ministrstva za kulturo, ki v celoti zagotavlja denar za delovanje javnega zavoda.
Damjan Damjanovič je nasploh redko na svojih abonmajski koncertih, zlasti ga ni ob petkih, kar pomeni, da ni v službi, saj je spremljanje vseh koncertov službena obveza.
Biti tiho je kajpada nesmisel. Žal se kaže, da minister Anton Peršak ne ve, kaj narediti, a naj mu namignem, da mora takoj zamenjati najprej Damjana Damjanoviča, posledično pa še Uroša Lajovica. Lajovic namreč ni bil imenovan po “ministrski poti”, ampak ga je kot svojega pomočnika izbral kar Damjanovič sam, misleč, da si bo zagotovil oblast in mir, Lajovicu pa dal proste roke glede programa in lastnega dirigiranja. “Počilo” je pri odnosu obeh do kolektiva, bi lahko na prvi pogled sklepal.
Ko bom dobil dokumente iz vrst članov Slovenske filharmonije, bom nadaljeval.
Stavka se bo začela v ponedeljek, 5. decembnra, ob 19. uri, ko se sicer začne vaja orkestra, in se bo končala ob 21.30 po izteku časa, predvidenega za vajo.
Marijan Zlobec
6 odzivov na “S stavko v Slovenski filharmoniji zamujajo več let”
Tik pred izborom g. Damjanoviča za direktorja SF me je Ministrstvo za kulturo izbralo na to mesto in to na osnovi zelo dobrega programa, ki bi ga podpisal tudi dandanes, ter po dolgotrajnem izbornem postopku, kjer sem se moral – izčrpno in vsebinsko – zagovarjati pred strokovno komisijo in dvakrat pred ministrico,
Žal nisem imel nobenih botrov, zgolj znanje in delovne izkušnje (tudi večletne na vodstvenih položajih v podjetjih), izobrazbo, kulturno razgledanost, dolgoletne svetovljanske izkušnje z že vzpostavljenimi nekaterimi povezavami (zlasti v Parizu, pa ne samo z Globokarjem in Matičičem, temveč tudi s tujci), izvrstno znanje treh pomembnih tujih jezikov, entuziazem in – ne nazadnje – absolutni posluh ter precej konkretnih glasbenih in glasbeno-publicističnih izkušenj. Takratni “Svet SF”, na čelu katerega je bila upokojena knjižničarka iz Nove Gorice, je moje imenovanje zavrnil in Ministrstvo ni moglo preko sklepa sveta. Pri tej raboti so, se mi zdi, določeno vlogo odigrali tudi sindikati (podrobnosti me niti ne zanimajo).
Na osnovi te izkušnje je Ministrstvo kmalu nato spremenilo Zakon o uveljavljanju javnega interesa v kulturi, kjer je Svetu SF odvzelo nerazumne pristojnosti. Seveda pa je bilo zame prepozno. Na ponovljeni razpis, na katerem je bil izbran g. Damjanovič, se nisem več javil, saj premorem določeno mero samospoštovanja.
Ko danes gledam na vse skupaj, mi seveda še zdaleč ni žal, mi je pa iskreno žal za SF, pa naj izpade to še tako prepotentno. Se pač brez lažne skromnosti zavedam, kakšni so bili moji potenciali in kaj bi s SF in njenim orkestrom lahko naredil, če bi to možnost imel.
Zdaj imam pač – ob kar uspešni karieri v evropskih inštitucijah – druge projekte, ki že začenjajo prinašati lepe sadove.
Večina umetnikov se visoko ceni. Mislijo si, da so najboljši. Tudi gospod Kravos.
Popolnoma nesprejemljiv pa je način odstavljanja umetniškega direktorja gospoda Lajovica.
Tako, kot ga je najverjetneje nastavila neka strokovna komisija, ga mora tudi odstaviti.V nobenem primeru pa nimajo pri odstavitvi kaj iskati sindikati. To kaže, kako globoko je Slovenija še v komunizmu. Sindikati so politična organizacija, v Sloveniji celo politikantska. Preko sidnikatov politikantsko ozadje vodi Slovenijo. To pa je nedopustno. Rezultati so vidni na vsakem koraku.
Spoštovani/a APM,
Prosim, če me ne omenjate v svojih pripombah ali komentarjih.
Zakaj to prosim?
Zato, ker vam je v eni sami kratki vrstici uspelo ustreliti dva velika kozla, vsaj kar se mene tiče (ostalega pa raje ne bi komentiral, je pa približno v istem stilu):
1. Nisem umetnik in nagibam se celo k prepričanju, da na vodstvenih (menedžerskih) mestih umetniki običajno naredijo več škode kot koristi (kar bi se verjetno dalo tudi argumentirati s konkretnimi primeri, vendar za kaj takega nimam niti časa niti posebnega interesa).
2. V črno-belem (ali morda črno-rdečem) pretiravanju, tako značilnem za intelektualno in kulturno zaostala okolja, vam nikakor ne uspe ločiti med “najboljši” (kar je seveda vaša osebna projekcija, ki nima podlage v temu, kar je zapisano) in med “boljši od”, kar bi bilo lahko v tem primeru merodajno. Da bo morda bolj jasno: takole na pamet ocenjujem, da bi se celo v Sloveniji našlo na desetine, morda na stotine ljudi, ki bi SF vodili bolje kot dosedanji direktor.
Ob puščici, ki sem jo sprožil, sem lahkomiselno mislil na kulturinka, pisatelja, pesnika in zamejskega publicista, za kar se mu globoko opravičujem.
Kljub vsemu pa menim, da je bila ost sprožena za pravi namen.
“Pravi” Marko Karvos namreč trdi, da je za vodenje SF možno v Sloveniji najti na desetine dovolj sposobnih. To je prenapihnjeno, domišljavo. Najverjetnje je nabor razširil samo zato, da vsaj upa, da ga bo nekdo med desetinami prepoznal za kandidata. Menim, da bi lahko bil zelo vesel, če bi ga po pomoti uvrstili med deseterico kandidatov, nikakor pa si ga ne predstavljam, da bi lahko zasedel mesto direktorja. No, v Sloveniji je vse mogoče, saj pri izbiri ne veljajo strokovna pravila in ocene, temveč le veze in poznanstva, morda pa celo pomote, kakršno sem sam zagrešil.
Da pa gre pri vsej zadevi za debelo intrigo, se kaže v tem, da se v povsem strokovno zadevo vpleta sindikat. Ali se Slovenija še vedno ni odlepila od kvarnega komunizma?
Spet, tokrat zadnjič, odgovarjam APM, pa ne zaradi nje ali njega, saj mi je vsakršna razprava na taki ravni tuja in se je izogibam, temveč zato, ker tole morda bere še kdo in vsaj nekaj blata, ki ga kdo nate odvrže, se te neizogibno prime (kar so dobro vedeli najbolj prosluli propagandisti).
Spet se je konkretno pokazalo, na kakšni ravni je funkcionalna pismenost v Sloveniji, saj APM že spet ne zna niti prebrati napisanega (tu mislim na tisto mojo opazko o desetinah ljudi, ki bi SF nedvomno vodili bolje kot dosedanji direktor, niti besedice pa nisem rekel o tem, ali so ali niso “dovolj sposobni”).
Prenapihnjeno, domišljavo, neokusno in osebno žaljivo pa je natolcevanje o moji morebitni novi kandidaturi. To je seveda spet osebna projekcija APM (ki kaže na njegov intelektualni domet). Naj APM enkrat za vselej potolažim: po tisti izkušnji pred mnogo leti mi niti na kraj pameti ne pade, da bi znova kandidiral za mesto direktorja SF (ali za kakšno drugo podobno funkcijo pod Alpami). Kot sem omenil že v prvem komentarju, sem Slovenijo, kot na tisoče sposobnih in uspešnih, zapustil kmalu po neuspešni kandidaturi in se ne mislim več vračati drugače kot turist ali poslovno.
SF ima tako vodstvo, kot si ga zasluži, in Slovenija tako SF, kot si jo zasluži. To je vsa – zame precej žalostna – resnica. In samo zato sem se oglasil.
Sapienti sat.
[…] https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/11/30/s-stavko-v-slovenski-filharmoniji-zamujajo-vec-let/ […]