Dunajski festival Wien Modern je ob osemdesetletnici nemškega skladatelja Hansa Zenderja pripravil tridnevne prireditve z muzikološkim oziroma interdisciplinarnim simpozijem in serijo koncertov. Obiskal sem dva koncerta v kompleksu Semperdepot.
Devetdesetletni Friedrich Cerha, vse fotografije Marijan Zlobec
Hans Zender se mi je pokazal kot razmišljujoč intelektualec v glasbi. To se je opazilo že v prvi komoziciji, Ein Wandersann…zornig (Hölderlin lesen V) iz leta 2012 za dramsko igralko in harmoniko. Hölderlinov tekst sicer ostaja recitiran, a se vendarle spogleduje s tistim, kar so v glasbi odkrili že pred sto leti. Artikulacijo govora z željo po akcentuirani, skoraj peti interpretaciji, v kateri ima igralka povsem prosto možnost svojega podajanja pesmi. Tu je bila igralka Salome Kammer, na harmoniko pa je igral Krasimir Sterev. Naj pripomnim, da sem tu imel asociacijo na skladateljsko ustvarjanje našega interpreta na harmoniki Luke Juharta.
Salome Kammer
Druga Zenderjeva kompozcja Denn wiederkommen… Hölderlin lesen III iz leta 1993 za dramski glas in godalni kvartet, prav tako na Hölderlinvo poezijo, je pokazala, kako dolgo se skladatelj ukvarja tem slavnim romantičnim pesnikom, ki pa v njegovi glasbeni interpretaciji učinkuje povsem antiromatično, tako rekoč karikirano ali nasprotno, a vseeno sveže, dodelano, premišljeno, izpiljeno. Glas iste interpretinje dominira v dramskem izrazu, pa tudi mimiki in deloma gestikulaciji in v nekaj trenutkih preide v celostno dramsko držo osebe kot psihofizične in duhovne identitete.
Da pa ne bi slavili samo Hansa Zenderja, so vmes na prvem večeru počastili še devetdesetletnico slavnega avstrijskega skladatelja Friedricha Cerho. On je prišel na koncert, tako kot še na nekaj drugih svojih predstavitev, poslušat izvedbo Acht Sätze nach Hölderlin – Fagmenten za godalni sekstet iz leta 1995. Cerha je prav tako angažiran okrog Hölderlina, samo da je njegovih osem stavkov v posrečeni kombinaciji šestih godalcev vsebinsko bolj zvočnih, gostejših, brez igralca s svojo deklamacijo. V bistvu smo na koncertu bolj poslušali dvajset let stare kompozicije; moderne, takrat sodobne in aktualne, izčiščene.
Bernhard Günther in Friedrich Cerha
Drugi koncert je prav tako dal poudarek Hansu Zenderju, a je odkril še dva druga skladatelja; vse bolj znaga in priznanega italijanskega modernista Giacinta Scelsija in Klausa Huberja.
Nastopajoči je bil slavni dunajski ansambel Klangforum Wien s svojim drigentom Emiliom Pomaricom.
Tu bi se najprej vprašal, kaj je na tako skrbno profiliranih dveh koncertih delala kompozicija za kontrabas solo švicarskega skladatelja Klausa Huberja Ein Hauch von Unzeit VII iz leta 1972? Je sicer stara avantgarda, a vseeno v svojih dvajsetih minutah pokaže premlo, tako po inveciji kot uporabi kontrabasa in solista, edinega interpreta.
Hans Zender je prispeval tri kompozicije: LO-SHU I za tri flavte, tri violončele in tri tolkalce iz leta 1977. Skadatelj je pokazal svojo inventivnost pri zvočnih dialogih znotraj uporabljenih inštrumentov. V drugi kompoziciji 4 Enso (LO-SHU VII) za dve inštrumentalni skupini iz leta 1997, ki je šelel sedaj doživela svojo avstrijsko praizvedbo, je skupini razdelil na polovico na odru, druga pa je igrala daleč zadaj in zunaj dvorane kot odmev in dialog hkrati.
Dirigent Emilio Pomarico
Najboljša njegova kompozicija je bila FÜRIN NO KYO, napisana za solo sopran in klarinet ter ansambel iz let 1988/1989. Za razliko od zgolj dramskega nastopa je tu dal sopranistki večje glasovne možnosti in to se je močno poznalo. Nauk; recitacija v glasbi ni dovolj.
Olivier Vivares in Claron McFadden
Vendarle pa je bila najzanimivejša kompozicija Giacinta Scelisja Anahit, lirski poem na ime Venus za violino in osemnajst inštrumentalistov iz leta 1965. Scelsi piše gosto, čuti zvok in njegove razsežnosti, je hkrati moderen in italijansko pastozen, morda celo moderno mediteranski. Ne tipa, ne raziskuje, eksperimentira, ampak takoj zadane svoj stil in ga drži do konca približno petnajstminutne kompozicije.
Ogromno je še izzivov sodobne glasbe, moderne, mednarodne, nacionalne…Koliko desetletij bo še minilo, da se bo napravil nekakšen izčiščen izvajalski “kanon” ?
Marijan Zlobec