Slavni madžarski skladatelj Peter Eötvös je poleti na Salzburških slavnostnih igrah dočakal krstno izvedbo svojega oratorija Halleluja – Oratorium balbulum, štirih fragmentov za mezzosopran, tenor, pripovedovalca, zbor in orkester. Kompozicija je nastala v koprodukciji še z dunajsko Koncertno hišo in festivalom Wien Modern. Ker so kompozicijo v Salzburgu izvedli Dunajski filharmoniki, so jo še na Dunaju. Dirigiral je sam skladatelj Peter Eötvös.
Peter Eötvös, vse fotografije Marijan Zlobec
Tekst je napisal naš prijatelj, madžarski pisatelj Peter Esterhazy, s katerim smo se družili na Krasu, žal letos spomladi nenadoma preminuli, večkratni nagrajenec in dobitnik mnogih mednarodnih nagrad, med drugim je bil tretji nagrajenec Vilenice in pogost ter drag gost v Sloveniji. To je bil čas začetkov Vilenice proti koncu osemdesetih let, ko še ni padel Berlinski zid in Slovenija še ni bila samostojna država. Njegov tekst je v nemščino prevedel György Buda.
Približno petinpetdesetminutna skladba je bila pravzaprav naročilo Salzburškega festivala, Wiener Konzerthaus v sodelovanju z Wien Modern, ob podpori Ernst von Siemens Foundation, Müpa Budapest – Palace of Arts Nonprofit Ltd, WDR in ACHT BRÜCKEN / Musik für Köln, Tonhalle-Gesellschaft Zürich, Sydney Symphony Orchestra, kar delu zagotavlja še več izvedb. Prva bo že na gostovanju v Budimpešti. Prihodnje leto sledijo tri izvedbe marca v Zürichu z Orkestrom Tonhalle in aprila dve v Kölnu z Orkestrom WDR.
Dirigent in solista
V oratoriju nastopa mezzosopranistka kot Angel, tenorist kot Profet, pripovedovalec pa ima ozvočenje, torej mikrofon. Orkester ima veliko ali polno zasedbo, z dodanim klavirjem, celesto, harmoniko, dvema harfama, prav tako je predviden velik zbor najmanj 48 pevcev.
Iris Vermillion
Na Dunaju je nastopil Zbor Madžarskega radia. Isti zbor je pel v Salzburgu. Solisti so bili prav tako isti: Iris Vermillion, tenorist Topi Lehtipuu in pripovedovalec slavni avstrijski dramski igralec Peter Simonischek.
Topi Lehtipuu
Skladatelj je bil pod večjim vplivom pisatelja po njegovi vsebini kot po svojem glasbenem deležu. Zbor je ves čas v bistvu “refleksiven”; njegova ponavljajoča se vprašanja na vsakem izmed štirih začetkov fragmentov v bistvu kažejo relativizacijo problemov sveta, še posebej Evrope in seveda sto let po prvi svetovni vojni, v tekstu je omenjeno Sarajevo leta 1914, ko se zdi, da je še vse odprto.
Oratorijskost je bolj v citatnih povzetkih za zbor (Händel, Mozart, Bruckner, Musorgski), s katerimi želi Eötvös opozoriti, da se je nekaj “oratorijskega”, v smislu transcendentalnega že zgodilo in preseglo, medtem ko je sedanji čas, od tod pripovedovalec, pa tudi oba solista, Angel in Profet, po svoji bivanjski identiteti konvencionalno oratorijsko bolj vprašljiv; Esterhazy uporablja kratke stavke, polne vprašanj, nelogičnih misli in odgovorov, absurdnih besednih zvez, z vsadki večjezičnosti, banalnosti, grotesknosti, nekajkrat komičnosti, s čimer vsakega od treh nastopajočih postavlja v položaj, iz katerega se v oratoriju ne more rešiti na noben logično razvojni, pomensko prepričljiv, kaj šele kak vizionarski način. Esterhazy je videl, da z Evropo in svetom ni tako “preprosto”, a to oblikuje v svoj jezik, iz katerega bi potegnili nauk, da je ravno toliko res, kot ni res.
Aplavz za nastopajoče
Peter Eötvös je pravzaprav v tem tekstu začutil sebe, a je vendarle tekst predeksistenčni in je skladatelj pisal svojo glasbo nanj. Imel večji vpliv. Eötvös je Esterhazyja kajpada dobro poznal. Ujela sta se na točki določene konstantne “razcepljenosti”, v kateri izgubljata svojo pričakovano identiteto celo Angel in Profet, on še bolj s svojim recitatorskim jecljanjem.
Eötvös v svojem sorazmerno dolgem delu ni napisal nekega modernega oratorija v idejnem ali ideološkem smislu; klasični oratorij je ilustracija religiozne in večnostne vsebine, moderni pa ima Alelujo, Halleluja, bolj kot citat zgodovine v nakazovanju sedanjega absurda.
Pripovedovalec ima v kompoziciji predolgo in premočno vlogo, ker je njegova literarizacija z odsotnostjo glasbe nepotrebna, bolje bi bilo, če bi ga skladatelj uglasbil, mu dal basovsko ali baritonsko glasovno podobo. Čim začne v kompoziciji nekdo recitirati, pomeni, da skladatelj nečesa ni znal in obvladal. So seveda tudi vezni teksti, kot pri Stravinskem (Oedipus Rex), a je tam “zgodbena” raven opisna in od glasbe ločena.
Peter Eötvös je moderen, a nekako ostaja manj izrazit glede na porabljen čas v svoji komoziciji. Ni opazil Esterhazyjeve pasti, ki je na eni bralski ravni literarna potegavščina, na drugi drobna zgodovinska reminiscenca, ki se začne z atentatom Gavrila Principa na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, konča s pripovedovalčevo omembo World Trade Centra in negotovostjo Evrope sploh, na tretji pa porazdelitev vlog in karakterja obeh vokalnih solistov in zbora v napoved nekakšnega odrskega dela (ponavljanje besede Scena). Uglasbiti ta v bistvu absurd je veliko težje kot ga literarno ustvariti. Nadgradnja je možna, kot je pokazal Eötvös, a je končni efekt manj prepričjiv od vloženih kompozicijskih in študijskih naporov. Tu najprej Dunajskih filharmonikov, zbora in solistov, ki pa so kompozicijo naštudirali že v juliju za Salzburg.
V drugem delu koncerta je najprej nastopil sam gostujoči odlični madžarski zbor s kompozicijo Friede auf Erden op. 13 iz leta 1907 za mešani zbor a cappella Arnolda Schönberga. Skladatelj je odlično obvladal zborvsko vertikalo, harmonijo; vse mu zveni polno, a je do Gurrelieder še kakih šest let. Dirigent je želel izkoristiti prisotnost odličnega madžarskega zbora, da končno nekaj zapoje, s čimer bi se kot skladatelj hkrati lahko vprašal, koliko je bil pevsko izkoriščen v lastni kompoziciji. Odgovor bi bil: ne dovolj.
Dunajski filharmoniki so si za konec izbrali še edini povsem do konca napisani, to je prvi stavek Desete simfonije Gustava Mahlerja Adagio, dolg približno triindvajset minut.
Mahler se je poslavljal v dolgih linijah in prepletanjih godal v melodijah, ki niso nič druega kot priprošnja, iskanje milosti, odpustkov in upanja po večnosti, dokler v mirnost ne vseka groza z najbolj drznimi akordi trobil in zatem s predirnim solom trobente: memento mori, spomni se smrti ali zavedaj se, da boš kmalu umrl. Groza me je in strah umreti. Ta Mahlerjev zelo kratek upor je posebnost v vsem njegovem simfoničnem opusu in dejansko spada samo na konec ustvarjanja. Stavek se vendarle konča s pomiritvijo, s spravo z življenjem.
Dunajski filharmoniki so se precej pomladili, v bistvu so že mlajši orkester od mnogih drugih, vse več je žensk. Modernizacija skoraj dvestoletne tradicije kaže, da bo Dunaj še dolgo v središču glasbene scene vsega sveta.
Marijan Zlobec