Odprtje Ribiškega muzeja v slovenskem Križu nad Trstom oziroma nad morjem je kot celovit slovenski pomorski in še posebej ribiški projekt mednarodnega pomena, tako za Slovence v zamejstvu, Slovence v matičnmi domovini kot za Italijane, ki podobnega muzeja niso ustvarili, niti nimajo zanj gradiva, saj gre za muzej, ki je Slovencem pisan na kožo; kaže njihovo preteklo življenje in delovanje ter ohranitev dokazov o slovenskem življenju ob obali, ki onih 42 kilometrov v Republiki Sloveniji podaljšuje na 72 kilometrov skupnega slovenskega morja.
Odprtje Ribiškega muzeja v Križu, foto Sandor Tence, FB profil
Muzeja po vsej verjetnosti ne bi bilo brez dveh slavnih, zagrizenih, nacionalno ponosnih in strokovnih sodelavcev, kot sta že legendarna ladijski konstruktor, inženir Franko Cossutta (Košuta) in pomorščak svetovnih morij, kapetan, zgodovinar, pisec številnih knjig, raziskovalec, predavatelj in odločen zagovornik vsega, kar se je ob slovenski obali s sovenskimi ribiči v preteklosti zares dogajalo in imamo o tem nešteto pričevanj, to je Bruno Volpi Lisjak.
Matična Slovenija se tega zamejskega podviga premalo zaveda, sicer ne bi poročila o odprtju muzeja v sinočnjem televizijskem dnevniku uvrstili na zadnje mesto, eno prometno nesrečo pa na prvo.
Slovenija sama je za celoten muzej v vrednosti 350 tisoč evrov primaknila borih dvajset tisoč, kar je eno tretjino zadnjih sredstev, ki jih je tržaška občina oziroma deželna uprava dodatno dala za izgradnjo vecejev za obiskovalce, ki bodo v Križ prihajali od vsepovsod.
Franko Cossutta, foto www.primorski.eu
Ribiški muzej Tržaškega Primorja dokazuje povezanost in stoletja dolgo tradicijo slovenskega bivanja na tem ozemlju in preživljanja z ribiško dejavnostjo, še posebej dragocenim lovom na tune.
Franko Cossutta je idejo ribiškega muzeja večkrat predstavil v Ljubljani, na primer v okviru shoda primorskih, še posebej kraških nekdanjih študentov na “začasnem delu v Ljubljani”. Prav tako Volpi ob predstavitvah svojih knjig v družbi žal že pokojnega kraškega in stanovskega kolege Jadrana Sterleta, ki je o slovenskem ribištvu v Tržaškem zalivu delal tako televizijske dokumentarne oddaje kot predstavil oba avtorja; Cossutto in Volpija Lisjaka. S tem je ideja muzeja postajala vse bolj javna in znana.
Jadran Sterle v pogovoru z Brunom Volpijem Lisjakom ob izidu njegove knjige Tržaško morje, foto www.primorski.it
Cossutta je v pogovoru za Primorski dnevnik na vprašanje, kdaj se je rodila zamisel za muzej odgovoril:”Leta 1969 sta pokojni Milo Košuta-Beljan in Drago Sedmak-Sedmakov na neki okrogli mizi o vinogradništvu izpostavila, da naša ribiška kultura ne sme v pozabo. Križ nujno potrebuje ribiški muzej, sta priporočila. Ne v Križu in niti v naši manjšini ni bilo zanimanja za takšno ustanovo. Danes bi rekli, da muzej takrat ni imel okrog sebe dovolj »kritične mase«.
Do sprememb je prišlo leta 2000 z ustanovitvijo Kulturnega društva Ribiški muzej Tržaškega Primorja. V ustanovni listini, ki so jo oblikovali v Trstu, je pisalo, da je muzej glavni cilj društva, hkrati pa še reševanje zgodovinskega spomina o bogati kulturni dediščini slovenskega morskega ribištva.”
Ribiški muzej v Križu, foto Sandor Tence, FB profil
Glavni ustanovitelji društva so bili Franko Cossutta, Bruno Volpi Lisjak, Vera Tuta Ban, Martina Repinc, Livio Pertot, Marino Košuta in Dušan Križman. Med ustanovitelji so bili Križani, Nabrežinci in Kontovelci, zastopniki treh naših ribiških vasi.
Iznajdljivi domačini so izbrali vas križ in najboljšo lokacijo s pogledom na morje. Glavnji zbiralec dokumentarnega gradiva je postal Volpi Lisjak, arhitekt Dario Jagodic je brezplačno izdelal načrt za muzej, ki ga je po njegovi smrti dokončal arhitekt Juri Zerjali (Jurij Žerjal). Temeljni kamen so položili že leta 2005, a je gospodarska kriza gradnjo tako rekoč onemogočila.
Kot pravi Cossutta, je gradnjo muzeja rešilo Združenje za Križ. Glavna njegova pobudnika sta podjetnika Valentino Cossutta in Elisabetta Birsa, ki sta največ prispevalo za muzej. Združenje za Križ se je rodilo z namenom, da bi spodbudilo gospodarsko, športno in kulturno življenje v vasi.
To se bo sedaj brez dvoma uresničilo, še posebej, če bodo znali promovirati muzej kot pomembno kulturno in turistično destinacijo za izlete šolske mladine iz vse Slovenije, pa seveda vseh drugih v okviru priljubljenih enodnevnih avtobusnih izletov po Primorski in v zamejstvu.
Bruno Volpi Lisjak, foto www.primorski.it
Ribiški muzej Tržaškega Primorja je edini etnografski in zgodovinski muzej na celotnem slovenskem etničnem ozemlju od Alp do morja, v katerem lahko spoznamo bogato zgodovino in kulturno dediščino slovenskega morskega ribištva. Ribiški muzej stoji poleg Kulturnega doma Alberta Sirka, kar je že drugi spomenik slovenstva. Osnovni namen društva, ki so ga ustanovili leta 2000, je namreč reševanje zgodovinskega spomina o bogati kulturni dediščini slovenskega morskega ribištva.
“V muzeju najdemo zanimive podatke o naših prednikih, ki so se z morskim ribištvom ukvarjali več kot tisoč let, torej od časov, ko so prišli z ruskih ravnin in se naselili tudi na obalah Jadranskega morja. Poleg stalne razstave edinstvenih predmetov, ki so jih nekoč uporabljali slovenski ribiči iz obalni vasi Barkovlje, Kontovel, Križ, Nabrežina, Devin in Štivan, si lahko v Ribiškem muzeju ogledamo tudi stare dokumente in risbe (celo iz srednjega veka) ter številne fotografije. Potrjujejo, da smo bili Slovenci nekoč ne samo poklicni ribiči, ampak tudi lastniki obale in priobalnega morja v zaledju Trsta. Žal so nas po prvi svetovni vojni povsem odrezali od morja, po drugi pa smo spet pridobili izhod na morje, a ostali brez Trsta in tisočletne slovenske obale, ki je zaradi političnih odločitev »vélikih« pripadla Italiji. Da ne bi pokvarili odnosov z zahodom, so v takratni Jugoslaviji iz zgodovinskih učbenikov izbrisali Trst, ki je bil v začetku prejšnjega stoletja največje slovensko mesto, tržaški Kras in tamkajšnjo slovensko obalo. Tako v matični domovini do postavitve muzeja nismo vedeli skoraj nič o tradiciji slovenskega ribištva v Tržaškem Primorju, o načinu življenja, ki je bil povezan z njo, o lovu na tune na slovenski način, o čupi, starodavnem drevaku naših prednikov, s katerim so pluli po morju, in še marsičem.
Največ zaslug za to, da je lep del slovenske obmorske zgodovine iztrgan pozabi, ima Bruno Volpi Lisjak, kleni Tržačan in upokojeni kapitan. 83-letni Lisjak že desetletja plast za plastjo odstira tančice tega pomembnega dela slovenske zgodovine. Bil je med ustanovitelji jadralnega kluba Čupa v Sesljanu in ko je v arhivih brskal za podatki o tem čolnu iz enega debla, je našel pravo zakladnico avstro-ogrskih dokumentov o slovenskem ribištvu. Tako je po brošuri o čupi (Čupa, prvo slovensko plovilo in drevaki) napisal še celo vrsto knjig, s katerimi želi Slovencem povrniti zgodovinski spomin; med njimi tudi Slovensko pomorsko ribištvo skozi stoletja od Trsta do Timave ter publikacijo O zgodovini in dediščini slovenskega morskega ribištva, ki je dopolnitev stalne razstave v Ribiškem muzeju, katerega pobudnik je bil…” (iz predstavitvenega teksta v Rodni grudi avtorice Edite Žugelj, 4.12. 2015).
Podelitev državnih odlikovanj; Bruno Volpi Lisjak se rokuje s predsednikom Borutom Pahorjem in Franko Cossutta (Košuta), foto www.up.-rs.si
Bruno Volpi Lisjak in Franko Cossutta (Košuta) sta za ozaveščanje o slovenski pomorski zgodovini iz rok predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja prejela medaljo »za zasluge pri razkrivanju pomena ribištva in pomorstva za slovensko zgodovino v Tržaškem zalivu ter pri gradnji in delovanju Ribiškega muzeja Tržaškega Primorja v Križu pri Trstu.« Kot so še zapisali v obrazložitvi priznanja: »Brez njiju muzeja ne bi bilo. Ideja, ki se je sprva zdela utopija, je danes resničnost. Ribiški muzej v Križu pri Trstu je postal ena najpomembnejših identifikacijskih točk slovenske narodne skupnosti v Italiji.«
Slovenski ponos, spodbuda mladim za naprej, zahvala rodovom za nazaj, možnost novih raziskav, objav, spominjanj, iskanja pričevanj in dokumenmtov, odprtost v svet, kot je ni pokazal še nihče, razen naših vrlih pomorcev, velikih svetovljanov.
Marijan Zlobec