Založba ZRC SAZU je na dopoldanski tiskovni konferenci predstavila paket novih knjig, pri čemer stopa v ospredje največji slovenski založniški podvig, to je izdajanje slovenskih klasikov ali Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev, zbirke, ki jo je leta 1946 ustanovil dr. Anton Ocvirk s Prvo knjigo Zbranega dela Srečka Kosovela.
Vladimir Bartol, foto wikipedija
Zbirka izhaja že natanko sedemdeset let in ji, upajmo, nikoli ne
bo konca, saj bodo slovenski klasiki vedno, le imen, vsaj vseh, še ne vemo. Nekateri bi se kajpada najraje kar sami uvrstili med klasike, nekateri so na svojo žalost napisali preveč, ob tretjih so težave z dediči, s četrtimi s cenzuro v dnevnikih ali pismih omenjenih imen, s petimi glede izbora urednika…Vsekakor bo pestro še desetletja.
Vladimir Bartol, foto www.politikis.si
Vladimir Bartol bo med najbolj zanimivimi. Spomnimo na svetovni odmev na francoski izid njegovega Alamuta, ki so mu sledili še drugi prevodi. Svetovni odmev je imela dramatizacija Alamuta, še posebej z uprizoritvijo na Salzburških slavnostnih igrah… Kdor bo zbral vse te odmeve, bo imel neskončno veliko dela. Alamut je bil namreč preveden že v več kot dvajset jezikov, med njimi v hebrejščino, arabščino, grščino, perzijščino, finščino, turščino, korejščino.
Vladimir Bartol je v svojem času veljal za magazinskega, freudovskega in pornografskea pisatelja (npr. Vrhunec duhovnih radosti, ZB 2). Kaj vse bodo razkrili njegovi dnevniki, se še ne ve oziroma jih pozna le malo ljudi, razen onih, ki so bili že objavljeni.
Bartol je izhajal iz pisateljske družine. Njegova mama Marica Nadlišek, poročena Bartol, je bila že do poroke uveljavljena pisateljica, potem pa se je nekako umaknila iz literature. Pisala je romane in kratko prozo. Njen mentor je bil Janko Kersnik. Po prvi svetovni vojni se je družina iz Trsta preselila v Ljubljano.
Bartol je študiral biologijo in filozofijo, v literaturo ga ni vleklo. Nanj sta vplivala filozofski mentor France Veber in plezalec, alpinist Klement Jug, ki se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni. Vladimir Bartol je bil tudi alpinist; v severni triglavski steni je plezal z Zorkom Jelinčičem in jo leta 1926 preplezal. Kasneje se je spametoval in je odkril geslo: Čuvaj svojo glavo!
Vladimir Bartol (prvi na desni) v družbi slovenskih literatov
Prva knjiga Zbranega dela Vladimirja Bartola je leta 2012 prinesla zbirko novel in krajše proze Al Araf iz leta 1935.
Drugi zvezek Zbranih del Vladimirja Bartola, ki je pod uredništvom Toma Virka izšel leta 2014, je zajemal krajšo prozo do leta 1935, večinoma objavljeno, nekaj pa je ostalo neobjavljene. Sledi logično nadaljevanje.
Marica Nadlišek Bartol, foto www.slovenska-biografija.si
Tretji zvezek Zbranih del Vladimirja Bartola tako prinaša avtorjevo krajšo prozo, ki je nastajala od konca leta 1934 oziroma začetka leta 1935 pa do konca druge svetovne vojne, in sicer v Beogradu in Ljubljani, delno morda tudi v Kamniku. Pretežni del sestavljajo novele, ki jih je Bartol nameraval objaviti v zbirki Med idilo in grozo, a mu to ni uspelo.
Matija Ogrin na predstavitvi Bartola, foto Marijan Zlobec
Bartolove pripovedi iz tega obdobja so praviloma daljše, oblikovno in slogovno so manj inovativne od zgodnejših, a zato bolj dodelane in bliže obliki klasične novele. Tudi idejno so praviloma nekoliko manj zaostrene, čeprav zvečine ostajajo v območju relativizma, amoralizma in makiavelizma, a tudi determinizma, ki pa so bolj organsko vgrajeni v posamezne like in njihova dejanja. Z nekaterimi besedili se Bartol celo približa naturalizmu.
V knjigi je kronološko po času nastanka objavljenih devet novel, zadnja napisana do 9. maja 1945, na dan vkorakanja partizanskih čet v Ljubljano. Osnova so objavljene novele in ohranjeni rokopisi. V knjigo pa niso vključena nedokončana in seveda neobjavljena besedila, ki pa jih urednik Tomo Virk vseeno predstavlja. Prav tako Dodatek k ZD 2.
Matija Ogrin je na predstavitvi knjige med drugim omenil, da gre za čas Bartolovega najbolj ustvarjalnega obdobja. Posebej je opozoril na variante Bartolovih literarnih tekstov, na širjenje rokopisov, na dve, tri variante, kar je moral urednik Virk upoštevati.
Matija Ogrin in Agata Tomažič
Naslednja knjiga bo prinesla Bartolovo še kasnejšo, to je kratko prozo po drugi svetovni vojni, zbrano v knjigi Tržaške humoreske.
Poseben zalogaj pa bo peta knjiga z Alamutom, saj se je pojavilo toliko svetovnih odmevov na več kot dvajset prevodov romana, da bo raziskovalno delo zelo mukotrpno, dolgotrajno in oteženo.
Ogrin je povedal, da še ne vedo, kako bodo to knjigo predstavili v ZD. Najprej bo treba zbrati kritike.
Vladimir Bartol je med drugo svetovno vojno na povabilo Josipa Vidmarja sodeloval z Osvobodilno fronto in postal drugi tajnik njenega Kulturnega plenuma. To pa je hkrati pomenilo, da bi moral spoštovati kulturni molk, a ga ni. Med drugim je sodeloval celo v OF nasprotnem Zborniku zimske pomoči z odlomkom iz Čudeža na vasi. Dal pa je še intervju za vodjo domobranske propagande, časopisnega urednika in vojaka, po emigraciji v Avstralijo še pisatelja Ljenka Urbančiča. Med drugim je na vprašanje, kako gleda na domobranstvo, odgovoril.”Večkrat me vprašujejo znanci, kaj mislim o domobranstvu, ki da “sodeluje z okupatorjem” proti “narodnoosvobodilni vojski”. Odgovorim jim vedno in povsod, da je pač to logična reakcija na nasilno delovanje OF. Sicer moram reči, da se nisem nikoli bavil s politiko, vendar je potrebno, da človek obsodi tisto, kar je pač obsojanja vredno.”
Po vojni ga kljub dvakratni prošnji niso hoteli sprejeti v Komunistično partijo in se ni znašel med najbolj priviligiranimi. Med vojno je preživel mirno, pisal, tako ustvaril dramo Empedokles in tri novele v značilnem stilu ali v literarnem načrtu svojih krassowitzijad. To so besedila, v katerih nastopa kot glavni junak dr. Krassowitz.
Bartol bo še gorak in težak zalogaj v slovenskih klasikih. Skupaj naj bi izšlo kar med deset in petnajst (s korespondenco) Bartolovih Zbranih del.
Marijan Zlobec