Po poletnem zatišju so se odprla vrata Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU z redno novinarsko konferenco, na kateri so predstavili kar osem novih knjig, ki so rezultati njihovega raziskovalnega dela, izdaja pa jih Založba ZRC. Letošnja bera knjig je s področij literarnih ved, jezikoslovja, zgodovine, arhitekturne teorije, narodopisja in migracijskih študij.
Naslovnica knjige Kraški kruh
Prava redkost je monografija Božidarja Premrla o vasi Kopriva in Brjah pri Koprivi z dolgim naslovom Kraški kruh. Vas Kopriva – njeni kamnolomi in kamnarji, ki jo je izdal Inštitut za slovensko narodopisje. To je že njegova sedemnajsta knjiga, objavil pa je še precej razprav in člankov o stavbni in kulturni dediščini na Primorskem, še posebej o stavbni zgodovini cerkva, o nabožnih kamnitih znamenjih in križih ter o njihovih ustvarjalcih, zidarjih in kamnosekih, o kamnolomih, na kratko o kulturi kamna in kamnarski dejavnosti vseh vrst.
Božidar Premrl, foto Marijan Zlobec
Če nekoliko poenostavimo, lahko v Premrlovih knjigah sledimo nekakšni kronološki rdeči niti od vštetega sedemnajstega do dvajsetega stoletja. Svojo prvo knjižico je posvetil kamnoseškim in zidarskim mojstrom Felicijanom iz Rodika, ki so delovali v 17. in 18. stoletju in jih poznamo predvsem po cerkvenih delih.
Kasneje je temeljito predstavil tomajskega kamnoseka Pavla Puppisa iz 19. stoletja, ki je sklesal med vsemi primorskimi kamnoseki največ kapelic, posejanih po Krasu in širši okolici, in še njegove potomce, ki so se ukvarjali s kamnoseštvom še v dvajsetem stoletju.
Devetnajsto in dvajseto stoletje je obširno zastopano z razvejeno kamnarsko rodovino Guštinov, ki se je iz prvotnega gnezda na Repentabru razpeljala v Sežano, na Opčine in v Griže na Vrheh. Knjigi je dal naslov Podpisano s srcem po posebni obliki srca v Jezusovem monogramu IHS, ki je tako značilna za mojstra Matevža Guština iz Griž, da jo lahko štejemo za njegov podpis.
Knjiga o vasi Kopriva, njenih kamnolomih in kamnarjih se prav tako nanaša na devetnajsto in dvajseto stoletje; v primeri s prejšnjo, ki je saga o eni kamnarski rodovini, pa je v njej poudarek na vseh kamnarjih, se pravi kamnolomcih, kamnosekih in kamnolomskih težakih in težakinjah v vasi Kopriva in sosednjih Brjah ter o kamnarjih iz številnih drugih kraških vasi, ki so hodili delat v koprivske kamnolome, predvsem v kamnolom Kopriva na Kremeniku. V njej je kar 235 njihovih življenjskih zgodb oziroma delovnih biografij. Vsi so predstavljeni z natančnimi življenjepisnim podatki iz arhivskih virov, o nekaterih izmed njih pa je bilo zbrano in v knjigi zapisano tudi bogato ustno izročilo. Poleg tega obravnava raznovrstne vidike kamnarstva in kulture kamna v tem pomembnem kraškem kamnarskem središču in na njegovem vplivnem območju v zadnjih dveh stoletjih.
Božidar Premrl je s svojo knjigo Koprivo naravnost poveličal.
Na Kremeniku leta 1950: plac z glajzom za vagončke, industrijski tir, na katerega je pripeljala lokomotova z vagoni, obdelani bloki, pripravljeni za nakladanje. V ospredju špǝntači obdelujejo surove bloke kamna, fotografija iz knjige.
Uvodnemu zemljepisnemu in zgodovinskemu orisu obeh vasi, ki umeščata tamkajšnjo kamnarsko dejavnost v prostor in čas, sledijo opisi krajevne arhitekture in njenih značilnosti ter kamnoseških izdelkov in znamenitosti, s posebno pozornostjo do vklesanih napisov in oseb, o katerih govorijo. V tem in drugih poglavjih pisec vrača avtorska imena doslej pretežno anonimnim kamnoseškim dosežkom, ki so bistvene in reprezentativne sestavine naše nepremične in premične kulturne dediščine, in prav v tem je ena največjih vrednosti te knjige.
Pri opisih številnih kamnolomov v okolici Koprive in Brij je poudarek na njihovi zgodovini in tradicionalnih načinih pridobivanja in obdelovanja kamna. Zelo obširno je prikazana zgodovina kamnoloma Kopriva, ki je imel še posebno pomembno vlogo za življenje in delo številnih Kraševcev v času po drugi svetovni vojni. Dodani so še opisi izdelkov iz koprivskih kamnov in del koprivskih kamnarjev v drugih krajih Primorske in Slovenije ter obsežen slovar narečnih in žargonskih besed.
Delo v neznanem kraškem kamnolomu: spredaj težaki, ki nakladajo odpadno kamenje v nečke in ga odnašajo iz jame, na sredi kamnolomec s štango, fotografija iz knjige.
Avtor je povedal, da je gradivo za knjigo zbiral petindvajset let, od leta 1990, ko je prvič obiskal Koprivo. Zapisoval ga je pri starejših domačinih, ki so delali v kamnolomih ali kamnoseških delavnicah, in tistih, ki so znali pripovedovati stara izročila. Poleg Koprive in Brij je obiskal še mnoge druge kraške vasi in se pogovarjal z ljudmi, ki so hodili delat v koprivske kamnolome, predvsem v kamnolom na Kremeniku. Prav tako je pregledal vse kraške župnijske arhive, tako da je postal pravi arhivski molj, nekaj zanimivih podatkov o kamnarstvu in kulturi kamna pa je našel tudi v strokovnih in informativnih člankih ter v leposlovnih delih.
Kamnoseki pod kamnoseško lopo v kamnolomu Kopriva na Kremeniku leta 1950, fotografija iz knjige.
Božidar Premrl je na novinarski konferenci tudi zadovoljno oznanil, da je knjiga že skoraj pošla; na voljo je le še nekaj deset izvodov. Prvič je bila predstavljena v Koprivi na nedeljo 24. julija ob praznovanju župnijskega zavetnika svetega Elije, ki sicer goduje 20. julija, nato pa še 10. septembra v Dutovljah. V Koprivi, kamor so bili povabljeni poleg vseh gospodinjstev v Krajevni skupnosti Dutovlje, v katero spadata Kopriva in Brje, še številni drugi Kraševci, ki so tako ali drugače prispevali k nastanku te knjige, je bilo prodanih kar 150 izvodov knjige in še več bi jih, če bi jih pripeljali več iz Ljubljane. Še ena predstavitev bo 1. oktobra na grajskem dvorišču v Štanjelu, kjer bodo slovesno odprli letošnje Dneve evropske kulturne dediščine.
Cerkev sv. Elije v Koprivi, foto Božidar Premrl
Še bolj kot s prodajo knjige, s katero so bili založbi praktično že povrnjeni stroški tega obsežnega dela, je Premrl zadovoljen s sprejemom knjige pri bralcih. O tem še posebej priča pismo bralke iz vrhovske vasice med Krasom in Vipavsko dolino, ki ga je prebral ob koncu svoje predstavitve v atriju Znanstvenoraziskovalnega centra:
“Spoštovani, namesto da bi zdaj kot pridna slovenska gospodinja vabila družino na nedeljsko kosilo, čepim tu z mojim ajpedom in berem vašo knjigo. Moja mama mi je rekla, da me je zametlo in da sem pozabila na vse drugo.
Hvala. Ne morem si predstavljati, koliko vztrajnosti in predanosti je za vsem tem, kar zdaj berem. Tako lepo je napisano. Vem, da bodo Vaše knjige brali in citirali še stoletja. Zadnji trenutek ste uspeli za vedno ohraniti spomin na čas, ki je tako drugačen od današnjega.
Napisali niste samo kronike, bere se kot oris življenja in razmišljanja tistega časa.”
Lastniški pil pri Markotovih na začetku Koprive, foto Božidar Premrl
Božidar Premrl se je rodil 3. februarja 1947 v Vipavi. Po šolanju na gimnaziji v Novi Gorici je diplomiral iz primerjalne književnosti in slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kasneje pa je tam vpisal še magistrski študij na oddelku za etnologijo in prijavil nalogo o kamnarstvu na gornjem Primorskem.
Odtlej se že več kot četrt stoletja posveča predvsem raziskovanju kamnite dediščine in njenih ustvarjalcev na celotnem območju Primorske, tudi onkraj meje med Slovenijo in Italijo. Pri tem se še posebej ukvarja z napisi v kamnu, kamnoseškimi in svetimi znamenji, s stavbami s skrilnato kritino in s stavbno zgodovino primorskih cerkva in zvonikov, s čimer posega tudi na področje umetnostne zgodovine.
Pogled s pokopališča proti cerkvi sv. Elije. Ob steni nove mrliške vežice zadaj desno so pietetno razvrščeni lepi stari nagrobniki, dela domačih kamnosekov, foto Božidar Premrl.
Za Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, kjer je delal v zadnjem obdobju, je v letih 2003 in 2005 napisal dva elaborata o stavbah s skrilnato kritino z naslovom Kamnita strešna kritina stavb na Primorskem in izvor gradiva zanjo.
Božidar Premrl, foto Marijan Zlobec
Kot rečeno je napisal že sedemnajst knjig. Po časovnem zaporedju si sledijo takole:
Po poteh mojstrov Felicijanov iz Rodika na razkrižju treh svetov: Brkinov, Krasa in Istre (2005); Turni, teri, lajblci, preslice. Zgodbe zvonikov s Krasa in okolice (2007); Cerkev sv. Kancijana in tovarišev v Škocjanu, njena stavbna zgodovina in napisi, v zborniku Pričevanja škocjanskih kamnov in Škocjancev. Ob štiristoletnici cerkve sv. Kancija, Kancijana in Kancijanile v Škocjanu (2007); Kladvo Pouleta Hadasovega. Kamnosek Pavel Puppis – Hadasov iz Tomaja in njegova dela (2008); Cerkev sv. Brikcija pri Naklem (2010); Župnijska cerkev sv. Štefana mučenca v Brezovici in njena stavbna zgodovina. Ob štiristoletnici njene prve znane obnove (2010); Cerkev sv. Neže v Krajni vasi na Krasu (2011); Briški teri. Zgodbe cerkva in zvonikov v Brdih (2011); Cerkvi sv. Mihaela in sv. Jurija in nabožna znamenja v Šmihelu pod Nanosom (2011); Cerkev sv. Valentina v Črnem Kalu. Ob stoletnici njene dograditve (2012); Cerkev sv. Jurija pri Taboru nad Bačem pri Materiji in njena zgodovina; Nekdanje gospodarsko in versko življenje Krašánov v luči urbarjev cerkve pri Taboru, v zborniku Cerkev sv. Jurija in Tabor med Brkini in Krasom (2012); Podpisano s srcem. Kraška kamnoseška rodovina Guštinov skozi stoletja. Repentabor – Sežana – Opčine – Griže na Vrheh (2014); Po poteh kamnitih križev v Pivki in okolici (2014); Kamnoseki Pupis v Kazljah in njihova dela (2015); Kladvo Pouleta Hadasovega. Kamnosek Pavel Puppis – Hadasov iz Tomaja in njegova dela. Post festum II (2015); Kamniti križi na Pivki in v Košanski dolini (2016); Kraški kruh. Kopriva na Krasu – njeni kamnolomi in kamnarji (2016).
Skedenj Gorenjih Vrabcovih, krit s slamo, stranska zida in privzdignjene svisli pa s škrlami, foto Milko Matičetov, 1950, fototeka Slovenskega etnografskega muzeja.
Marijan Zlobec