Začetek nove sezone v ljubljanski Drami SNG prav gotovo ni mogel navdušiti nekogar, ki ima bolj izostren okus in dolgoletne izkušnje z gledališčem, čeprav zgolj kot obiskovalec. Osrednji slovenski teater mora izkazati višjo kulturo, kot smo ji bili priča na sinočnji premieri Goldonija in njegove prvič prevedene (Jaka in Srečko Fišer) gledališke igre, če misli, da je to celo komedija, naj bo tudi po njegovem, Zaljubljenca.
Sklepni aplavz po predstavi Carla Goldonija Zaljubljenca, vse fotografije Marijan Zlobec
Pravzaprav ne vem, kdo naj bi bila ta dva zaljubljenca, kajti v izvirniku je naslov Gl’innamorati, torej Zaljubljenci. V igri bi bilo zaljubljencev lahko celo sedem, kot smo videli.
Ne vem, kako sta Fišerja brala tekst, pa tudi direktor Drame SNG, sicer igralec Igor Samobor, ki je izbral za začetek sezone nekaj, kar sodi bolj v sredino sezone. Začetek mora biti nekaj, kar dviga ansambel na piedestal slovenske gledališke kulture. Če Samobor misli, da je to, kar smo videli, ta piedestal, je v tem prepričanju gotovo zelo osamljen.
Veronika Drolc kot Clorinda
Goldoni se mi je pokazal kot precej starikav, preživet, pokonsumiran dramatik, dodatki s svobodnimi interpretacijami ali improvizacijami, beri kvantanjem treh žensk (Eugenie, Flaminie in Lisette) ter še v nebo dvignjene Clorinde, pa so takoj pokazali vso primitivnost “dodatkarja”, kdor koli je to že bil. Verjetno kakšen star kozel v raju! Tu ne bi ponavljal, kar so ženske kvantale, ker to ni dostojno, čeprav je bilo javno.
Enostavno ni bilo nobenih fines, ne od začetka in še manj ob koncu predstave, tako da so se igralski talenti vseh nastopajočih na odru hkrati izpostavljali in se negirali.
Težko naletiš na predstavo, kjer so identitete vlog in igralcev v tako trhlih razmerjih. Vse je bilo prepatetično, zlagano, karikirano, banalno, a hkrati zaigrano profesionalno lahkotno, s posameznimi izbruhi Fulgenzia… Igra, ko se na posameznih mestih malo nasmejiš, potem pa komaj čakaš, da bo že konec. Pa ga še ni, ker mora nastopiti še omenjeni “post festum” kot svobodna improvizacija, pri kateri bi utegnil pomisliti, da se ženske govorjeno sproti izmišljajo, pa se ne. Seveda tega teksta ni v objavljeni igri v gledališkem listu.
Gre za avtorsko sleparijo, kršenje Goldonijeve integritete, za podtikanje nečesa, kar slavni dramatik ni zapisal, za dopisovanje v imenu konkretne, to je ljubljanske predstave v Drami SNG.
Kazensko in moralno je odgovoren Igor Samobor. Seveda pa še režiser Paolo Magelli. Pogumne štiri ženske, ki so kvantale bolj kot kdorkoli kjerkoli, so mirno ubogale, saj so v Drami v službi.
Režiser Magelli je tako uspešno zavozil ves uvodni gledališki projekt in celo misli, da je bil pogumen.
Torta za nastopajoče
Igralci so bili dobri; Janez Škof kot Fabrizio, precej rutiniran in s harmoniko kot v časih nastopanja z Danetom Zajcem, a takrat je bila pristnost na vrhuncu, tu pa zgolj replika, Maša Derganc kot Eugenia večplastna, tako da še sama ni vedela, kakšna je v resnici, podobno Nina Ivanišin kot njena sestra Flaminia. Trije moški zaljubljenci in nekakšni konkurenti so bili Gregor Baković kot Fulgenzio, preveč eksponiran, patetičen, koleričen, Saša Tabaković kot Roberto, najprej vzvišeno bled, idealni zet, prepričan vase kot edinstven moški z možnim preobratom v ljubezenskem trikotniku, na koncu poražen, Alojz Svete kot Ridolfo, osvojen z zelo nazorno ponujenimi ženskimi čari, Nina Valič kot sobarica Lisetta, tudi ona s petimi minutami slave na odru, Matjaž Tribušon s svojim “da, gospod” preveč senilen, pa Valter Dragan v dveh zelo različnih pozah; kot trobentar in ono drugo, kar ni za v časopis.
Kaj naj si mislim o Clorindi Veronike Drolc. Mislim, da je že čas, da kandidira na naslednjih volitvah za slovenski parlament. Take rabijo.
Vsi na odru
Scena (Sven Jonke), kostumografija (Leo Kulaš), glasba (Arturo Annecchino) so težili k sodobnosti, a so glasbeni izseki izpadli kot popoln anahronizem, oziroma je postajal v zvočnem kontekstu tak sam tekst.
Paolo Magelli
Režiser Paolo Magelli se mi je pokazal kot mešalec malte v električnem okroglem mešalniku; vanj izmenoma z lopato mečeš pesek, cement, iz vedra vodo, vse se obrača in obrača, na koncu nagneš in izliješ v karjolo. In odpelješ na oder ljubljanske Drame SNG.
Marijan Zlobec