Tradicionalna proslava ob prazniku priključitve Primorske k matični domovini je s slavnostnim govorcem dr. Matježem Kmeclom, pisateljem, dramatikom, literarnim zgodovinarjem, esejistom, univerzitetnim profesorjem in politikom, pokazala marsikaj, kar je bilo v preteklosti morda samo po sebi umevno, namreč da je Primorska postala del Jugoslavije, še posebej po partizanski osvoboditvi Trsta. Kmecl je omenil mešetarjenje bogatih, ki traja vse do danes, posebej s prodajo slovenskega premoženja, tovarn, bank, zemlje…
Dr. Matjaž Kmecl v Postojni, foto novice.najdi.si
Lepo je bilo slišati Gregorčičevo pesem, ki se konča z verzom: Usode ni, usoda tvoja, to si ti.
Kmecl je omenil tudi Edvarda Kocbeka, a ne v kontekstu, katerega sem pričakoval, namreč njegovo prvo opažanje nujnosti takojšnje partizanske zasedbe Trsta, in to ne maja 1945, ampak že julija 1944.
Julija in avgusta 1944 je Edvard Kocbek po naročilu Tita, ki se ga niti Kmecl ni upal omeniti!, odpotoval z Visa v Rim, kjer je imel nalogo Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije, da pride do samega papeža Pija XII. in mu izroči Spomenico ali Memorandum.
Kocbek je iz Rima pisal nekaj pisem tako predsedniku Titu, kar dr. Andrej Inkret v svoji debeli knjigi o Kocbeku sicer zlahka zamolči, kot tudi Edvardu Kardelju.
Že 24. julija 1944 Kocbek iz Rima piše Kardelju med drugim tudi tole: “Stojimo pred velikimi svetovnimi dogodki. Lahko se zgodi, da bo takrat, ko boš to pismo dobil, že vržen iz tečajev, kakor bomo to vsi slej ko prej. Čutim dih velikih korakov. In v tem razpoloženju ti kot najvažnejšo stvar sporočam sledeče: v Rimu, kakor v vsej Italiji, so Italijani začeli veliko akcijo za Trst. V glavnem obstajata dve struji. Prva hoče obdržati Trst za Italijo, druga skupina pa hoče iz Trsta neodvisno mesto in svobodno luko. Ta druga skupina je nevarnejša ne samo po svojih ciljih, ampak tudi po metodah. Družijo se z Amerikanci in Angleži, iščejo zveze na vse strani in zvedeli so tudi že zame. Oni hočejo, da bi Amerikanci zasedli Trst in Slovenijo in iz Slovenije napravili nekakšno samostojno državico v okviru podonavskega bloka. Ta koncept podpirajo angleški chamberlainovci. Naravnost krasno bi bilo, če bi notranji razkroj Nemčije napredoval tako hitro, da bi do razpada front prišlo prej, kakor bi zavezniki kakorkoli dosegli slovensko ozemlje.
Vendar se mi zdi pametno in to te prosim še posebej kot Slovenec, da Vrhovni štab izda takoj posebno povelje slovenskemu glavnemu štabu, da ob prvem najrahlejšem znaku z borbo osvoji Trst in da ga ne preda nikomur več…”
Kot veste, je Tito, ki je Kocbeka veliko bolj cenil in spoštoval kot Slovenci, Edvardu Kocbeku prisluhnil v prvem delu stavka, da zasede Trst, v drugem delu pa žal ni bil tako uspešen. Ampak Edvard Kocbek je ne le rešil idejo ponovne skupne Primorske v novi državi, kot hkrati opozoril na veliko okupatorsko nevarnosti naših “prijateljev” zaveznikov.
Na primorskih proslavah bodo morali naši vrli govorci vendarle reči še kakšno bolj krepko resnico!
Pa tudi zapeti Bazovico, ne le kot Vstajenje Primorske z v drugem, himničnem delu povzeto melodijo Rada Simonitija, ampak še poprej v izvirniku s prav tako vsebino pesmi, kot jo je uglasbil Fran Venturini in so jo Primorci že imeli za svojo himno.
Mi smo ubežniki, mi smo izgnanci,
sestra nam cesta je, brat nam je glad.
Matere v sužnosti, v ječah so znanci,
mi pa verujemo v našo pomlad.
Čujete krike gorja po Primorju?
Istra vas čaka, Goriška in Kras!
Bratje svetlika se na obzorju,
strnite vrste, bliža se čas.
Kmalu pokliče nas Trst in Gorica,
divje odmeval bo krik sred noči.
In maščevana bo Bazovica,
ob zori krvavi, nebo zažari.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Kocbek je prvi zahteval zasedbo Trsta”
Od klenih in poštenih Primorcev ni ostalo veliko. Goriški slavček, Simon Gregorčič, je utihnil. Le tu in tam se ga še kak Primorec spominja. Zamenjali so ga Tito in južnjaški priseljenci, vojaki, cariniki, miličniki in njim podobni. Primorci so se preselili v Ljubljano, si na račun fašističnega trpljenja zrihatali dobre položaje, službice in službe, sinekure ter se akademsko gredo Primorce, v nemar pa puščajo dejstvo, da je na Obali slovensščina le še folklorni jezik, ki ga govorijo neki čudaki, da so Sežana, Nova Gorica in Ajdovščina popolnoma v oblasti “uniformiranih lica bratskih republika SFRJ i njihovih potomaka”. Cilj teh je čim prej zopet vzpostaviti slavno samoupravno socialistično Jugoslavijo in uveljaviti načelo Posle Tita, Tito.
K temu zelo veliko pripomorejo slavni slovenski akademiki Zlobec, Kmecl in Pirjevec. Prav ti trije so poskrbeli, da je obmolknil Goriški slavček, ki je v najhujših časih žgolel in budil slovenstvo v Primorcih, sedaj pa nam žgolijo pristaši “bratsva i jedinstva od Triglava do Vardara”. Talar in križ pač ne sodita v socialistično republiko Slovenijo, ki ji vedno bolj sveti rdeča zvezda.
Zamejski Slovenci se še vedno kuhajo v udbovskem kotlu in ne opazijo, da je prav zaradi delovanja Udbe, ki jih je razdvoljila, vsaj polovica poniknila.
Komunistom gre pač edino za oblast, pa če tudi bodo vladali v bodočnosti Hotentotom v Sloveniji.