Festival Maribor se je končal s sinočnjim koncertom v polno zasedeni (no nekaj stolov v vsaki vrsti je bilo še praznih, čeprav vstopnic zanje ni bilo, tako da sem lahko sedel šele v četrti vrsti balkona) Unionski dvorani. Organizatorji so z realizacijo programa zadovoljni, prav tako z obiskom, ki je bil malenkost boljši od lanskega, denarja pa je zadnja leta vedno malo ali premalo, menda le 200 tisoč evrov za festival, ki ima skupaj od 6. do 17. septembra sedem koncertov v rednem programu in pet v programu Festival Maribor med otroki.
Mak Muni Mihevc, foto zasebni arhiv
Največja zvezda letošnjega festivala je bil, poleg violončelista in dirigenta Nikolasa Altstaedta in sopranistke Nike Gorič kot vzhajajoče in zelo opazne pevke že na salzburškem festivalu, seveda mladi, trinajstletni pianist Mak Muni Mihevc, ki je na sklepnem konceru izvedel Griegov Klavirski koncert v a – molu op. 16.
Mak Muni Mihevc v Unionski dvorani v Mariboru, vse fotografije Marijan Zlobec
Vedno je lepo, če se pojavi mlad nadarjen glasbenik, ki pri trinajstih letih že lahko nastopa s simfoničnim orkestrom, tokrat Simfoničnim orkestrom SNG Maribor pod dirigentskim vodstvom Günterja Neuholda.
Mihevca je povabila umetniška voditeljica oziroma direktorica Festivala Maribor Barbara Švrljuga Hergovich, ki sedaj živi na Dunaju. Njena odločitev, potem ko ga je že slišala igrati, je bila pravilna.
Slovenski glasbeni prostor je dinamičen, veliko je nadarjenih, enim uspe bolj, drugim manj, odvisno je od marsičesa, ne nazadnje od podpore staršev, ki so po zakonu za svoje otroke odgovorni. Kako se to pokaže v glasbeni in človeški vzgoji ali zorenju, pa je zgodba vsakega posebej.
Kje bo naš mladi pianist še študiral in pri kom zorel, je stvar odločitve in prave izbire, pa tudi sreče. Študij je individualni odnos, ujemanje med profesorjem in študentom. Pogoj je naravna ambicija in želja, ki zvira iz notranjega klica glasbe same, ki v človeku prebiva kot skrito živo bitje.
Mak Muni Mihevc to že ve, sicer ne bi mogel igrati, najprej Griega, potem pa še Chopina, ki ga seveda naš pianist še ni zaigral tako sijajno, kot je napisan, a je pokazal vsebinsko in programsko intenco.
Ob tem sem se spomnil, da je že čas, da kateri izmed slovenskih pianistov zmaga na Chopinovem tekmovanju v Varšavi; naslednje bo leta 2020.
Mak Muni Mihevc je muzikalen, kar se je najbolj slišalo v kadenci v prvem stavku, ko je z lahkoto oblikoval dinamične nianse in barvitost tona ter hkrati z občutkom za dramatičnost fraziranja ter tehnično izdelanostjo s težkimi oktavami pokazal največjo suverenost.
Koncept koncerta kot celote je dobro obvladal, rahlo je bil nezanesljiv ob koncu prvega in na začetku tretjega stavka, na posameznih mestih rahlo oglat, manjka mu občutek za pristno liriko, kar pa se v človeku pojavi nekoliko kasneje s prebujajočimi se recimo temu romantičnimi čustvi.
Orkester je bil premočan, ker je Unionska dvorana najbolj akustična v Sloveniji in se je preveč slišalo trobil, medtem ko je dirigent premalo storil za oblikovanje lepote orkestrskega zvoka in njegovo ravnovesje s pianistovo interpretacijo.
Mak Muni Mihevc stopa na pot solista, do zrelosti je še dolga pot, tisoče ur trdega dela, obvladanje na stotine partitur, mednarodni študij, odpovedi. Biti vrhunski pianist je meniško življenje, mi je nekoč zatrdil slavni pianist Aldo Ciccolini. Pred meseci sem na Dunaju videl recital Maurizia Pollinija. To je brezpogojna vdanost glasbi in klavirju.
Če bo naš mladenič to razumel in sprejel kot notranjo logiko stvari, potem se bo lepo razvijal in mi mu bomo na koncertih z veseljem sledili.
Škerjančeva Svečana uvertura je bila kot taka bolj mišljena kot uresničena. Skladatelj ni našel prave melodije, ki bi se vtisnila v spomin, ker jo je iskal zunaj sebe, v posnemanju ljudske melodike neslavnostnega tipa. Potem se je samo še mučil in dokazoval.
Mozartova Simfonija št. 38 v D-duru v treh stavkih KV 504, imenovana Praška, se je interpretacijsko prebudila šele v zadnjem stavku Finale Presto. Kriv je zelo povprečen, neprebujen, nesugestiven, bolj starikavi avstrijski dirigent, ki je v prvih dveh stavkih držal uzdo na dramatični simfonični izraznosti, zlasti v prvih in drugih violinah, da se niso razživele in bile hkrati še povsem zlite. Tako so zlahka dominirala pihala; oboa, flavta in fagot, rog je bil že premočan.
Lokacijski, civilizacijski, kulturni in družabni element Prage kot slovanske in hkrati nemške glasbene metropole je bil v Mozartovem življenju močnejši kot precej bled uvodni karakter, ki ga je v tej simfoniji odkrila sinočnja interpretacija. Ta interpretacija ni opazila Mozartove lahkotne svobode v Pragi, kjub vsem ustvarjalnim pritiskom in časovnim stiskam (Figarova svatba, Don Giovanni).
Marijan Zlobec