Akademski državni balet Borisa Eifmana je sinoči sklenil 64. Ljubljana Festival v polni Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Eifman je mojster sodobnega baleta, s temami, ki niso toliko eksperimentalne, kot so občečloveške, eksistencialne, tu pa ali tokrat psihoanalitske in družboslovne. Njegova predstava Up and Down je celovito prepričljiva, kompaktna, v razvojnem loku, ki se lokacijsko začne in konča na istem kraju ali celo v istem prostoru – umobolnici.
Predstava Up and Down v Cankarjevem domu, vse fotografije Marijan Zlobec
Eifman pravzaprav ni zasnoval ruskega baleta, ampak ameriškega. Po romanu Nežna je noč (Tender is the Night) iz leta 1934 Francisa Scotta Fitzgeralda (1896 – 1940). Laže je upodabljati veliko bolj problematično Ameriko kot neproblematično Rusijo, bi lahko ugotovili. In seveda pomislili nekoliko ironično.
Amerika dvajsetih in prvih tridesetih let je bila s svojimi muzikali in jazzom vsekakor bolj dinamična kot revolucionarna, a hkrati bolj enoplastna in do umetnikov hitro zamerljiva Rusija.
Ponudila je več, bolj svobodno, bolj drzno družbo, zlasti v smeri, ki je baletno lahko veliko širša, kot jo je ponujala ruska literatura, glasbena in plesna kultura istega časa, čeprav so nastajala tudi v Rusiji mnoga svetovna dela in so se ohranila do danes kot trajne umetnine, medtem ko se je s tedaj aktualne ameriške scene marsikaj porazgubilo ali potonilo v pozabo, razen v tej predstavi dominantnega skladatelje Georgea Gershwina, ki skupaj s posameznimi vzorci tedanjih družabnih ali celo revialnih plesov predstavlja estetski, miselni, zgodovinski, razpoloženjski, refleksivni, kulturni in družabni vzorec kot skupni antipod ali soočenje z evropsko umetniško, še posebej glasbeno tradicijo med Schubertom, Johannom Straussom z njegovo Trič trač polko, Albanom Bergom in Arnoldom Schönbergom, z vrhuncem v njegovi Ozarjeni noči, tu kot metafori za tanko mejo med ozarjeno, to je še čisto zavestjo, in nastopom temne noči kot pok zavesti.
Redko naletiš na sodobni balet s tako premišljeno, prefinjeno, izbrano, hkrati pa vsebini povsem ustrezno glasbo, kot smo jo poslušali v baletu Up and Down.
Če bi rekel, da Evropa v kontekstu ali v primerjavi z Ameriko v dvajsetih ali prvih tridesetih letih ni imela toliko ustvarjalne, še posebej umetniške svobode, bi prav gotovo zgrešil na celi črti.
Evropa je bila močnejša, a Eifmana to v globalnem, pa tudi partikularnem smislu v svojem baletu ni zanimalo.
Priznajmo, da bi podobno zgodbo brez težav lahko našel v Rusiji, Nemčiji, Francioji, Angliji, Avstriji, kjer je bila prihoanaliza močnejša kot kjerkoli drugje.
Eifman je potreboval geografski konflikt, bi pogojno lahko rekli, da je na ameriško sceno s pomočjo omenjenega romana cepil evropske probleme in Staro celino razbremenil odgovornosti za vse, kar se je v razvoju odnosov med le nekaj akterji dogajalo od začetka do konca predstave.
Nam je kajpada bolj simpatična ideja, da bogati oče z zelo veliko denarja kupi mladega zdravnika v umobolnici Dicka Diverja in ga na kolenih roti, naj muj reši, torej ozdravi hčerko Nicole Warren. Raziskovalni zdravnik hoče priti vzrokom njene bolezni do dna in jih najde v incestnem razmerju med očetom in hčerko po smrti njene matere. Oče je verjetno v hčerki našel ali poiskal, če ne celo zahteval nadomestilo za izgubo spolne aktivnosti v urejenem meščanskem življenju. Tu je še Nicolina dvojnica kot njena preganjavica, na koncu prvega dejanja pa vendarle prebuja obojestranskega ljubezenskega čustva med zdravnikom in pacientko ter vrhunec s poroko.
Drugo dejanje je Dickovo popuščanje navidez ozdravljeni ženi in predaja razkošju družabnega ameriškega življenja, ki ga je ona morda okusila že poprej, on pa manj verjetno al skoraj zanesljivo ne, saj za to ni imel pogojev.
Družabna, broadwayska, hollywoodska prebuja z raznimi tovrstnimi scenami je v tem baletu dramaturški element, ki predstavo popestri, da ne rečem naredi všečno in za plesni ansambel desetih parov funkcionalno, sicer bi gledali le še psihoanalitsko monotonost.
Morda je v drugem delu predstava rahlo prebanalna, ameriško revialna, v zgodbi pa s trenutnim novim razmerjem, bolj romanco med Dickom in filmsko zvezdnico Rosemary Hoyt, angažira tedaj najbolj aktualen medij, zvočni film. Morda se je Eifman spretno rešil konteksta lastne izvorne kulture in svoje probleme preselil čez lužo ali jih izvozil. Zgodbeni preobrat z vpletom mlajšega in novega moškega Tommyja v ljubezenski trikotnik, obupanost Dicka Diverja vse do njegovega zloma zavesti in pristanek v nekoč njegovi kliniki, je rahlo trivialen. Ta preobrat je v predstavi najtežji, najbolj nasičen, morda najbolj fragmentaren, ker je vsebine več kot v prvem delu predstave.
Vsi nastopajoči plesalci so bili sijajni, tako povsem usklajen in izrazno impresiven ansambel kot solisti; Sergej Volobujev kot Dick Diver je gradil na preobrazbi lastnega zdravniškega profila in bil na vseh točkah razvoja prepričljiv. Marija Abašova kot Nicole Warren je prav tako pokazala vse plati svojih duševnih stanj, razpon, ki je težko plesno upodobljiv, a ona je s pomočjo Eifmana to znala. Njen oče Oleg Markov je bil bolj patetičen, zunanje efekten, skoraj klovnovski. Močna v svojih stranskih vlogah, tako po profilu in ustreznosti vloge, sta bila Lilija Liščuk kot Rosemary Hoyt in Igor Subbotin kot Tommy. Boris Eifman je pazil, da je bil izbor obeh plesalcev tako rekoč idealen in s tem v celoti prepričljiv.
Težko je imeti kakršne koli pripombe na stilno zaokroženo, a hkrati diferencirano kostumografijo Olge Šajšmelašvili, medtem ko je scenografija Zinovija Margolina z lahkoto sledila ali udejanila vse spremembe v zgodbenem toku, s čimer se je oder Cankarjevega doma izkazal kot vrhunski. Lučne efekte sta oblikovala Gleb Filštinski in sam Boris Eifman. Sodelovali so še Sankt peterburška državna univerza za film in televizijo z režiserjem Sergejem Ovčarovom in še drugi glasbeni izvajalci na posneti glasbi. Največja skrivnost ostaja, ali je glasbo v tej predstavi v celoti izbral in jo vanjo vkomponiral sam koreograf Boris Eifman ali ne.
Odmev med gledalci ob koncu predstave se je le še krepil in se oblikoval najprej v skandirajoče aplavze, ovacije in stoječe slovo od ruskih gostov iz Sankt Peterburga.
Marijan Zlobec