Na 64. Ljubljana Festivalu smo sinoči spet dočakali kitajski večer. Kitajska kultura se v Sloveniji in Evropi predstavlja vse pogosteje, tako kot si Kitajska prizadeva za gospodarski prodor na Staro celino, kitajski turistični obiski so celo v Ljubljani dnevni, še posebej na Tromostovju, Plečnikovi tržnici in ob Zmajskem mostu, kot vidimo mi domačini v starem mestnem jedru vsak dan in ob vsaki uri, kar nas lahko navdaja z optimizmom, tako kot se kaže neverjeten razvoj Ljudske republike Kitajske.
O tem je na odru pred koncertom spregovoril sam kitajski veleposlanik v Sloveniji, njegova ekselenca Ye Hao.
Ye Hao je v Ljubljani že zelo znan veleposlanik, ne le v političnih krogih, ampak še v kulturnih, saj se udeležuje mnogih kulturnih dogodkov, tako v okviru ljubljanskega festivala, kjer smo ga že večkrat srečali, kot pri drugih organizatorjih in ustanovah.
Prisotnost najviškjih predstavnikov držav zlasti na njihovih prireditvah, kot so mednarodna gostovanja, je vedno pokazatelj odnosov držav do Slovenije in slovenske kulture.
Iz nagovora veleposlanika Ye Haoa smo lahko razbrali veliko željo Ljudske republike Kitajske po sodelovanju s Slovenijo na vseh področjih javnega življenja, o čemer so v zadnjih letih govorili številni obiski z obeh strani in v obeh državah.
Veleposlanik je spregovoril ob državnem prazniku Ljudske republike Kitajske, njegovi 67. letnici ali rojstem dnevu.
Koncert je bil hkrati kulturni in politični dogodek, zato smo uvodoma poslušali kitajsko in slovensko himno v izvedbi gostujočega Shenzenskega simfoničnega orkestra pod dirigentskim vodstvom Dayea Lina.
Veleposlanik Ye Hao ob tako slavnostnih priložnostih ne more biti kritičen, prav tako ne more govoriti o konkretnih zadevah ali področjih sodelovanja, bolj lahko izpostavi splošne smernice in konkretne dogodke ali srečanja, tu še posebej kulturno sodelovanje, kar se je pokazalo v gostovanjih na Ljubljana Festivalu.
O tem je z odra še pred veleposlanikom v pozdravnih besedah spregovoril direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek. Spomnil je na številna gostovanja v zadnjih letih, vrhunec je bila Pekinška opera s Puccinijevo Turandot na lanskem festivalu, letos pa baletna predstava Konfucij v izvedbi Kitajskega nacionalnega opernega in plesnega gledališča. Spomnimo se še lanskega otvoritvenega koncerta pod dirigentskim vodstvom legendarnega Tan Duna in z njegovo glasbo na Kongresnem trgu.
Iz veleposlanikovega nagovora pa je morda najbolj ostala v spominu njegova izrečena želja, naj večno živi prijateljstvo med Kitajsko in Slovenijo. Takih besed ni namreč doslej menda izgovoril ob podobnih priložnostih še noben tuji veleposlanik, še posebej pa ne naših najbližjih ali sosedskih držav.
To sem omenil ministru za kulturo Tonetu Peršaku, s katerim se sicer poznam že desetletja, na priložnostnem sprejemu v odmoru koncerta. Odgovoril mi je, da je tudi sam opazil to izrečeno misel, a hkrati spomnil na šest tisočletno kitajsko kulturo in njeno bogastvo.
Poslušali smo obe himni, pri čemer je bila slovenska izvedena
v silno počasnem tempu. Darko Brlek je na odru izjavil, da mu je bila všeč. No, sam sem bolj premišljeval o tem, kako si Kitajci predstavljajo Slovenijo na nekakšen bolj lahkoten, počasen, neobremenjen, neudarniški in bolj sproščen način. Ne pa himno kot glasbo, ob kateri se dvigajo na drog zastave ob kakšni zlati olimpijski medalji ali korakajo čete ali vsi takoj in strumno vstanejo in celo prepevajo, kar se žal pri nas nikoli ne zgodi, razen ko pridejo v Slovenijo rojaki iz tujine, najraje na srečanja Svetovnega slovenskega kongresa. Ali na kakšni množični športni manifestaciji na stadionih, ampak tam se bolj derejo.
Sedaj in tu bi se vendarle vprašal, ali ima dejansko Zdravjica kak predpisan in seveda zapisan tempo, metronomske oznake, tako kot vse partiture, da bi vsi vedeli, kaj je prava “hitrost” izvedbe?
Očitno pa kitajski dirigent Daye Lin ni imel edini težav s slovensko himno. Podobno se je pred leti, natančneje 2010 v Trstu, ob Koncertu prijateljstva na Velikem trgu, dogajalo s slovensko himno v izvedbi slavnega Riccarda Mutija. Prisluhnil sem vaji in bil začuden, s kakšno lahkotnostjo jo je interpretiral. Takoj sem reagiral; bil je začuden in mi pojasnil, da so mu rekli, da je Prešernova pesem Brindisi (zdravica). Hitro je uvidel, da to vendarle ni tako lahkotna glasba in jo je na koncertu precej popravil.
No, Kitajci bodo za to imeli še kakšno priložnost, do tedaj pa: Slovenci ali slovenska država, urad predsednika republike…, uredite note, da bo vsak dirigent vedel, kako se himno izvaja.
Marijan Zlobec