Gostovanja kitajskih umetnikov na Ljubljana festivalu, kot smo že omenili, pomenijo dragocen prispevek k zbliževanju kitajske in evropske kulture in spoznavanju kulturnih dediščin obeh lahko rečemo kar celin. Kitajci so bili zlasti močno zastopani na lanskem in letošnjem, 64. Ljubljana Festivalu.
To ni brez pomena, če pomislimo, da mnogi evropski festivali, vključno z nekaterimi najpomembnejšimi, kitajskih glasbenikov ali umetnikov ne vabijo, ker se sami v sebi čutijo tako suvereni, da ne vidijo potrebe niti po zbliževanju niti po spoznavanju daljne Kitajske.
Ljubljana s svojim festivalom na srečo ni takšna. Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek je na svoj festival pripeljal tako slavno Puccinijevo opero Turandot v izvedni Pekinške opere kot slavnega skladatelja in pri nas še dirigenta Tan Duna, pa sedaj baletno predstavo Konfucij in Shenzenski simfonični orkester, ki ga vodi v Evropi šolani dirigent Lin Daye.
Če bi rekel, da je od njega odvisna celovita glasbena podoba večera, bi bilo to preozko in preveč obremenjujoče zanj. Res je, da duhovno podobo umetninam z orkestrovo interpretacijo daje predvsem dirigent, a je hkrati zelo odvisen od celovite glasbene klime in slehernega posameznika, kako evropsko glasbo sam čuti, ali pa se je naučil zgolj izvajati note.
Vsa ta podoba pa je spet delna, ker je orkester vključen v neko duhovno, kulturno in še posebej glasbeno, tu seveda simfonično tradicijo, okolje, odnose, povezave, tradicijo, nastopanje, izkušnje, še zlasti mednarodne…
Če igraš večinoma v hitro razvijajočem se kitajskem mestu, je odnos z evropsko glasbeno kulturo najbrž precej drugačen, kot če nenehno igraš s kroženjem in koncertiranjem po svetu, na gostovanjih po Evropi, kjer so že kriteriji od države do države različni.
Evropa v klasični glasbi ni enoznačna, kako je v tem smislu na Kitajskem, ne vem. Vsakdo seveda profesionalno že ima izobrazbo, vprašanje pa je, kako nastaja in se razvija celostna interpretativna podoba del, ki jih izvajajo, kot na primer Sibeliusa in Rimskega Korsakova v Ljubljani.
Vprašanje je še, kako močna in avtonomna je domača, to je kitajska izvorna glasbena ustvarjalnost, kdo jo izvaja, podpira, kakšna je kitajska nacionalna kulturna politika…
Kolikor se spominjam, so vsi gostujoči kitajski glasbeni ansambli, še posebej veliki orkestri, izvajali vsaj eno kitajsko delo, najraje nekoga, ki je še ustvarjalen, torej živ.
Tokrat je ta čast in hkrati priložnost pripadla Zhenminu Xuju, rojenem leta 1934. Leta 1991 je napisal kompozicijo s precej nevsakdanjim naslovom Nočni privez ob Javorovem mostu. Razlaga vsebine, kot jo povzemam po koncertnem listu, govori o eni izmed pesmi kitajskega pesnika iz osmega stoletja Zhanga Jija, ki ima danes spomenik ob Javorovem mostu. Vsebina pesmi z istim naslovom kot je naslov kompozicije, govori o ozračju in vzdušju mrzle noči ob reki z javorovimi drevesi. Popotnik s čolnom gleda lunin zaton, posluša krakanje vran, ob polnoči pa zasliši zvonenje iz templja Hladne gore.
Nočni privez ob Javorovem mostu je pravzaprav nočna mrzla impresija kot nekakšen dialog človekovega sanjskega sveta, njegova vizije in hkrati neposredni vidni in slišni vtisi (luna, vrane, zvonenje). Zanimiv je dialog nekdanjega doživljanja sveta (kot rečeno osmo stoletje) s povsem sodobnim.
Če govorimo o impresionizmu v glasbi oziroma tej kompoziciji Zhenmin Xuja, ne smem pri tem imeti primerjalnih razmišljanj in primerjav s francoskim in nasploh evropskim impresionizmom, pa tudi uvodnega sola flavtista ne primerjati z Debussyjevim Preludijem k favnovemu popoldnevu, ampak se lahko vrnem le tja, od koder izvira tekst te poezije, njegov čas in njegova doba.
Ta kompozicija se mi je zdela bolj zanimiva po svoji liričnosti, mehkobi, nedramatičnosti, bolj počasnosti, mirnosti, a z rahlimi prefinjenimi prebliski nedvomno kultiviranega skladatelja. Morda bi se jo dalo izvesti še z večjo prefinjenostjo in bolj piano, s poudarkom na močnih orkestrskih barvah. Odlikoval se je uvodni solo flavte.
Pri Violinskem koncertu Jana Sibeliusa smo občudovali bolj tehnično natančnost violinista Xija Chena kot njegovo muzikalno dojemanje skladatelja, poglabljanje v njergovo duhovno podobo. Tu je še manjkal element identitete, ki je evropskim glasbenikom bližja. Močnejši je bil violinist pri dodatku, meditaciji iz Massenetove opere Thais. Dirigent je koncert vodil mehko, a skoraj preboječe. Ima pa nedvomen talent.
Podobno zanimivo samosvoja je bila Šeherezada Rimskega Korsakova, pri kateri se je odlikovala koncertna mojstrica z veliko muzikalnostjo in tehnično popolnostjo, prav tako prvi flavtist, klarinetist, violončelistka, harfistka.
Dirigent Daye Lin je najbolj sugestivno vodil in interpretiral drugi (Zgodba princa Kalendarja) in tretji stavek (Mladi princ in mlada princesa), v celoti je manjkala pravljična atmosfera, ki bi pravzaprav Kitajcem s svojo staro kulturo morala biti bližja.
Občutek sem imel, da so nastopajoči imeli malo treme pred takim avditorijem, čeprav so ves čas hkrati žareli od veselja. Poslušali smo še dva dodatka, zadnji je bil spet kitajska glasba Kraljica z gore Ali priznanega skladatelja Bao Yuankaia (r. 1944). Efektno. Dirigent je dobil v dar steklenico, ki jo je pred vsemi vzel iz darilne vrečke in jo skoraj odprl. Efektno.
Marijan Zlobec