Lana Trotovšek obvladala violino

Po sinočnjem koncertu Londonskega simfoničnega orkestra s slovensko solistko, violinistko Lano Trotovšek v okviru 64. Ljubljana Festivala, si je marsikdo oddahnil. Redko se zgodi, da violina solistu nagaja na način, da si v trenutku v položaju, ko ne veš, ali boš lahko nadaljeval ali boš moral inštrument sredi koncerta zamenjati, v tem primeru z violino koncertnega mojstra.

Lana Trotovšek, vse fotografije Marijan Zlobec

Kako to vpliva na koncentracijo in interpretacijo, je vprašanje psihofizične kondicije nastopajočega, tokrat naše Lane Trotovšek. Videli smo, kako se je ne le znašla, ampak zelo uspešno koncert nadaljevala in ga pripeljala do konca.

Londonski simfonični orkester je v Ljubljano prišel le nekaj ur pred koncertom, prvim v zelo dolgi koncertni turneji, ki se bo nadaljevala vse do 14. septembra in bo obsegala kar štirinajst koncertov v Sloveniji, Avstriji, Švici, Italiji, Španiji in Češki. Program turneje obsega dela Wagnerja, Haydna, Beethovna, Prokofjeva, Rahmaninova, Šostakoviča, Debussyja in Verdija. O takih nastopih povprečni orkestri lahko samo sanjajo: LSO bo med drugim nastopil na Koroškem poletju v Beljaku in na festivalu v Grafeneggu, na Menuhinovem festivalu v Gstaadu, MITO festivalu v Milanu in Torinu, Settimane musicali v Asconi, na Merano Music Festivalu, na Stresa Festivalu, na Il settembre dell’Accademia v Veroni, na Dvoržakovem mednarodnem festivalu v Pragi, pa v Barceloni in Madridu dvakrat.

Vse koncerte bo dirigiral glavni gostujoči dirigent LSO Gianandrea Noseda, ki je bil tokrat v Sloveniji prvič. Takoj po končani turneji pa jih čaka odprtje nove koncertne sezone v Londonu, na njihovem sedežu v Barbican centru, ko bo Noseda dirigiral Verdijev Requiem.

64. Ljubljana Festival je imel pravzaprav srečo, da je LSO v omenjenem kontekstu velike turneje imel njihov prvi koncert, ko so glasbeniki spočiti in imajo še vse pred seboj.

LSO Cankarjev dom že dobro pozna; všeč jim je odlična dvorana, in kot je povedal dirigent Gianandra Noseda, imajo občutek domačnosti in bližine občinstva, ki orkester obdaja in mu daje energijo ter vpliva na njegovo igranje.

LSO je začel s kar preveliko vnemo izvajati Wagnerjevo uverturo oziroma preludij k Mojstrom pevcem nürnberškim, tako da je bil sam začetek timpanista premočan in prehiter, zdelo se je vse rahlo nestrpno, tako da bi raje videli Wagnerja bolj slovesnega in bolj nemškega, manj svojeglavo angleškega, čeprav je Richard Wagner dirigiral svoja in dela drugih skladateljev na svojih dveh gostovanjih v Londonu; prvič že leta 1855, ko je bil še v politični nemilosti zaradi aktivnega sodelovanja v dresdenski revoluciji, v Nemčiji obsojen na smrt, a je kar dva njegova londonska koncerta v organizaciji Philharmonic Society obiskala in ga osebno sprejela sama kraljica Victoria.

Kriv je bil Noseda, ker se sam ni dovolj skoncentriral na začetek koncerta in zavzel drže voditelja s povsem jasnim konceptom interpretacije uverture, ki se v operi sicer nadaljuje z zborom in orglami v cerkvi.

Pri orkestrski spremljavi Violinskega koncerta št. 1 v D-duru op. 19 Sergeja Prokofjeva smo občudovali dirigentov smisel za vodenje svojih glasbenikov v intenzivnem pianu, z mehkobo, ki je spoštovala nežni in večinoma precej tihi zvok violine Lane Trotovšek. To je bil vrhunski dialog, ki nikakor ni želel pokazati kakšnih efektnih mest, ki jih v tem koncertu ni, ampak gre za precej introvertirano, notranje poglobljeno glasbo, ki se celo konča v nekakšnem zvočnem umiku.

Če pomislim, da so Londončani s solistko Lano Trotovšek za koncert imeli samo eno pozno popoldansko vajo, bi smel skleniti, da smo dočakali zelo lep, močan koncertni dogodek, še posebej, ker je doma morda težje nastopati kot nekje v tujini. Lano pozna zelo veliko ljudi, prav tako njene tri starše (Miloša Mlejnika, Ksenijo Trotovšek in Darka Brleka), na koncert je prišlo zelo veliko njenih prijateljev, znancev, glasbenikov, skladateljev, umetnikov z drugih področij ustvarjanja, veliko je bilo gostov iz tujine…

Zanimivo, da se je Lana Trotovšek odpovedala koncertom z veliko bolj všečno in znano glasbeno vsebino ali podobo z efektnim koncem. Prokofjev je njen adut in skladatelj po eni strani liričnosti, izpovednosti, rahle ironičnosti, a predvsem z razvojno inovativnostjo v violinski koncertantni literaturi. Lana Trotovšek ve, da je Prokofjev ta koncert napisal zelo mlad, da je nastajal kar tri leta, ko je bilo skladatelju na koncu še vedno rosnih šestindvajset let.

V igri Lane Trotovšek bi se dalo odkleniti še kakšno kamrico, če rečem bolj cankarjansko, poudariti še kak detajl, malo bolj dinamizirati celotno zapleteno strukturo koncerta, se še bolj osvoboditi in se postaviti v držo avtonomnega glasbenega subjekta.

To omenjam zato, ker smo v interpretaciji Druge simfonije v e-molu op. 27 Sergeja Rahmaninova spremljali izvedbo ravno tega, kot rečeno avtonomnega glasbenega subjekta, ki natančno ve, kaj hoče. Noseda se je z LSO izkazal, kot morda od njega niti nismo pričakovali, če sem na tihem pomislil, da bi isto simfonijo z Londončani lahko izvajal njihov donedavni šef dirigent Valerij Gergijev, ki ga je nasledil sir Simon Rattle, prav tako naš dobri znanec v Ljubljani.

V igri orkestra se čuti posebna mehkoba godal, morda manj dramatična, kot če bi to simfonijo igrali Rusi, odlični so bili posamezni solisti iz orkestra, zlasti klarinet, pa flavta, angleški rog, žlahtna barva pozavn s tubo, morda malo manj je bila opazna izrazitost rogov in trobent.

Gianandrea Noseda kot italijanski glasbenik daljnjega katalonskega porekla je morda najbolj presentil s svojo sugestivnostjo in vehementnostjo, poskakovanjem, manj uporablja levo roko kot izrazom duhovnosti in emocije. Ruska glasba mu je zelo blizu, prav tako Londončanom, kar smo dočakali še v dodatku.

Če bi se na koncu vprašal, kje pa je bila angleška glasba na gostovanju vodilnega angleškega orkestra po evropskih državah in na festivalih, bi to vprašanje zvenelo preveč slovensko.

Marijan Zlobec