Večer viole in klavirja brez kakega posebnega ali določenega naslova na 64. Ljubljana Festivalu nocoj v Križevniški cerkvi ni zapustil kakšnega posebnega vtisa. Nastopila sta dva profesorja na Akademiji za glasbo; violist Franc Avsenek in pianist Hinko Haas.
Hinko Haas in Franc Avsenek, fotografije Marijan Zlobec
Ljubljana Festival je vendarle mednarodni in od njega smemo pričakovati vrhunskih glasbenih dogodkov. Povečini smo jih dočakali, vseh žal nisem videl, nekaj jih še čakam, a nocojšnji je bil med slabšimi in manj obiskanimi.
Franc Avsenek
Prav je sicer, da Festival odpira vrata, a bi bilo nemara bolje, da tvega in ponudi priložnost mlajšim glasbenikom kot profesorjem z Akademije, ki ne uživa kakšnega slovesa po umetniški in pedagoški kvaliteti, tako da je problem najprej in predvsem tam.
Solistični nastopi so zahtevnejši kot učenje v razredu. Žal se na ljubljanski univerzi vse preveč tolerira slabo kvaliteto, pri čemer akademije niso izjema. Človek ne more verjeti, koliko profesorjev imamo. Dobro, podobno je na Dunaju, v Salzburgu, Gradcu…, a tam mnogi zelo veliko znajo, nekateri so uveljavljeni koncertanti s svetovno kariero, čeprav je pedagoški poklic nekaj povsem drugega, kakor pa ohraniti samega sebe na visoki koncertantni in umetniški ravni.
Po poslušanju Franca Avseneka in Hinka Haasa bi težko rekel, da sem bil umetniško potešen ali da mi je večer dal nekaj pomembnega, tehtnega, prepričljivega ali da je pomenil celo kakšno odkritje. Tega ni bilo, ker sta oba glasbenika precej zunaj umetniške in koncertantne forme, tiste umetniške vznesenosti, ki se z odra seli med poslušalce. Ostajala je precejšnja zadržanost oziroma zvočna neuravnoteženost, pri čemer pianist Hinko Haas vse do konca ni slišal, da igra preglasno in da nima spremljevalne funkcije oziroma položaja, v katerem bi imela viola bolj opazno, da ne rečem dominantno vlogo, tako da pravega dialoga in interpretativnega zlitja v duo ni bilo.
Skladba Uroša Prevorška Apassionato za violino in klavir, ki jo je Avsenek priredil za violo, je nastala leta 1942, v hudem času preizkušnje, a ohranjenega koncertnega življenja, kljub kulturnemu molku. V teh nekaj letih je nastalo in bilo izvedenih kar precej kompozicij (Lipovšek, Škerjanc, Ciglič, Ramovš, Drago Mario Šijanec se je še posebej uveljavil kot dirigent Radijskega orkestra…), ki so po svoje govorile o svojem času. Prevoršek tu ni bil v ospredju, saj je bil tedaj koncertni mojster Simfoničnega orkestra Radia Beograd, kot ne kasneje, ko se je bolj predajal dirigiranju in pisanju kritik. Nostalgija za violino je bolj skromno delo, kot je bila tudi interpretacija, ob kateri je bil klavir ne le preglasen, ampak tudi preokoren.
Morda bi bila vrhunec večera Sonata za violo in klavir št. 1 v f-molu op. 120 Johannesa Brahmsa, ko bi se solista bolj ujela, tako v dialogu kot zvočnem ravnovesju, kjer je klavir spet močno prevladal, razen v drugem stavku Andante un poco Adagio, ki bi moral biti “platforma” skupnega uravnoteženega muziciranja.
Podobno je bila precej oglata izvedba Brahmsove Sonate za violo in klavir št. 2 št. 2 v Es – duru op. 120. Brahms je do starosti ohranil čustveni naboj in duha, poleg kompozicijskega znanja in čutenja obdobja, ki se je skozi njegov čas ali že kar dobo precej spreminjal.
Gershwinov Andante con moto e poco rubato – Preludij št. 2 za klavir v Avsenekovi priredbi za violo in klavir je bil bolj skladateljev poizkus ustvariti nekaj (cikel preludijev), za kar ni imel talenta in ne sposobnosti dojemanja podobnih ciklov, kot so jih ustvarili Bach, Chopin, Skrjabin, Šostakovič. Avsenek je Gershwina ne dokapitaliziral, kot smo slovenske banke, ampak dokomponiral.
Dodani Astor Piazzolla, prav v tako v Avsenekovi priredbi, Balada para un loco v izvirniku za klavir solo, je bil premalo baladni in še manj piazzollovski.
Jutri gremo naprej; horuk v nove (boljše) čase, bi rekli nekdanji mladinski brigadirji na železniški progi Brčko – Banovići, zgrajeni leta 1946.
Marijan Zlobec