Don Giovanni spet oživi in odide na lov


Premiera slavne Mozartove opere Don Giovanni na Salzburških slavnostnih igrah vselej vzbudi ogromno zanimanja tako občinstva kot kritike in nasploh medijev. Mnogi jo imajo za kraljico oper, drugi za najboljšo opero sploh. Vsekakor se da Mozarta brati in interpretirati vedno znova in v njem najti kakšno novo sporočilo za sedanjost ali prihodnost.

web-25Don_Giovanni_2016_Luca_Pisaroni_Ildebrando_DArcangelo_Layla_Claire_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Leporello, Donna Elvira in Don Giovanni, vse fotografije Salzburger Festspiele / Ruth Walz

Sedanji režiser Sven – Eric Bechtolf je svoje sporočilo hranil do konca: Don Giovanni niti ne zares umre, niti ni pogubljen, ampak se iz navideznega položaja smrti po nekakšnem neobvladljivem tresenju in davljenju kot posledica srečanja s Komturjem kot nosilcem in povzročiteljem smrti, tu seveda bolj kot šok ali trenutke nezavesti, najprej prebudi, vstane, pogleda  in preveri, kako je s svojo fizično kondicijo, potem pa zbezlja za prvim krilom, ki ga ugleda, medtem ko ostali njegovi bivši preganjalci hvalijo Boga in njegovo nebeško poglihanje računov za vse zemeljske grehe, ki jih jim je Don Giovanni storil.

web-03_Don_Giovanni_2016_Alain_Coulombe_Ildebrando_DArcangelo_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Komtur in Don Giovanni

Don Giovanni torej ostaja večni osvajalec src, kar je seveda prav, sicer se ljudje ne bi kaj dosti ukvarjali z osvajanjem, spočenjanjem in najbrž bi na koncu zmanjkalo žrtev bridke kose.

web-02_Don_Giovanni_2016_Alain_Coulombe_Ildebrando_DArcangelo_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Don Giovanniju že bobni v glavi

Don Giovanni v bistvu mora ponovno oživeti, ker ga je škoda; je najpametnejši in ti umrejo zadnji, kot veste, ali pa nikoli.

web-07_Don_Giovanni_2016_Carmela_Remigio_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Carmela Remigio kot Donna Anna

V Don Giovanniju je večni živec, večni eliksir, še bolj libido, strast in droga kot taka, kar se tu morda še premalo vidi ali je režiser še premalo poudaril, namreč njegovo neizmerno strast in morda celo manj pohoto. Pohota so številke v Leporellovem katalogu.

web-10_Don_Giovanni_2016_Ildebrando_DArcangelo_Luca_Pisaroni_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Don Giovanni in strežnik večerje Leporello

Don Giovanni ima vse aribute, ki jih njegov sluga Leporello nima, čepav bi jih imel rad, se trudi in poizkuša, a nima notranjega instinkta, kako se ženska sloh prime, kaj šele osvoji.

web-30_Don_Giovanni_2016_Valentina_Nafornita_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Valentina Nafornita kot Zerlina

Simpatična je bila režiserjeva poteza, ko mora Don Giovanni v njegovo obleko oziroma plašč preoblečenega Leporella inštruirati, kako se ženska pravilno po moško prime, na primer za prsi, kaj šele spodaj za noge in potem navzgor, in to tako, da Donna Elvira sploh ne opazi ali začuti, da jo grabijo najmanj tri roke.

web-21_Don_Giovanni_2016_Layla_Claire_Luca_Pisaroni_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Donna Elvira in Leporello z dokazi v rokah

Trirokih moških še ne delajo, a klonisti menda že trenirajo. Držanje rok križem kmalu ne bo več dovolj.

web-11_Don_Giovanni_2016_Ildebrando_DArcangelo_Valentina_Nafornita_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Don Giovanni in Zerlina

Don Giovanni je daleč najpametnejši, tu ali v tej predstavi pravzaprav edini pameten. A ta ugotovitev je sila nevarna, ker je potem hkrati najpametnejši najbolj pokvarjen. Kaj pa, če je Mozart v resnici tako mislil. In potem pomislil nase ?

web-35_Don_Giovanni_2016_Ensemble_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Scenograf Rolf Glittenberg je dogajanje postavil v nekakšen hotel, še bolje kar v njegovo avlo s stranskim bifejem na desni in s stopnicami na levi in desni, ki vodijio do sob za počivanje in kamor vodijo priletni gospodje strežno osebje, ki je pri delodajalcu očitno vedno preslabo plačano, poteg tega pa pozna vse in vsakogar, zlasti pa, kdaj gospodarja ni doma.

web-33_Don_Giovanni_2016_Valentina_Nafornita_Iurii_Samoilov_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Masetto in Zerlina

Režiser je na začetku poročnega slavja Zerline in Masetta to slikovito prikazal; kdo bo čakal na poročno noč drugih, če jo lahko sam doživi, le da Leporellu podvig z zajahanjem neke bolj debele strežnice bolj spodleti kot ne, medtem ko je režiser Zerlino takoj položil naravnost na Don Giovannija.

web-14_Don_Giovanni_2016_Iurii_Samoilov_Valentina_Nafornita_Carmela_Remigio_Layla_Claire_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Podobno je na začetku Don Giovanni takoj povzročil, da mu je Donna Anna razširila noge, a ga ni videla, ker je nosil masko, tako kot Leporello. (Obeh slik ni na voljo za objavo; očitno bi bilo pohujšanje v Mozartovem mesto še po skoraj dvesto tridesetih letih preveliko, če bi jih kdo objavil ?).

Slabše so režiserju uspeli nekateri drugi prizori, kot premalo dramatičen drugi prihod Komturja; le počasnega koraka skozi vrata, premalo je bila dramatična Leporellova reakcija na to, kar je videl na levi zadaj, medtem ko je Komtur prikorakal po sredini, torej od drugod. Donna Elvira je že lep čas nuna, torej se ne bo šele odločila, da to postane, prav tako Mozartov Don Giovanni nima nobenega župnika, ki mu bo morala njegova ženska (nuna Elvira) poljubljati roko.

web-06_Don_Giovanni_2016_Carmela_Remigio_Ildebrando_DArcangelo_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Donna Anna in Don Giovanni

Odlično pa je režiser postavil ansamble; na balkon in ob strani; enkrat tri skupine glasbenikov, enkrat samo zgoraj (ob večerji), medtem ko je bila Don Giovannijeva podoknica zelo klavrna; junak nekako sedi ali polleži na kovčkih, medtem ko inštrumenta, se pravi mandoline sploh nima.

Precej sodobni in specifični, v kontekstu hotela in situacije pred poroko so bili kostumi Marianne  Glittenberg.

web-17_Don_Giovanni_2016_Layla_Claire_Ildebrando_DArcangelo_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Don Giovanni hoče Donno Elviro prepričati, da je samo njen

Premiera Don Giovannija je imela skoraj odlične pevce, ne pa vseh enako dobrih; najboljša sta bila vodilna; basist Ildebrando d’Arcangelo v naslovni vlogi in basbaritonist Luca Pisaroni kot njegov sluga; oba Italijana, kar je za interpretacijo zahtevne opere v materinem jeziku lepa prednost. Luca Pisaroni kot Leporello se je znal prilagajati gospodarju na primerno servilen način, Don Giovanni pa ni pokazal novcev, o katerih sicer poje in jih Leporellu v resnici vidno da.

web-Ildebrando_DArcangelo_c_SF_JohannesIfkovits03.jpg

Ildebrando d’Arcangelo, foto Salzburger Festspiele / Johannes Ifkovits

Ildebrando d’Arcangelo je v Salzburgu morda najboljši Don Giovanni pol Samuelu Rameyu še v Karajanovi dobi in pod njegovim dirigentskim vodstvom. Potem so bili Don Giovanniji še drugi, med njimi Ferruccio Furlanetto, Dimitrij Hvorostovski, Thomas Hampson, Christopher  Maltman ali  Gerald Finley. Ildebrando d’Arcangelo ima potrebno in pričakovano moško energijo, glas, čeprav je nekoliko manjše postave, a se zna junaško postaviti, da ne rečem peteliniti. Glasovno je zelo prepričljiv, brez šibkih mest ali trenutkov je vso predstavo v odlični vokalni formi, ki jo nadgradi s prepričljivo dramsko igro, kot se za to vlogo spodobi, sicer predstava lahko pade na celi črti.

Luca Pisarioni je prav tako odličen, a se zdi, da je njegova servilnost kljub karakterju vloge vseeno preveč uslužnostna ali bolje klečeplazenje, kar mu ni treba, saj je Leporello vendarle svojega gospodarja in njegovega vedenja že vajen, zato mu je lahko na svoj način enakovreden. Pisaroni ima prav tako dominanten glas, zaokrožene temne barve in prepričljive  muzikalne prezence. Ostali so bili že nekoliko manj odlični.

Basist Alain Coulombe kot Komtur je bil premalo izrazit basist, vokalno dramatičen, da bi se ga vsi ustrašili. Naredil je to, kar je lahko. Tenortist Paolo Fanale je kot Don Ottavio presenetil s čistostjo glasu, svetlobo in izrazom, v katerem pa je še manjkalo nekaterih bolj poudarjenih dramskih trenutkov, kjer bi se njegov maščevalni karaker bolj pokazal kot odločujoč in prepričljiv, tako v odnosu do Donne Anne kot Don Giovannija. Zerlina je bila atraktivna sopranistka Valentina Nafornita, ves čas rahlo zbegana, pripravljena in zadržana, v dvomih ali bi ali ne bi, vokalno pa bi si lahko privoščila več samozavesti in v svoje petje vlila več izpovedne moči. Basist Jurij Samoilov kot kmet Masetto ni bil kmetavzarski in na odru ni povzročil toliko panike, bolj mu ni bilo jasno, kaj se dogaja in kako se situacija spreminja ter do katere mere je v njej njegova Zerlina sploh lahko udeležena.

web-29_Don_Giovanni_2016_Paolo_Fanale_Carmela_Remigio_c_SF_Ruth_Walz.jpg

Don Ottavio in Donna Anna

Donna Elvira je bila sopranistka  Layla  Claire. Večjega razpona, tako v doživljanju in izražanju svoje vloge, kot je to običajno; vse od nakazanega zapitja, paničenja, sprejemanja svojega moškega navkljub vsem njegovim prekrškom, metanja nanj kot edinem na svetu, pa do nune. Glasovno je bila dobra, a je bila osebnostno preveč večplastna, da bi se v vsakem trenutku zavedala, kakšna je.

Donna Anna je bila sopranistka Carmela Remigio, morda najslabši solistični del; nenehno je malenkost nižala, kot da bi imela veliko tremo in se je zbala svoje vloge ter še posebej njene preobrazbe, ki je skozi predstavo očitna, a prav tako ni lahka, ker ne spregleda takoj, kdo je v resnici Don Giovanni. Ne ve, dvomi, sumi, spozna in na koncu postane trdno prepričana, a je on še vedno njen moški, ki pa to ne sme več biti.

Don 4 IMG_2619.jpg

Sklepni aplavz po premieri, foto Marijan Zlobec

Don Giovannija izvajajo vedno le Dunajski filharmoniki. Toliko ponosa v njih in pri vodstvu festivala vendarle je, da ga ne dajo v roke drugim orkestrom, ki sicer izvajajo nekatere opere. Tega si v Salzburgu ne morejo dovoliti. Zbor je bil Philharmonia Chor Wien, kot ga je za potrebe različnih festivalov leta 2002 ustanovil Gérard Mortier.

Francoski dirigent Alain Altinoglu (r. 1975) je salzburški debitant in še posebej v tej slavni operi, kar je zanj veliko priznanje. Izkazal se je s samozavestnim nastopom in vodenjem predstave, tako da je poudaril marsikatero dramatično mesto, nekaj pa jih je še vedno ostalo skritih, kot prihod Komturja, kar je bilo tudi režijsko preskromno. Altinoglu je novo ime na dirigentskem obzorju.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja