64. Ljubljana Festival nadaljuje s serijo uspešnih komornih koncertov. Drevi ob 20. uri bosta v Križevniški cerkvi nastopila brata Petrač.
Križevniška cerkev je že desetletja priljubljena za festivalsko komorno muziciranje, foto Marijan Zlobec
Brata Andrej in Tomaž Petrač sta rojena v Mariboru v glasbeni družini. Violončelist Andrej Petrač je začel študirati pri prof. Otonu Bajdetu na ljubljanski Akademiji za glasbo in že po dveh letih diplomiral. Med študijem je prejel številne nagrade, leta 1984 prvo nagrado na Tekmovanju glasbenih umetnikov Jugoslavije in istega leta tudi študentsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Leta 1985 pa je prejel še nagrado zlata ptica. Leta 1988 je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Zagrebu, leta 1992 pa postal prvi violončelist simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije. Leta 1995 je prevzel umetniško vodstvo Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije in z njim prejel nagrado Prešernovega sklada. Je član Tria Orlando, s katerim je koncertiral po številnih evropskih državah.
Violončelist Andrej Petrač, foto Festival Ljubljana
Pianist Tomaž Petrač je na ljubljanski Akademiji za glasbo z odliko diplomiral v razredu prof. Dubravke Tomšič Srebotnjak. Po diplomi se je štiri leta izpopolnjeval v Baslu in tam v razredu prof. Rudolfa Buchbinderja ob koncu študija prejel koncertno diplomo. Do danes je igral na več kot tristo koncertih doma in v Italiji, Belgiji, Franciji, Švici, Srbiji, Nemčiji, Makedoniji, Črni gori, na Madžarskem in Hrvaškem. Kot solist je nastopal z različnimi orkestri (Orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orkester ljubljanske Opere, Baselski simfonični orkester, Makedonska filharmonija, Mariborski komorni orkester, Orkester solistov DSS, orkester FMU iz Beograda) in številnimi priznanimi dirigenti ter v komorni igri z uveljavljenimi domačimi in tujimi glasbeniki.
Tomaž Petrač, foto www.ogs-kodak-drnis.skole.hr
Na koncertu bosta priznana glasbenika predstavila sonate skladateljev Johanna Nepomuka Hummla, Ludwiga van Beethovna in Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Vsi so bili dejavni in prepoznavni tudi kot odlični pianisti, med njimi pa obstaja več povezav. Še posebno Hummel je s svojo didaktično izdajo o klavirski tehniki vplival na vrsto pianistov naslednjih generacij. Kratek čas naj bi poučeval tudi Mendelssohna, ki je pri svojem ustvarjanju čutil vpliv Beethovna. Čeprav sta bila Hummel in Beethoven sodobnika, je med njuno glasbo opaziti razlike v kompozicijski praksi. Kljub temu, da so vse tri sonate nastale v razponu le 26 let, so v svojem duhu, karakterju in tudi stilu tako različne, da je težko najti bolj kontrastne kompozicije tistega časa.
Marijan Zlobec