Premiera Straussove zadnje opere Danajina ljubezen na Salzburških slavnostnih igrah ima posebni zgodovino, o kateri smo tu že nekaj rekli. Richard Straus je vzbudil živahno pemiersko zanimnje z nobleso, kot se za tako slavni festival spodobi, a bistveno je, kakšna je bila predstava. Z eno besedo fascinantna. Če bo na festivalu šlo tako naprej, bodo lahko zadovoljni oboji: občinstvo in organizatorji.
Danajina ljubezen s Krasimiro Stojanovo kot Danajo, vse fotografije Salzburger Festspiele / Forster
V Danajini ljubezni se je hrepenenja po zlatu spremenilo v navadno, a iskreno in predajajočo se ljubezen, kar je največja metamorfoza v operi in hkati Straussovo večno sporočilo; ljubezen ni v bogastvu, ampak v čisti emociji. Ali še drugače, ne bodi pohlepen, ne želi si bogastva, ki človeka ne osrečuje.
Tomasz Konieczny kot Jupiter oziroma lažni Midas v Danajini ljubezni
Zasluge za velik uspeh premiere Danajine ljubezni imajo vsi, brez izjem. Redko se v predstavo zlije toliko dobrih in soustvarjalnih komponent kot tokrat. A zdi se, da sta največji vlogi imela sam režiser, ki je bil hkrati še scenograf Alvis Hermanis iz Rige in litovski kostumograf ter modni kreator Juozas Statkevičius. Hermanis je nazadnje v Salzburgu ustvaril predstavo Trubadurja z Ano Netrebko, ki je prav tako požela v kar dveh sezonah nedeljeno priznanje.
Bolje ljubezen ob oslu kot s kopanjem v zlatu
Hermanis je izkoristil ogromen oder salzburške Velike festivalske dvorane za dokaj pompozen, skoraj megalomanski scensko-režijski projekt, ki je deloval monumentalno, a ne preveč, ker je bil logično voden po scenskih potrebah in z zapiranjem, odpiranjem, prirejanjem in prilagajanjem scene trenutnemu prizoru. S tem se je Hermanis izognil sleherni statiki in neživljenjskosti samega opernega dogajanja.
Alvis Hermanis
Hermanis ni napravil nobene napake, morda le v zadnjih desetih minutah predstave, ko je predilkam perzijskih tepihov, kar postane tudi Danaja, muslimankam v belem, dal možnost posebnega načina “preje” z nesmiselnimi gestikulacijami z rokami brez vsebine in prej moteče kot skladno z vsebino. Hermanis bi jih moral bolj umiriti in približati končnemu spokojnem sporočilu združenja Danaje in prihajajočega Midasa, ki si lahko podata le roki oziroma prste, kot da bi gledali Michelangela v Sikstinski kapeli v Vatikanu.
Merkur
Kostumograf Juozas Statkevičius je bil tokrat res bolj modni kreator. Toliko truda in individualne obravnave več kot sto kostumov (še celotni operni zbor) ne bi zlepa našli kje drugje. Nič ni podvojeno, vse le individualno, bogato, razkošno, natančno, izdelano do detajlov. Navidez kot iz pravljice, kar bi lahko bilo po vsebini, prav tako mitološko, a hkrati s poudarkom na človeku kot individuumu v smisli obleka naredi človeka. Morda pa bi se morali tako oblačiti? Kdo ve, naš kostumograf najbrž tako misli ali je celo prepričan.
Našel je svojo priložnost in jo do maksimuma izkoristil, kar je poslanstvo in namen slehernega umetnika, le da se redko komu to posreči.
Scenograf je morda bolj dajal pobude kostumografu, tako da bi se zdelo, kot da sta zelo delovala skupaj.
Druga komponeta Danajine ljubezni ali prva je glasba sama. Strauss je tu, na svojo starost, še bolj haptičen, prežet z vsem spominskim erosom, ki ga je sicer spremljal vse življenje, bodisi po “naravni poti”, bodisi domišljijsko. Imel je svoje sopranistke in nanjo ni pozabil niti tokrat. Težko bi sicer rekel, da je v ljubezenskem duetu Danaje in Midasa dosegel kak duet iz Tristana in Izolde. Bolj izstopa opojnost, čutnost, vzdušje, nebeškost kot celoten ali celovit prežet, gost glasbeni vtis. Strauss tu v bistvu nadajuje zvočni kolorit iz svoje opere Žena brez sence.
Ima prav tako močna dramatična mesta, ob temeljnih hipnih preobratih iz prestopa božjega (Jupiter) v zemeljskost osebe (Midas); zarezujoče, skrajno efektno.Dunajski filharmoniki so s svojim prefinjenim miziciranjem dokazali, da je v tej operi veliko prostora za liriko in dialoškost ter na posameznih mestih kontemplacijo, ki bolj spremlja prehajanje Danaje iz enega ali prvega bolj sanjskega, vizijskega sveta, v realnost, ki pa ni tu niti banalna niti kruta, zato je vse v izjemni svetlobi in belini, za kar sta bila najbolj zaslužna Ineta Sipunova (video) in Gleb Filhstinsky (luč), medtem ko je bleščečo zlato in hkrati omamno koreografijo izdelala Alla Sigalova.
Mogočen zbor se klanja na koncu predstave Danajina ljubezen, vse fotografije Marijan Zlobec
Danajina ljubezen je imela same odlične pevce, ki so hkrati predvsem peli, kar pomeni prefinjeno pevsko kulturo in podajanje snovi s strogo nadziranim vokalom. Petje je visoka kultura, ne pa dretje.
Krasimira Stojanova kot Danaja, Salzburger Festspiele / Michael Pöhn
Če rečem, da je bila najboljša bolgarska sopranistka Krasimira Stojanova kot Danaja, bi hkrati povedal, da Ana Netrebko ni edina sopranistka na letošnjem salzburškem festivalu. Stojanova je zelo izkušena, pela je že v več operah, na primer Maršalico v Kavalirju z rožo…Svojo vlogo oblikuje celovito in z vsemi odtenki preobrazbe osebe, ki začetno lakomnost in preračunljivost počasi in nevsiljivo preobraža v navadno dekle in ženo. Glasovno je sijajna in z lahkoto obvlada vse registre in izrazne nianse.
Tomasz Konieczny kot Jupiter Salzburger Festspiele / Michael Pöhn
Boga Jupitra in lažnega Midasa hkrati je oblikoval baritonist Tomasz Konieczny. Lahko bi rekel, da je bil idealen za to vlogo ker kot bog celo bolj trpi, ker svojega božjega poslanstva in moči hkrati ne more v sebi preobraziti v zemeljsko ljubezen, kot jo opaža in bi jo hkrati vse raje doživljal z Danajo še sam. Torej božje radosti niso bog ve kaj, če imaji bogovi raje zemeljske, bi se lahko vprašali skupaj z Richardom Straussom in njegovima libretistoma, najprej Hugom von Hofmannsthalom in za njim še Josephom Gregorjem?
Odličen dirigent Franz Welser – Möst
Midas in še prej Chrysopher je bil tenorist Gerhard Siegel. Manj znan, a odličen pevec, tudi on pravilno izbran za to vlogo. Dvojni karakter, preizkuševalec in preizkušanec hkrati. Tako da je preobrazbe v bistvu deležen še sam.
Danaja Krasimira Stojanova, režiser Alvis Hermanis, dirigent Franz Welser – Möst, kostumograf Juozas Statkevičius in koreografka Alla Sigalova
Odlični so bili še ostali pevci v manjših vlogah; Norbert Ernst kot Merkur, Wolfgang Ablinger – Sperrhacke kot Pollux, Regine Hangler kot Xanthe, Olga Besmertna kot Europa, Maria Celeng kot Semele, Michaela Selinger kot Alkmene, Jennifer Johnston kot Leda…
Tomasz Konieczny kot Jupiter
Krasimira Stojanova kot Danaja
Nepozabni kostumi, za vsakega nastopajočega posebni in individualni
Dunajske filharmonike je vodil avstrijski dirigent Franz Welser – Möst. Očitno ga v Salzburgu boj cenijo kot na Dunaju, kjer je pred leti odstopil s položaja umetniškega vodje Državne opere. Že ve, zakaj je odšel ali moral oditi. Dunaj ni ravnal pravilno.
V Straussovi operi je igral naš kontrabasist Iztok Hrastnik, poleg njega pa še violončelist Primož Zalaznik. Pri Dunajskih filharmonikih pa v Salzburgu igra še prva violinistka Petra Kovačič, na kar smo lahko zelo ponosni.
Predstavo je vodil suvereno, poletno, navdihujoče, tako da je vseskozi ohranil sijajno napetost, orkester pa je igral v pravi festivalski formi z vso muzikalnostjo in zvočnim straussovskim spektrom. Prav tako odličen je bil dunajski operni zbor.
Marijan Zlobec