Vojnovićeva Figa namesto čefurjev in Jugoslavije

Končno je izšel dolgo pričakovani tretji roman Gorana Vojnovića, enega najuspešnejših in prevajanih sodobnih slovenskih pisateljev. Njegov naslov je Figa, izdala pa ga je Beletrina ob svoji dvajsetletnici. Na ta dogodek je na pravkar končani predstavitvi opozoril glavni in odgovorni urednikl zbirke Mitja Čander.

Goran Vojnović, vse fotografije Marijan Zlobec

Čander naredi vtis pridigarja; če bi bil duhovnik, bi bil danes že ljubljanski škof, jutri pa že nadškof…Čander je neverjetno spreten urednik in intelektualec, ki ima vedno jasna stališča in mnenja o vsem, o čemer govori, se pravi, da je popolnoma ekvilibriran.

Mitja Čander

Podobno Goran Vojnović, ko začne kriliti z rokami skorajda naredi vtis, kot da včasih igra tudi košarko, a ne tako rad, kot piše.

Morda je njegov tretji roman Figa nastajal največ časa doslej ali v primerjavi s poprejšnjima romanoma? In morda je nastalo največ verzij, iz katerih je potem luščil in s pomočjo urednice knjige Špele Pavlič roman pilil in mu dajal končno obliko? Če bi ji pustil še malo časa in možnosti, je vprašanje, kaj bi mi danes brali.

Špela Pavlič

Cankar teh problemov ni  imel; pri njem je bila vsak zapisana beseda neskončno važna. Vojnović je bolj “ohlapnega” značaja, ali pa tudi ne, saj ne vemo, kaj je vrgel ven iz rokopisa. Morda pa bo v ponatisu še kaj dodal. Kdo ve, saj je družinska epopeja, kot je Figo označil Čander, medgeneracijska; od dedov prek očetov do sebe in svoje generacije. Medtem ko bodo otroci in vnuki prišli na vrsto v kakšnem drugem romanu s prav tako plemenitim sadežem.

Paradoksalno namreč je, da Goran Vojnović fig ne je rad; po njegovem sadežnem okusu so šele na petem ali šestem mestu, kot je povedal. Figo je imel njegov ded pred svojo hišo v Istri…On pa zato, da ponoči pleza nanjo, sicer v strahu, da bi “zgrmel v globino”, a da bi našel poslednji sadež za svojo ljubo, s katero ima sicer različne izkušnje…

Čander je govoril o globinski perspektivi romana, ne tako “površinski”, kot je veljalo nekako za oba prva romana, ki sta tudi sicer nastajala hitreje. Figo je označil za izjemno ambiciozen in dober tekst, kot rečeno družinsko epopejo treh generacij, čeprav sam ni več najmlajši, pri čemer se je odprla debata, do katerega leta si mlad; ali do 27. ali 30. ali 35. No, mlad si lahko večno, le da se stara telo. O čemer pa bo Vojnović pisal, ko bo dosegel Pahorjevo starost. Bomo brali!

Roman Figa govori o mejah med kulturami in narodi, med ljudmi in predvsem o mejah v samem sebi: kaj si upam priznati, o čem razmišljati in pisati, kako globoko lahko sežem vase, da se spoznam in to javno zapišem.

Figa je iskanje globine človekovega bistva in bivanja. Ampak tega niti vsevedno Čander ni rekel. Roman se dogaja v Ljubljani in Istri, v nekaterih sekvencah še v Egiptu in Bosni, časovno zajema obdobje socializma in Jugoslavije prek njenega razpada do aktualnega časa.

Goran Vojnović je opozoril, glede na to, da ne bo več delal filmov, na fenomen branja, ki je kljub vsem tehnološkim ponudbam in novostim še vedno zelo močan. Sam pri sebi pa prihaja do spoznanja, da si je  treba in vredno za pisanje dobre literature vzeti čim več časa.

Ali to pomeni pri njem že povsem ustvarjalno zrelost? No, če bi rekli to šele ob njegovem tretjem romanu, bi izzvenelo, kot da Čefurji raus! in Jugoslavija, moja dežela nista bila “resna” romana, česar pa ni možno reči (lahko pa si kdo to misli, a bolj na tihem).

Mitja Čander je opozoril na Vojnovićev nov stil pisanja, kar predstavlja značilnosti velikega pisca.

Zanimiva je bila Vojnovićeva izkušnja, da pisatelja prime trenutek, da bi odšel tja, kjer ga nihče ne pozna.

Ali je to nekakšen podzavestni strah, ko brskaš po sebi in to potem opisuješ? Prav gotovo. Tak “strah” so imeli vsi pisatelji. Morda še najmanj Ivan Cankar na Dunaju in zatem na Rožniku.

Morda pa bo naš pisatelj naslednji svoj roman šel pisat kam drugam, kjer ga nihče ne pozna, potem pa pripravil tiskovno konferenco po Skypeu?

Evo, ni za obupati! Da te bodo preveč spoznali. Dobro romanopisje nima mej. Na srečo Goran Vojnović to ve. Zdaj pa da vidimo, koliko trojk bo padlo!

Marijan Zlobec