V subtilnem prepletu glasbe, poezije, slikarstva in filmske podobe bo spominski večer Hommage Pavlu Mihelčiču v Viteški dvorani v Križankah počastil spomin na izjemnega slovenskega skladatelja, pedagoga, kritika in publicista. Poklon na nedeljski večer, 8. novembra, ob 19.30 poteka natanko na obletnico skladateljevega rojstnega dne ter razkriva bogato zapuščino umetnika, za katerega je bila sodobna ustvarjalnost vselej živ prostor srečevanja.
Pavel Mihelčič, foto Festival Ljubljana
Zapuščina v rokah najtesnejših sopotnikov
S spomladanskim odhodom Pavla Mihelčiča se je sklenila pot ustvarjalca, ki je več desetletij pomembno sooblikoval slovenski kulturni prostor. Kot dekan in zaslužni profesor Akademije za glasbo, dolgoletni glasbeni urednik na Radiu Slovenija, pronicljiv kritik ter prejemnik nagrade Prešernovega sklada in Župančičeve nagrade je pomembno zaznamoval domačo umetniško pokrajino. Sodobne glasbe pri tem nikoli ni zapiral v stroge akademizme, temveč jo je vselej razumeval kot živ prostor dialoga, ustvarjalnega tveganja in neposrednega stika s poslušalcem. V svojih delih je izoblikoval prepoznaven avtorski jezik, v katerem se konstrukcijska premišljenost prepleta s čutno neposrednostjo ter svežim pogledom na izročilo.
Ansambel za sodobno glasbo MD7
Prav želja po ustvarjalnem stiku in spodbujanju novih zvočnih poti ga je leta 2001 vodila do ustanovitve Ansambla za sodobno glasbo MD7. Zasedba je pod njegovim okriljem izrastla v osrednji motor za naročanje in izvajanje novih slovenskih komornih del. Na spominskem večeru Hommage Pavlu Mihelčiču bodo skladateljevo vizijo oživili njegovi najtesnejši umetniški sopotniki: Ansambel MD7 pod taktirko dirigenta Stevena Loya, solo harfistka Orkestra Slovenske filharmonije Urška Križnik Zupan, priznani klarinetist Jože Kotar ter dramski igralec Niko Goršič, sooblikovalec več njegovih odmevnih odrskih projektov.
Umetniški mozaik raznolikosti
Spored spominskega večera prinaša vpogled v Mihelčičevo ustvarjalno raznolikost ter prepletanje zvoka z drugimi umetniškimi zvrstmi. Skladba Iz zimskega vrta iz zbirke Pet kratkih skladb za klavir z motivom zimskega vrta ponuja podoba mirovanja, mehkejše svetlobe in pričakovanja, v kateri se kratka oblika zreže v nekaj skrbno odmerjenih potezah. Naslov dela Film prikliče umetnost menjave perspektiv ter ritma prizorov: prehodni kontrasti spominjajo na filmsko montažo ter vabijo k poslušanju z odprto domišljijo. Skladba Prameni v izvedbi klarinetista Jožeta Kotarja zbere podobo prepletajočih se niti v enem instrumentu, v katerem različni registri, artikulacija in dih ustvarijo vtis večplastnosti. Intimni Nokturni za harfo solo v ospredje postavljajo zbrano razmerje med zvokom in tišino, saj se v njih vsak ton mehko razširi ter izzveni v prostoru.
Posebno mesto v programu ima komorna nanizanka Sensibile za sedem glasbenikov, nastala na podlagi ozvočenih risb akademskega slikarja Janeza Pirnata. Skladatelj je slikarja po ogledu ene izmed razstav prosil za risbe na notnem papirju, v katerih je nato poiskal skrivnost slikarjevih potez. Izvajalci risbe med igranjem opazujejo, te pa jim ponujajo neposredne spodbude za oblikovanje tempa, dinamike ter tonske barvitosti.
Pavel Mihelčič se je rodil v Novem mestu leta 1937. Po osnovni šoli in gimnaziji v rodnem mestu se je šolal v Ljubljani, kjer je na Akademiji za glasbo študij kompozicije zaključil leta 1963 pri profesorju Marjanu Kozini, podiplomski študij pa na isti ustanovi pri skladatelju Matiji Bravničarju leta 1967. Kot navajajo na spletni strani Obrazi slovenskih pokrajin, je v letih 1963–1982 deloval kot profesor na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani, bil je vodja študentskega Zabavnega zbora (1960–1965) in dirigent zbora Glasbene matice (1969–1971). Ukvarjal se je tudi z glasbeno kritiko, esejistiko in publicistiko in svoje prispevke objavljal v študentskem časopisu Tribuna (1958–1967), Mladini (1963–1970) in Delu (od 1970), kjer je prispeval okoli 2800 kritik. Bil je tudi glasbeni urednik na Radiu Slovenija (1982–1985), umetniški vodja mednarodnega festivala Musica Danubiana za Slovenijo (do leta 2003), umetniški vodja mednarodnega bienalnega festivala UNICUM (od leta 2003 dalje) ter umetniški vodja Svetovnih glasbenih dni v Sloveniji (2003 in leta 2015).
Bil je predsednik slovenske sekcije ISCM in se udeleževal Svetovnih glasbenih dnevov v tujini. Bil je tudi ustanovni član SAZAS in dolgoletni predsednik njegovega nadzornega odbora.
S svojim ustvarjalnim delom se je predstavil v več kot 30 državah po svetu, številni orkestri in ansambli, tako domači kot tuji, pa so izvajali njegova dela. Bil je tudi častni član Društva slovenskih skladateljev. Za svoje delo je prejel kar nekaj priznanj: nagrado Prešernovega sklada leta 1979, Župančičevo nagrado leta 1984 in plaketo mesta Novo mesto za izredne dosežke na glasbenem področju leta 1999. Prejel je tudi red za zasluge Republike Slovenije in Kozinovo nagrado Društva slovenskih skladateljev za zaokrožen simfonični opus.
Bil je imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani.
Pavel Mihelčič je doživel veliko pozornost ob svoji osemdesetletnici, a je kritiziral državno kulturno politiko ter odnos države do glasbe in slovenskih skladateljev.
O stanju v slovenski glasbi pravi (leta 2017), da imamo veliko sijajnih ustvarjalcev in poustvarjalcev, pa zelo malo modrih politikov. “Če bo predsednik republike Borut Pahor prišel na moj koncert, bi se lahko zgodilo, da bom svoje mnenje o politikih – popravil,” odgovarja Mihelčič in dodaja: “Med mladimi je veliko izjemno nadarjenih glasbenikov: tistih, ki ustvarjajo novo glasbo, in onih, ki jo igrajo. Če bo država še naprej zanje skrbela slabo, bodo odšli. Pa to ni tako hudo. Hudo je, ker državi ni kaj dosti mar. Umetnosti naša država ne mara, v ospredje stopa popkultura. Videti je to na vsakem koraku, tudi v medijih. Minister Tone Peršak se ne zgane.”
Imel je veliko načrtov:
“Vse glasbe, ki jo nosim, zagotovo ne bom mogel napisati. Zelo lepi so trenutki, ko hodim v tihoti in poslušam svojo glasbo. To je privilegij, ki se odraža tudi v improvizaciji, ki jo še vedno gojim in hranim. Vsak skladatelj zori in dozoreva vse življenje. Če zaostaja v stilu ali v modi, ki jo forsirajo nekatere skupine skladateljev, nič hudega. Tudi kot skladatelj moraš ostati zvest samemu sebi. Posnemanj, ki jih neguje skupina sodobnih skladateljev, ne maram.” (Iz MMC).
Misli ob Kozinovi nagradi
Dela, ki se napajajo v narodnem izročilu, so v slovenski glasbi redkost, prav Mihelčič pa je eden tistih skladateljev, ki se pri ustvarjanju naslanja na ljudski melos. Med njegovimi simfoničnimi deli z barvitostjo, nežnim lirizmom in oblikovno zaokroženostjo izstopajo prav skladbe, za katere je navdih našel v slikoviti Beli krajini.
Najraje ima belokranjski melos
Belokranjski melos je Mihelčič prvič vpletel v Simfonietto št. 1. V značilen izraz te mehke, zasanjane pokrajine se je še bolj poglobil v skladbah Prizori iz Bele krajine ter Slike, ki izginjajo. Pozneje je v delu Sen prve mladosti zapisal spomine mladeniča, ki je odšel v svet, a svojih korenin ni nikoli pozabil. Svoja občutja je še dodatno izrazil v skladbi Zeleno drevce. V utemeljitvi, pod katero se je podpisal Ivo Petrič, je zapisano še, da je Pavel Mihelčič skladatelj, ki se je s svojim ustvarjanjem zapisal med najsvetlejše slovenske ustvarjalce, saj je ustvaril simfonične mojstrovine, ki odkrivajo slovenski ljudski glasbeni utrip.
Marijan Zlobec