Dvorana ni vstala niti za Tino Maze

Bil sem na podelitvi priznanj Športniki leta 2015. Malo je bilo vzdušja, kot smo ga videli (vsaj po televiziji) na mnogih športnih dogodkih.

Ko smo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gledali posnetek smučarkih poletov v Planici, se je zdelo, kot da smo v neki drugi državi, če ne celo na planetu. Bil sem prepričan, da bo dvorana ob podelitvi naziva športnice leta Tini Maze takoj vstala in skandirajoče ploskala, a sem se hudo uštel. Videl sem, da je podobno kot v kulturi; tudi na podelitvi Prešernovih nagrad nikoli nihče nikomur ne vstane. Mi v resnici nikogar, ki doseže svetovne uspehe, ne maramo. Vsakdo velik je neskončno sam.

Tina Maze na podelitvi priznanj Športnik leta decembra 2015, vse fotografije Marijan Zlobec

Ni me sram priznati, da sem gospodično Tino Maze prvič videl v živo; takoj lahko rečem, da je velika osebnost neizmerne notranje, ne le športne moči, tako kot Ana Netrebko v operi, ki jo bom, upam, prihodnji teden videl v milanski Scali kot Devico Orleansko.

Veliki Slovenci so žalostni po očeh, po čutenju sorojakov, po vsem, kar ni tako svetovno, kot so v resnici svetovni oni sami.

Skladateljica ter pianistka Tina Mauko in Tina Maze

Dobro tu se spominjam izjave slavnega italijanskega dirigenta Riccarda Mutija, da mu njemu samemu noben koncert ali opera, ki jih dirigira, niso povsem všeč. To je pojem, kriterij in želja po absolutnosti.

Nihče se ne vpraša, kateri čas bi bil za zmagovalke slaloma, veleslaloma, suverveleslaloma in smuka absoluten? Ali je čas zmagovalke v resnici najboljši čas?

Veliki dirigent Claudio Abbado mi je o nekem slavnem pianistu dejal, da “igra note”, seveda jih igra, a najboljši jih ne, ampak igrajo le sami sebe in so jim note zgolj zapisan orientir. Tako je samega sebe igral ruski pianist Svjatoslav Richter.

V športnih igrah te filozofije ni, morda jo je imel nekoč Miroslav Cerar na svojem konju z ročaji, ker je delal najboljše strige in imel najboljši ritem gibanja na svetu in si bodo to zapomnili in ogledovali še sto let. Edino on ni “igral po notah”, ampak je v svoje gibe vnašal svojsko filozofijo, svojo osebnost, svoje občutenje sveta.

Tina Maze in Vito Divac

Katere note življenja ostajajo sedaj Tini Maze? Tiste, po katerih ne bo igrala, ampak jih  bo živela sama v sebi, iz sebe, za druge in za svet. Ne bojte se, glasba pride sama k človeku in ga pokliče k sebi! Ni pa nujno, da so ta glasba note!

Operna pevka, kot Marjana Lipovšek je bila v svojem času nastopanja morda najboljša Dalila na svetu, najboljša Fricka v Wagnerju, najboljša Marina v Borisu Godunovu, najboljša interpretka Mahlerjevih pesemskih ciklov…, a to je identiteta bistva in bivanja. Preprosta, a najbolj resnična filozofija. Ne zmagaš samo zato, ker si veliko treniral, ampak ker si v mnogih trenutkih velika osebnost.

Srečko Katanec še danes ne ve, da se on ni izkazal kot velika osebnost pri vodenju slovenske nogometne reprezentance! Osebnost ne obsedi na klopi in čaka, kaj se bo na igrišču še zgodilo!

Če bi bila dvorana Cankarjevega doma osebnost, bi vstali, ker ne bi bili spričo tega nič manjši. Nazadnje je dvorana vstala na nekaterih koncertih 63. Ljubljana Festivala, pa še nekajkrat kasneje; zakaj natanko ve, kdaj vstati in kdaj se dela, da tega ne ve?

To je tema maturitetne naloge (beri: zrelostnega izpita): zakaj Slovenec noče biti velik, če pa nekdo to doseže, ga okolica kot takega prepozna in še bolj sprejme s figo v žepu.

Sreča v nesreči, ali slaba tolažba, je, da ni le Slovenec tak. Ko sem pred leti v Salzburgu vprašal slavnega avstrijskega dirigenta Franza Welserja – Mösta, zakaj je tako pozno prišel za umetniškega vodjo v dunajsko Državno opero, mi je odvrnil: “Ker sem Avstrijec!” Dobil je položaj, a je moral oditi, ker se je direktor Državne opere Francoz Dominique Meyer nenehno vtikoval v njegovo delo. Torej imajo Dunajčani in Avstrijci raje tujca kot sposobnejšega domačina.

Ampak to, da ni nihče vstal, nima s tem nobene zveze!

Mislil sem vstati, pa vem, da bi rekli: “Zlobcu se je zmešalo!”

Marijan Zlobec