Bralno privlačne nove prevodne knjige Mladinske knjige

V pogovoru z urednico Darjo Marinšek so knjige predstavile prevajalke Urška P. Černe, Saša Jerele in Mateja Seliškar Kenda. Ob predstavitvi romana Dete iz voska so se spomnili tudi njegovega prevajalca, pred kratkim preminulega Darka Čudna.

Posebej so opozorili na roman Saše Stanišića, nemškega pisatelja bosanskih korenin, ki v svojih delih pogosto tematizira vprašanja identitete, doma in domovine, in bo na vabilo Nemškega veleposlaništva in Mladinske knjige gost letošnjega Slovenskega knjižnega sejma.

V povabilu na predstavitev so zapisali, da gre za srečanje s književnostjo, ki odpira nenavadne svetove in raziskuje zapletene človeške odnose. Zanimiva pa je kar panorama jezikov, kot sta danščina in nizozemščina, francoščina ter nemščina bosanskega pisatelja emigranta.

Saša Stanišić, eden najvidnejših sodobnih nemško pišočih avtorjev, v zbirki medsebojno prepletenih kratkih zgodb raziskuje življenjske odločitve, naključja in neštete možnosti, ki jih prinaša življenje. Z značilno mešanico humorja, nežnosti in pripovedne iznajdljivosti se sprašuje, kaj bi bilo, če bi se v ključnih trenutkih odločili drugače. Njegove zgodbe so igrive, ganljive in polne nepričakovanih obratov, predvsem pa izrisujejo portret človeka, ki se vedno znova znajde pred izbiro.

Najnovejše književno delo bosansko-nemškega pisatelja Saša Stanišića ni klasična zbirka zgodb, temveč literarna umetnina, stkana okrog ideje o alternativnih življenjskih poteh.

Pripovedi, prežete z avtorjevim značilnim humorjem, se sukajo okoli naših odločitev, zamujenih priložnosti in hrepenenja po drugačnem življenju. Liki – turška snažilka, mladi očka na robu izgorelosti, otroci migrantov iz blokovskega naselja, ostarela vdova in drugi – zmorejo potegniti črto in zaobrniti tok dogodkov, ubežati nelagodnosti ter v svoj svet spustiti več igrivosti, svobode in prijateljstva.

.

Stanišić, ki je za zbirko prejel prestižno nagrado Wilhelma Raabeja, je slovenskim bralcem že znan po romanih Kako vojak popravi gramofon, Čigav si in Volk; za zadnja dva je bil nagrajen z nemško književno nagrado za najboljši roman za odrasle oziroma mladino.

Ob knjigi je bila uvodna predstavitev zelo dolgega naslova, menda najdaljšega sploh. A prave razlage nismo dobili, saj se bolj zdi kot metafora. Je pa vsaj nenavaden.  V sedemnajstih tekstih je čutiti precej jeze, depresije, občutkov tujca v Nemčiji, begunca iz Bosne z negotovim položajem. Z mamo sta zbežala, ko je imel štiriajst let. Prevajalka je povedala, da sta si s pisateljem dopisovala in da je spremljal njen prevod. Slišali smo, da je veliko literarno delo, četudi je kratko. Je družbenokrotična analiza Nemčije, a s celo pahljačo čustev in veliko domiselnosti. Njegovo pisanje ima elemente avtobiografije. Nasploh je pisatelj v knjigi motivno raznolik.

Danska pisateljica Olga Ravn v tem kratkem, a izredno intrigantnem romanu prepleta zgodovino, vraževerje in literarno domišljijo. Zgodba, navdihnjena s čarovniškimi procesi na Danskem v 17. stoletju, odpira vprašanja ženskega položaja skozi človeško zgodovino. S sugestivno, temačno pripovedjo avtorica oživlja svet, v katerem se meje med resničnim in nadnaravnim zabrišejo, ženske pa zaradi svobodomiselnosti in želje po neodvisnosti postanejo tarče preganjanja.

Neke temne noči leta 1620 Christenze Krukow izdela otroka iz voska. Lutka, ki jo odtlej nosi pod roko, ima oči, ki ne vidijo, in ušesa, ki ne slišijo – a vseeno opazuje in posluša. Posluša, kako začnejo okrog Christenze krožiti govorice, ki kmalu prerastejo v obtožbe. Opazuje naraščajoči strah in sovraštvo v obrazih moških in spoznava okrutnost njihovih zakonov. In čez čas doume, da suma čarovništva, ki vznikne v glavah ljudi, ni več mogoče pogasiti …

Kot je prevajalec pisal urednici, je imel s prevajanjem veliko težav in hkrati izzivov,saj je bilo marsikaj težko razumljivo. Pravi, da je original in prevod prebral po petdesetkrat. “Dal mi je vetra.” Slišali smo posebno oznako, češ da gre za “danezajčevsko poetiko”, kar pomeni težko razumljivost.

Nihče pa ni odprl vprašanja, kdaj bo nekdanje sežiganje slovenskih čarovnic v Ljubljani, na Mestnem trgu, postala literarna tema kakšnega slovenskea, po možnosti ženskega romana. Feministka to sploh ne zanima ?

Francosko-maroška pisateljica Leïla Slimani, (1981), dobitnica Goncourtove nagrade za roman Uspavanka in avtorica priljubljene »maroške trilogije«, v romanu V ljudožerčevem vrtu brez olepševanja raziskuje žensko željo, odvisnost in razpoke v navidez urejenem meščanskem življenju. V središču zgodbe je Adèle, uspešna novinarka, žena in mati, ki za podobo popolnega življenja skriva neobvladljivo potrebo po spolnih srečanjih. Avtoričin literarni prvenec iz leta 2014 je še vedno izredno aktualna, pretresljiva in psihološko izostrena pripoved o notranji praznini, družbenih pričakovanjih in mejah osebne svobode.

Surovi in iskreni portret ženske, ki se bori z lastnim telesom in dušo, povsem brez olepševanja ali moraliziranja odpira vprašanja ženske spolne sle, odtujenosti, sramu in samouničenja. Knjiga je ob izidu sprožila vrsto razprav o mejah svobode in patologije ter avtorici utrla pot med najprodornejše sodobne francoske pisateljice.

Na predstavitvi ni bilo odprto vprašanje, ali je ženska v nekem smislu ženska nimfomanka, torej spolno zasvojena, bila prostitutka ali ne. Njeni spolni akti so v bistvu neerotični. Kot ženska, ki hitro menjava moške, zanemarja otroka. Pisateljica se vsekakor izogne udobnosti. Noče živeti s potrošništvom in pasivnostjo, ampak želi biti družbeno aktivna. Njeni liki so polnokrvni, čeprav je njena družina pasivna. O njenem novinarskem delu nismo izvedeli, kaj je pravzaprav bila, o čem je pisala.

Prav tako ostaja odprto vprašanje njene jezikovne in kulturne identitete, čeprav piše v francoščini. Je pa kot francoska diplomatka pristala v vlogi osebne predstavnice francoskega predsednika Emmanuela Macrona pri Internationale de la Francophonie.

Nizozemska pisateljica Anjet Daanje v obsežnem in večplastnem romanu Pesem štorklje in dromedarja raziskuje skrivnosti življenja in ustvarjanja, spomin, izgubo ter moč literature. Roman, ki se navdihuje pri življenju in delu Emily Brontë, skozi različne pripovedovalce, časovna obdobja in literarne oblike postopoma sestavlja zgodbo skrivnostne pisateljice in njenega posmrtnega vpliva. Izjemno ambiciozno literarno delo o tem, kako zgodbe preživijo svoje avtorje in kako umetnost povezuje življenja skozi čas, so domači bralci in kritiki razglasili za najboljšo nizozemsko knjigo 21. stoletja.

Epski roman govori o izmišljeni pisateljici Elize May Drayden, zasnovani po znameniti angleški avtorici Emily Brontë. Anjet Daanje pred bralcem razgrne tri stoletja dolgo zgodbo, ki v enajstih motivno in tematsko raznolikih poglavjih oziroma novelah zajame kompleksne usode enajstih junakov, s katerimi odstira pomembne podrobnosti iz življenja in zapuščine Elize May. V knjigi se stapljajo prvine gotskega in psihološkega romana, kronike, filozofskega eseja in zgodovinske naracije, vprašanja o človeški usodi, ljubezni, spominu pa se nenehno prepletajo z vprašanji o posameznikovi identiteti, ustvarjalnosti in moči literature.

V mali yorkširski vasici na začetku 19. stoletja živi družina samosvojih sester Drayden, predanih literaturi in druga drugi. Ko najskrivnostnejši med njimi, Elizi May, uspe objaviti roman, njeno pisanje najprej vzbudi zgražanje. A sčasoma nove generacije bralcev knjigo razglasijo za mojstrovino in takrat oživi polno nenavadnih pripovedi o njeni usodi. V pričevanjih tistih, ki so jo poznali, v pismih njenih sester, v prispevkih njenih biografov se pred nami zriše portret te posebne in odljudne avtorice. V njem se na videz nepovezana življenja stkejo v vznemirljiv literarni mozaik, ki povsem predrugači koncept časa in pokaže, da lahko smrt presežemo le z zgodbami.

Avtorica je za roman prejela obe najpomembnejši nizozemski literarni nagradi, tj. Libris Literatuur Prijs in Boekenbon Literatuurprijs. Leta 2025 so ga nizozemski in flamski kritiki razglasili za najboljšo knjigo 21. stoletja, napisano v nizozemskem jeziku, nedolgo za tem pa so mu enako priznanje podelili tudi bralci z obeh strani meje.

Med predstavitvijo smo slišali, da je knjiga sestavljena iz enajst delov, ki se lahko berejo vsak zase. Presenetljiva pa je bila informacija, da je avtorica doktorica matematike. Morda je zato v knjigi mnogo vprašanj o tem, kaj je bistvo našega življenja: znanost, umetnost, religija, fikcija, moč literature s svojo svobodo in fikcijo ? Je poklon minljivosti ? Čas gre naprej, ko umrem in postanem fikcija ? Pisateljičin slog je zelo poseben in domišljen. V zgodbah je kar enajst glavnih junakov, a vseh omenjenih ali stanskih okrog 150. Njeno pisanje je polno dolgih povedi in vsaka zgodba bralca posrka vase, da pozabi na vse. Dialogov pa ni. Knjiga je poklon minljivosti.

Anjet Daanje (1965) živi in ustvarja v Groningenu (Nizozemska). Napisala je več romanov in pred tem tudi več filmskih scenarijev. Z najnovejšimi knjigami je dosegla širše občinstvo na Nizozemskem. Roman Pesem štorklje in dromedarija je bil ovenčan z obema najpomembnejšima književnima nagradama v državi. Časopisa NRC (Nizozemska) in De Standaard (Belgija) sta ga roman razglasila za najboljšo knjigo stoletja.

Marijan Zlobec